Dve uri pred začetkom tekme v Rdeči dvorani, v kateri se je kljub neatraktivnemu nasprotniku in simbolični vstopnini pet evrov zbralo dobrih 500 gledalcev, so slovenski rokometaši izvedeli za razplet tekme Švica – Ukrajina. Gostje so z zmago z 32:31 in dokončno izločili Švicarje iz boja za prvo mesto v skupini 3 in Sloveniji ponudili nekaj scenarijev za zadnja dva kroga. Če Slovenci v četrtek izgubijo v gosteh proti že odpisani Švici, bo tekma zadnjega kroga v Stožicah proti Ukrajini le formalnost za goste. Če Slovenci remizirajo v Švici, bodo morali doma premagati Ukrajince z višjo razliko, kot so izgubili v Zaporožju (28:32), če pa zmagajo v Schaffhausnu, jim v Ljubljani proti Ukrajini za prvo mesto in napredovanje v dodatne kvalifikacije zadošča že minimalna zmaga.
V primerjavi s četrtkovo tekmo v Differdangeju se je selektor Boris Denič odločil za tri kadrovske rošade. Med gledalce so se preselili Marko Bezjak, Dean Bombač in Vid Kavtičnik, namesto njih pa sta se poleg Uroša Zormana (kot član reprezentance sveta je v New Yorku premagal ZDA s 37:34 in tudi onstran luže nosil dres s svojo standardno številko 23) gledalcem predstavila tudi Staš Skube in Mario Šoštarič, oba igralca domačega Gorenja. Medtem ko ima Denič sladke skrbi s presežkom igralcev, to ne velja za Adriana Stota, Romuna na selektorski klopi Luksemburga, ki je v mesto ob Paki dopotoval le z desetimi igralci in dvema vratarjema.
Ne glede na za dva ali tri razrede slabšega nasprotnika si Slovenci zaradi svojega rejtinga v Evropi in svetu ter gledalcev ne bi smeli privoščiti tako slabe, neresne in podcenjevalne igre, kot so jo pokazali v prvih dvajsetih minutah. Gostje so povedli s 4:1 in 5:2, Deničeva četa pa je izenačila šele pri 8:8 v 13. minuti, ko je imela ob izključitvi Toma Meisa (v prvih osmih minutah strel 4-4) igralca več. Zaradi napak je bilo treba na prvo slovensko vodstvo čakati do dvajsete minute in zadetka Dragana Gajića za 12:11, Luksemburžani pa so pregoreli dve minuti pozneje. Pri zadnjem izenačenju na tekmi (12:12) je Sacha Pulli zgrešil sedemmetrovko (žogo je zalučal vsaj meter nad golom), Slovenci pa so v naslednjih petih minutah naredili delni izid 5:0.
Glasna glasba iz zvočnikov v dvorani je med polčasoma preglasila ostre besede selektorja Deniča v garderobi na račun igralcev. Čeprav so Luksemburžani dosegli uvodna gola v drugem polčasu, v nasprotju s prvo tekmo doma pa so za 16 zadetkov (končni izid 16:36) tokrat namesto 60 minut potrebovali le 35, je razlika v korist gostiteljev le začela naraščati. V 42. minuti je po zadetku Davida Špilerja prvič padla desetica (27:17), nato pa je razlika nekajkrat zrasla na plus dvanajst. A že takrat je bilo jasno, da od rušenja reprezentančnega rekorda, doseženega 30. novembra 2008 prav v Rdeči dvorani proti Bolgariji (47:20), ne bo nič. Od takratnih 14 igralcev, ki jih je v kvalifikacijah za EP 2010 vodil Miro Požun, jih je bilo včeraj v ekipi šest (brata Žvižej, Miklavčič, Zorman, Bilbija in Špiler), za tolažbo je ostala vsaj zmaga proti Luksemburgu, proti kateremu se med strelce med 14 igralci ni vpisal le Peter Pucelj.
»Težko je igrati takšne tekme. Po zmagi z dvajsetimi goli razlike v gosteh je težko motivirati igralce, da igrajo na polno. Seveda nisem pričakoval, da bodo odigrali tako kot v Luksemburgu. Poskušali smo nekatere stvari v igri, pri čemer so bile nekatere dobre, nekatere slabe, a do tekme s Švico imamo še nekaj dni časa,« je dejal selektor Boris Denič. Med ogrevanjem obeh ekip pred tekmo je bil Denič tudi v vlogi fotografa (na prošnjo delegata je z mobitelom slikal njega in sodnike za spomin): »Vsega je bilo z naše strani po malem: varčevanje z močmi, malce podcenjevanja... Maksimalno sem rotiral igralce, iskal sem predvsem razpoloženega dvometraša. Vedno poudarjam, da je obramba stvar voljnega momenta, zato je 26 prejetih golov absolutno preveč. A v slovenski mentaliteti je tako, da smo večno nezadovoljni.«
Skupina 3, 4. krog: Slovenija – Luksemburg 37:26 (19:13), Švica – Ukrajina 31:32 (17:16), vrstni red: Ukrajina 7, Slovenija 6, Švica 3, Luksemburg 0.
