Že na začetku nismo k tekmi pristopili tako, kot bi morali, Luksemburžani pa so zadevali tudi z neverjetnih položajev in strelov. Če vsakega nasprotnika ne jemlješ stoodstotno resno, lahko imaš težave. To se je v prvih dvajsetih minutah pokazalo tudi v Velenju. Vseeno smo si že pred koncem prvega polčasa priigrali visoko prednost, v drugem pa igro in razliko še stopnjevali, čeprav bi morala biti slednja na koncu še precej višja. Med polčasoma smo nekateri v garderobi malce povzdignili glas, saj si takšne predstave ne bi smeli dovoliti in privoščiti, kajti Luksemburg je vsaj za nekaj razredov slabši. Je pa seveda težko igrati na polno, potem ko nasprotnika v gosteh premagaš s plus dvajset, čez tri dni pa spet igraš z njim. A to ni in ne sme biti opravičilo.
Za zanesljivo napredovanje v dodatne kvalifikacije za SP 2015 potrebuje Slovenija zmagi proti Švici v gosteh in Ukrajini doma.Cilj je jasen in od njega ne bežimo – dve zmagi. Vse razen tega pelje v pogubo. Nismo še na dnu, a morebiten poraz ali že remi na teh dveh tekmah in neuspeh v boju za SP 2015 bi pomenil začetek našega konca, začetek pogreba. Ne podcenjujem nikogar, ampak mi bi morali brez težav opraviti tako s Švicarji kot z Ukrajinci, saj smo precej kakovostnejši od obojih. Smo reprezentanca, ki spada v evropski in svetovni vrh, ne pa v kvalifikacije za veliko tekmovanje. To moramo dokazati proti Švici in Ukrajini, obe tekmi suvereno dobiti, prav tako biti uspešni v dodatnih kvalifikacijah in se uvrstiti na SP v Katarju. Naj se ne sliši podcenjevalno, a s takšnimi reprezentancami se ne smemo obremenjevati. Osredotočiti se moramo le nase in se obremenjevati z našo igro, željo, motivacijo, pristopom... Potem ne bomo imeli nobenih težav niti v Schaffhausnu niti v Velenju.
A takšne visokoleteče napovedi smo poslušali tudi lansko leto, pa sta se nam potem zgodili junija Belorusija in novembra Ukrajina.Slovenska reprezentanca je lahko uspešna le, če vsakega nasprotnika vzame maksimalno resno. Vem, da lahko premagamo prav vsakega na svetu, a po drugi strani tudi izgubimo z vsakim, če nimamo stoodstotnega pristopa. In o tem smo se na žalost lahko prepričali tudi na lastni koži proti Belorusom in Ukrajincem. Dvakrat smo se pošteno opekli in to je bila znova šola za nas za prihodnost, čeprav sem prepričan, da tovrstnih šol ne bi smeli imeti več. Drži, da se lahko vsak iz vsake tekme nečesa nauči, a jaz se učim že petnajst let in mi je takšnega šolanja že zdavnaj dovolj.
Vzdušje v reprezentanci verjetno ni na lanski ravni, očitno pa je, da so mnogi igralci izgubili lakoto po zmagah in uspehih ter da poleg tega niso v pravi formi.Vse skupaj je malce klavrno, anemično in apatično. Tudi zaradi slabega vremena v Zrečah, ni nobene zimske idile, ni snega, le megla, dež, sivina, nič sonca. (smeh) Jasno je, da bi se vsi skupaj trenutno rajši pogovarjali o bližnjem evropskem prvenstvu na Danskem, naših nasprotnikih, ciljih in željah, kolajnah... Potem bi bilo tudi vzdušje v reprezentanci in okoli nje drugačno in boljše. A žal se moramo pogovarjati o Luksemburgu, Švici in Ukrajini, torej o reprezentancah, ki so vsaj na papirju za razred, dva ali celo tri slabše od naše. Toda za to smo si krivi sami, saj smo se sami spravili v takšno luknjo. Še pred slabim letom dni smo bili v Španiji četrti na svetu, v boju za kolajne, bila je evforija, danes smo na robu prepada.
Ali lahko kljub temu pred zadnjima dvema tekmama pride do premika v glavah večine igralcev, kajti popravnega izpita ni več?Daleč od tega, da smo črnogledi, da se česa bojimo ali da nočemo prevzeti odgovornosti. Delujemo povsem normalno, brez velikih trenj, iskric ali nesoglasij. Prepričan sem, da bomo to zdržali, se uspešno izvlekli iz trenutne situacije in dokazali, da smo pravi. Drži, da so naše glave težke ter da je sezona dolga in naporna, a kot kapetan verjamem v svoje fante. Če ne bi verjel, ne bi bil na pripravah, ampak bi šel z družino na smučanje ali v tople kraje. Ali pa bi odšel tja, kamor me mnogi že nekaj časa vztrajno potiskajo – v rokometno »penzijo«.
Med novoletnimi prazniki ste igrali za reprezentanco sveta proti ZDA v New Yorku. Ali se lahko rokomet uveljavi tudi v ZDA?Američani imajo takšne načrte in želje, a je vprašanje, kaj se bo izcimilo iz tega. Imajo tudi močno gospodarstvo, rokomet pa za vlagatelje in sponzorje že tako ni predrag šport. Še posebno ne v primerjavi s tistimi, ki so najbolj razširjeni v ZDA. Letošnja tekma med Američani in selekcijo sveta je bila že peta, vsi pa pravijo, da je vsako leto lepše in bolje. Za rokomet bi bila velika pridobitev, če bi se na zemljevidu sveta na primer pojavil rokometni klub New York. Za javnost, medije in sponzorje bi bil to seveda velik bum. Tega se tam zavedajo in delajo za to. Pogovarjajo se tudi o tem, da bi rokomet začeli uvajati na univerzah.
S kakšnim igralskim kadrom pa Američani razpolagajo?Predvsem temnopolti igralci imajo izredne telesne predispozicije, prav tako tudi potencial. Toda nekdo bi jih moral čim prej resno vzeti v roke in trdo delati z igralci. A to je treba storiti takoj, ne pa potem, ko bodo stari že trideset let ali več.
Ivano Balić je nekoč dejal: Če bi imel rokomet natančnejša pravila, bi ga Američani raje in prej vzeli za svojega.Ne vem, je pa mogoče. Moram priznati, da o tem v New Yorku nismo govorili. Vsi dobro vemo, da so nedorečena pravila največji kamen spotike v rokometu, in o tem je nesmiselno izgubljati besede. A po drugi strani je v rokometu težko oziroma nemogoče uvesti natančna pravila, ker bi bila to potem že košarka, v kateri je povsem jasno, kaj in kdaj je prekršek, koliko časa lahko traja napad... Kako bi v rokometu uvedli natančna pravila, mi zares ni jasno, predvsem glede časovne omejitve napada in pri dosojanju prekrškov.
