Srečko Čater

Skoraj polovica vseh zaposlenih v Sloveniji.

Naš sindikat ima naziv svoboden, kar pomeni, da se lahko vanj včlani vsak, ki se ne najde v kakšnem drugem sindikatu. Od gradbincev do kmetov, tudi začasnih delavcev. Seveda tudi samostojni podjetniki. Član je skratka lahko vsak, ki to želi in redno plačuje članarino, ki znaša približno sedem do osem evrov mesečno. Prvih šest mesecev po včlanitvi je vsak upravičen do pravnega nasveta, po pol leta članstva pa tudi do pravnega zastopanja.

Mi ščitimo tiste pravice iz dela, ki delavcu za njegov pošteni vložek zagotavljajo človeka vredno življenje. Ne vztrajamo pri pridobljenih pravicah, ki nimajo materialne osnove, se pa zavzemamo za pošteno prerazporeditev na novoustvarjene vrednosti. Po našem mnenju nihče ni mogel postati kapitalist v enem letu, ker sta za to kje drugje na Zahodu potrebni dve življenjski obdobji. Pri nas pa se je to zgodilo. Ceno za to skrajšano dobo nastanka kapitala pa plačujejo izključno delavci. Sindikati moramo torej preprečiti neoliberalizem in izčrpavanje delavcev. Če kapitalisti delavcu ne omogočajo počitka in ne priznajo drugih pravic iz dela, ta nikoli ne bo dosegel delovne dobe, ki bi mu omogočila dostojno pokojnino. Kapitalisti pa bodo z nagrabljenim kapitalom odhajali v davčne oaze. Pa je marsikdo dokazal, da se da delati tudi drugače. Poglejte samo podjetje Pipistrel ali Akrapovič in še bi našli izjeme, kjer delavce pošteno plačajo. Ne pa tako, kot na primer Marko Višner, ki je šentjursko mesnopredelovalno podjetje in klavnico Jurij po sto letih tradicije spravil na kolena. Propadla je tudi farma Ihan, pa klavnica v Litiji, vse samo zato, ker je nekdo hotel na hitro obogateti. Ali pa Vojteh Volk, ki je pokopal MIP, ker je dobil prevelike oči. Dokler bo tako in dokler bodo plače v primerjavi s tujino tako nizke, kot so, bomo te pravice ščitili. Ko pa bo prišlo do drugačne prerazporeditve novoustvarjene vrednosti, je lahko tudi drugače.

Res je, najprej so se začele težave v Ingradu, potem Gradisu, ki ga je pokopal Vegrad, saj so bili njihovi podizvajalci. Vendar smo v Gradisu sprožili stečaj pravočasno in delavci so do danes dobili poplačano vse. Vegradovim delavcem pa ne bo ostalo nič, saj bo za poplačilo 1100 zaposlenih od 6,4 milijona evrov, kolikor je priznanih terjatev, ostalo vsega 400 tisočakov. Te številke sicer stečajna upraviteljica še ni dokončno potrdila, a jih bo razkrila že v nekaj tednih. Pa saj ne more biti drugače, ker so tam določeni, dobro plačani ljudje nekatere objekte, stroje in zemljišča pri bankah zastavili tudi po trikrat. To so ljudje z imeni in priimki, ki so podpisani na pogodbah, zato se natančno ve, kdo je bil tisti, ki je trikrat prodal isti buldožer, ki sploh ni bil njegov, ampak kupljen prek lizinga. Ali ne bi bila v tem primeru dolžnost sodišča, da bi ga vprašali po zdravju? Pa tega niso storili. Zato je logično, da je nastala na banki 236-milijonska luknja, davkoplačevalci pa jo bomo prek slabih terjatev poplačali. Ampak tisti, ki so to povzročili, se nam danes smejejo.

To se je zgodilo le zato, da bi utišali narod. Kaznovali so jih le nekaj, zaprli Hildo Tovšak, Bineta Kordeža in še nekaj drugih, medtem ko je kradlo najmanj 2500 ljudi. Zato je to zgolj farsa in metanje peska v oči. Vsi so v odprtih zaporih, nič jim ne manjka, njihovo premoženje pa za zdaj ostaja nedotaknjeno. Kaj so vzeli Črnigoju, kaj Hildi, kaj Zidarju?

Že, ampak nismo imeli podpore sodišč. Če bi nas podpirali, ne bi prišlo do tega, da nekdo dve leti in pol ni plačeval prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje delavcev. Nesprejemljivo je tudi, da mi je informacijska pooblaščenka kot podpisniku panožne kolektivne pogodbe preprečila, da bi za podjetje, za katerega podpisnik sem bil, preveril, ali plačuje prispevke ali ne. Ona je torej informacijski sistem »zabremzala« v hrib. Sicer pa naj vsak, ki ima vsaj dva milijona evrov premoženja, dokaže, da je za to plačal tudi davek na dohodek. Če ga je plačal le od 200.000 evrov, naj toliko tudi obdrži, preostalo pa naj se mu odvzame.

Ne moreš delati drugače, kot govoriš. Mi delodajalce preganjamo zaradi mobinga in podobno, zato ne smemo stati križemrok takrat, ko nepravilnosti odkrijemo v lastnih vrstah.

Ne morem govoriti v imenu vseh, a tisti, ki sodelujemo v ekonomsko-socialnem svetu, smo med seboj vsaj usklajeni. Niso pa naši odnosi ravno ljubeči. Druži nas skupni interes, da se pravično razdeli novoustvarjena vrednost. Kar velja tudi za državne organe. Na primer to, kar se zdaj dogaja v zavodu za gozdove, je poskušal preprečiti že Zlatko Jenko, zadnji predsednik nadzornega odbora sklada kmetijskih zemljišč. Želel je razveljaviti čudne koncesijske pogodbe za gozdove, pa so z zakonom ukinili nadzorni svet, da ni prišlo do preverjanja primernosti nosilcev koncesij za gozdove, ki so jih posekali na tisoče hektarjev, davek pa plačali le od nekaj sto.

Mlekarne morajo ostati v domači lasti, ker so servis primarni kmetijski proizvodnji. Ta pa ni sama sebi namen niti ni gospodarsko neodvisen subjekt, temveč je še kako odvisna od kakovosti in količine proizvedenega mleka v okolju, kjer deluje. Transport mleka je namreč povezan z velikimi stroški, kar je za končno proizvodnjo pomembno. Ker nam ni uspelo kmetov prepričati, da bi zbrali denar za odkup Ljubljanskih mlekarn, ko so bile v finančni krizi, je to storil francoski Lactalis, ki je največja mlekarska industrija v Evropi. In kot trenutno kaže, ima ta že namen onemogočiti delovanje tudi Mlekarne Celeia v Arji vasi in Pomurskih mlekarn ter prevzeti generalno vlogo oskrbovalca z mlekom in mlečnimi izdelki pri nas. Pa tudi na območju nekdanje Jugoslavije, kjer obe mlekarni, zaradi kakovosti in tradicije, še vedno dominirata. Del Lactalisa je tudi že hrvaški Dukat in njihovi predstavniki po Sloveniji že iščejo kupce in jim ponujajo ugodne pogoje, pod katerimi bi polnili trgovske police. Zato se moramo organizirati vsi, od kmeta do potrošnika, da ohranimo slovensko proizvodnjo in predelavo mleka, da bomo imeli lastne slovenske izdelke, za katere vemo, od kod prihajajo ter kdaj in kje so bili narejeni.

Mleko je proizvod, ki ne prenese dolgih rokov brez škode za končnega potrošnika. Vsi konzervansi in postopki, ki podaljšujejo rok trajnosti mleka in drugih mlečnih izdelkov, so človeku dokazano prej škodljivi kot koristni. Slovenski kmet bo zaščiten, dokler bo imel lastno mlekarno, ker smo se iz dosedanje prakse že dodobra seznanili, kaj pomeni, če tujec prevzame neko predelovalno industrijo. Vsi vemo, kako dolgo je po prevzemu tujcev še delovala naša Tobačna tovarna Ljubljana ali pa tovarna sladkorja v Ormožu. Druga le toliko časa, da so kmetje pokupili kombajne, šli v kolobarjenje sladkorne pese, potem pa so tovarno prodali in šli. Država je vložila ogromno denarja tudi v namakanje in vzdrževanje nasadov breskev za oskrbovanje Fructala, novi kupec pa je dal vedeti, da bo surovino kupil tam, kjer bo cenejša, in ne tam, kjer bodo drugi želeli. Enako se lahko zgodi tudi z mlekarnami. Zato jih potrebujemo.

Davčna uprava ni kriva za to. Krivi smo vsi mi, delavci, pa tudi informacijska pooblaščenka, ker bi vsi morali biti bolj agresivni. Dokler smo imeli Službo družbenega knjigovodstva, bolj znano pod imenom SDK, je bil nadzor takšen, da se to ni moglo zgoditi. Ker niso izplačali plače, če ni bilo vse črno na belem. Kriv je tudi Lojze Peterle s svojimi somišljeniki, ker je bil on tisti, ki je ukinil SDK. Mi pa danes odkrivamo toplo vodo, medtem ko nam bojler visi nad glavo.