Simpatičnemu, učljivemu, komunikativnemu in super uspešnemu brokerju Jordanu Belfortu (Leonardu DiCapriu) se namreč življenje dogaja »na polno«. Sex, drugs & money. Kraljuje Užitek, brez omejitev, brez oziranj na Drugega, še na samo Smrt ne. Kapitalizem, kot ga naslika Scorsese, je postal orgijaški – še več vsega, tukaj in zdaj – potem ko je v zadnjega pol stoletja izgubil svojo psihološko podlago: sposobnost odlaganja užitka. Ta zahodnjakom omogoča srečno ali vsaj zadovoljno premagovanje naporov za cilj, ki vključuje tudi človeka vredno življenje. Samoomejevanje je pač pogoj za obstoj vrednot.
Prizor človeka plazilca pretrese natanko v tej točki. Ko se Belfort napoka kvaludov, prepovedane droge, ki jo njegovemu sodelavcu da neki lekarnar, in začnejo ti zaradi starosti učinkovati z zamudo, doživi reakcijo, ki je ni predvidel. Kvaludi ga kraljevsko zadenejo in hkrati ohromijo. To ga seveda ne ustavi. Čeprav skorajda ne more premikati nog in rok, je popolnoma prepričan, da z njegovimi vozniškimi sposobnostmi ni nič narobe. Če bi ga kdo vprašal, bi najbrž »z vso odgovornostjo« zatrdil, »da ne bi sedel za volan, če ne bi bil prepričan o svoji vozniški sposobnosti«. Močna zdravila gor ali dol. Zato se v svoj športni avto odplazi. Dobesedno. Ko kakšen črv. Nato se spremeni še v žuželko: s pomočjo opletajočih udov mu nekako uspe zlesti v avto in po filmsko odbrzeti. Belfort je car, zadet lahko posluje, seksa, vozi, vse zmore in sme. Z vrhunskimi odvetniki je nepremagljiv. Naslednje jutro ga sicer obiščejo policisti: revež ves osupel izve, da je treščil v nekaj znakov in nekaj avtomobilov, ogrozil sebe in vse, ki so se znašli na njegovi poti. No ja, če ni hujšega. Saj vemo: »živemu človeku se vse zgodi«. Belforti niso nikoli premagani, nikoli do konca onemogočeni. Navsezadnje po svoji kraji stoletja – skoraj ves čas zakoniti – dobi le slabi dve leti zapora. In možnost novega začetka. Postane »motivator« za mlade brokerje. Prizor človek plazilec pretrese, ker je metafora za čas brez omejitev, ki jih religije, svetovni etos, vzgoja ali, če hočete, človeško v nas, ne zmorejo več vzpostavljati. Nasprotno, preostalo človečnost je treba omamiti, potlačiti, zadušiti; zdravo pamet, ki še ve, »kaj je prav«, ignorirati, cinizirati in briti norca iz vsega in vsakogar. Človek plazilec ne potrebuje tople krvi in glasno utripajočega srca. Le nekaj zakonov in nekaj zakonskih lukenj po svoji meri.
Bavčarji, šroti, kramarji, hilde, karnerji, mišiči… so slovenske podobe te iste metafore. Kdor misli, da je z njimi konec, da jih je huda kršitev moralnih pravil, ki vzpostavljajo družbo kot družbo, onemogočila, se bridko moti. Za plazenje, svoje in tuje, so imuni, pomena besed, kot sta dostojanstvo in dostojnost, ne razumejo. Prvi odzivi predsednika uprave enega najpomembnejših podjetij v državi niso bili tragikomični po naključju. Človek, ki sede za volan pod vplivom zdravil in alkohola, ki torej kombinirano vinjen in zadet dvojno ogroža življenja ljudi na cesti, ki za povrh poskuša ubežati policiji, pri tem krši javni red in mir, in potem temu reče pripetljaj, je slovenski Belfort. Dovolj sposoben in dovolj nemoralen, ali morda amoralen, da lahko prosperira v džungli slovenske verzije kapitalizma. Jasno je tudi, da ni stvar naključja niti to, da tak človek prevzame tako pomembno funkcijo, kot je funkcija predsednika uprave Luke Koper, temveč stvar sistema. Točno takšni voditelji ga vzdržujejo.
Belforti pa so slabši od (Camusovega) Kaligule. Kaligula na neki perverzen način sistem, ki ga omogoča, zavestno problematizira, krutost vsaj vidi kot krutost. Za belforte, bavčerje, hilde, mišiče… in vse tiste, ki jih podpirajo, pa je nesreča drugih zgolj postranska škoda, za katero so krivi »luzerji« sami. Tega nepomembni »pripetljaj« ne more spremeniti. Kaj šele, da bi prevladalo spoznanje, da so lahko na odgovornih mestih samo ljudje, ki so zreli in odgovorni, po občečloveških, civilizacijskih postavah. Bolj verjetno je zato, da bomo jutri priča novim tragikomičnim izmikanjem Mišiča in nadzornikov Luke Koper – če bo sploh prišlo do odločanja o tem, ali lahko podjetje v državni lasti vodi oseba, ki ne zmore nadzorovati in omejevati niti same sebe.
Morda najhuje od vsega pa je, da niti opazimo ne več, da nas vsak dan z najvišjih mest nagovarjajo ljudje, ki so dostojnost in dostojanstvo mirno zabarantali za korist – ljudsko všečnost, politično računico ali kaj drugega. Predsednik države, na primer, je s svojimi populističnimi abotnostmi postal karikatura. Toda predsednik ni zasebnik, ki lahko počne, kar se mu zahoče. V karikaturo spreminja tudi samo funkcijo, njen sestavni del je namreč avtoriteta, ne klovnovstvo. Če je s stisnjenimi zobmi še mogoče pogoltniti njegovo veselje do obiskovanja lokalnih procesij in zgolj zajeti sapo, ko prikoraka na oder in muzikantom podari manšetne gumbe, ki si jih poprej sname z rokava, pa je nemogoče mimo njegove neodgovorne obravnave družbenih vprašanj. Ko se je pred dnevi izrekal o nujnosti visokošolske reforme – in pleteničil, da se je kadilo – je rekel, da naj imajo študentje možnost izbrati študij, ki jih veseli. Ergo: ni važno, ali se bodo lahko po izbranem študiju zaposlili, važno je, da jih študij veseli. Ampak, je rekel takoj zatem, eden od ciljev reforme bi moral biti, da na svojem področju najdejo tudi ustrezno zaposlitev. Kako lepo to zveni, gospod predsednik, ampak kaj pa če bo teh, ki si bodo študij izbirali po merilu veselja, več, kot bo zaposlitev zanje? Boste nemara ustanovili kakšen inštitut za zaposlovanje sociologov in filozofov? Ah, te vražje podrobnosti. Te naj reši vlada, si bržkone misli Pahor, ki še ni slišal, da je njegov politični somišljenik Pikalo reformo visokega šolstva že pripravil. Zakon o visokem šolstvu se mu reče in o tem bi se lahko predsednik izrekel. Pa se ni in se najbrž ne bo. Ker bi si v tem primeru moral zakon celo prebrati…
*Seks, droge in denar