»Naše ljudstvo, slava mu večna, je s fantastičnim dosežkom proslavilo rojstni dan našega velikega in ljubljenega predsednika države, predsednika CK KPK, predsednika skupščine, poveljnika armade, severnokorejskih gasilcev, združenja komunističnih žensk, predsednika žirije za ocenjevanje severnokorejskega kratkega filma in predsednika zadružne zveze, oddelek krompir, Kim Jong Una. V neusmiljenem boju, v katerem so severnokorejski mladci tudi krvaveli, če je bilo treba, smo ob podpori delavcev, kmetov, študentov in partijskega vodstva znova ponižali ameriški imperializem in sovražnike sijajnega razvoja naše države, da si še tisoč let ne bodo opomogli.
Na podlo provokacijo ameriškega imperializma, da bi skupina upokojenih košarkarjev pod vodstvom alkoholnega odvisnika Dennisa Rodmana za rojstni dan našega velikega voditelja Una igrala tekmo proti severnokorejskim košarkarjem, je naša država ukrepala silovito. Pristala je na košarkarsko tekmo med heroji našega športa in ameriško falango, ki je prišla, da bi nas na svetih severnokorejskih tleh razbila, ponižala, osmešila. Naša komunistična revolucija, ki temelji na učenju džuče našega ljubljenega Kim Il Sunga, očeta Kim Jonga Ila in deda Kim Jong Una, ima vedno odgovor na najbolj pokvarjene poskuse kapitalističnega spodjedanja našega razvoja, ki gre kot zvezda repatica bliskovito navzgor, med zvezde. Sprejeli smo izziv in nas niti za hip ni zmedlo lizunsko petje Happy birthday to you, dear president Dennisa Rodmana, ker prvo, mi vemo, da bi to morala peti Marilyn Monroe, in drugo, ker iskrenosti od črncev, ki so pozabili, da so bili še včeraj sužnji belih kapitalistov, ni pričakovati. Nismo nasedli sladkobesednosti o večnem prijateljstvu med državama.
Naši igralci so se brez kančka strahu, vedoč, da tapkajo, mečejo, zabijajo in pick and rollajo za svoje ljudstvo, pognali v brezkompromisni spopad, v katerem so z jekleno pestjo razbili ameriško imperialistično golazen, ki je napadala proti našem košu kot koloradski hrošč krompir. Superiornost severnokorejskih virtuozov košarke je bila vidna v vsakem trenutku. Ko so naši heroji metali za tri, so Američani bežali v raketo, ko so naši prodirali proti košu, so Američani leteli proti centru igrišča. Takšnega razpada sistema in nemoči Američani niso doživeli niti v vojnah v Vietnamu in Iraku. Kot stekli psi imperializma so se zaganjali v naše atlete, a vsakokrat so treščili v človeški zid, kot da bi z glavo tolkli v neprebojno mejo med Severno in izdajalsko Južno Korejo na 17. vzporedniku. Agresorji na trenutke niso vedeli, kje je žoga in ali so v Pjongjangu, Seulu ali na Kamčatki. Plazili so se po tleh kot črvi, klicali na pomoč ameriške bombnike, toda ZDA ve, da je Severna Koreja jedrska velesila in so Rodmanovi pucfleki ostali prepuščeni svoji gnili usodi.
O superiornosti družbenopolitične in ekonomske ureditve, ki jo razvija naš ljubljeni Un, priča tudi dejstvo, da je med tekmo nad Severno Korejo prijetno grelo zimsko sonce pri temperaturi –17, v ZDA pa so umirali na –40. Nam vreme zagotavljata vrhovni poveljnik in CK. Veselimo se zmage, ljudstvo Severne Koreje, vsi, od prebivalcev delovnih prevzgojnih taborišč do zadnjega vrtca. Američani, vi pa nam kar pošljite še kakšno bejzbol pa hokejsko ali vaterpolo moštvo. Naša vrata in srca so vam vedno odprta!«