Matej Špehar

Če imaš določen cilj, so lahko dobra priložnost. Facebook je odličen kanal za marsikaj, na spletu lahko kramljaš z osebo, ki bo mogoče nekoč tvoj direktor, in tako lahko že predčasno začneš komunikacijo. Če je uspešna, se bodo morda nekoč na razpisu spomnili, kdo si. Seveda pa so lahko družbena omrežja tudi nevarna, treba se je namreč zavedati, kaj vse nam preti. A kadar poslušamo o vdorih, zlorabah in težavah, lahko vzporednico potegnemo z letalskimi nesrečami. Tako kot je na facebooku več kot milijarda uporabnikov, tudi letalski prevozi veljajo za najbolj varne prevoze. Pa se na prvem in drugem še vedno dogajajo nesreče, a je pri tako množični uporabi nekaj naravnega, da je tudi veliko število težav. Ne glede na to, ali so družbena omrežja priložnost ali nevarnost, je zadnjih nekaj let pokazalo, da ljudje enostavno potrebujemo kanal, kjer hvalimo, jočemo, delimo naše fotografije v smislu »o, vi doma delate, mi pa uživamo tu na morju«, torej prostor, kjer lahko komuniciramo. Družbena omrežja so namreč platforme, ki nikomur nič nočejo, smo pa večkrat uporabniki tisti, ki povzročimo težave.

Varni nismo nikjer. Zdi pa se mi, da imajo omrežja še vedno ogromno varoval in da je krivda velikokrat na strani uporabnikov, ti so namreč predvidljivi. Če imaš geslo 12345 ali geslo geslo, potem je vdor toliko lažji. Facebook si je z varovalnimi mehanizmi zelo olajšal celoten proces pomoči svojim uporabnikom, vse deluje prek obrazcev in tako imajo zelo malo opraviti z uporabniki samimi. V Sloveniji smo v primeru vdora prepuščeni izključno samemu sebi, treba je poskrbeti za preventivno zaščito in izbiro pametnih gesel. Če ti namreč nekdo vdre v profil in greš na policijsko postajo, ti policist zelo težko priskoči na pomoč, če ne zaradi drugega, že zato, ker imajo v službi facebook izklopljen. Ker sistemi nazadujejo, so družbena omrežja marsikdaj še neznana realnost, saj so naše uradne institucije še v analognem srednjem veku, kar zadeva sodobna omrežja.

Zagotovo, kajti sprijazniti se moramo, da so družbena omrežja tukaj in zdaj. Nataša Pirc Musar je to dobro primerjala s cesto: »Otrok mora iti čez cesto.« Je nevarno, ampak če ga o tem poučiš, bo šel brez težav. Zelo podobno je z omrežji. Moj sin, ki je zdaj ponosni lastnik profila na facebooku, si ga je želel že prej, a zdelo se mi je, da pri 12 letih še ni zrel za to, saj menim, da je treba otroke naučiti, kako se družbena omrežja upravljajo. Če za zaščito otrok na omrežjih ni poskrbel šolski sistem, je prvi korak proti temu naredil že facebook sam – že nekaj časa namreč obljublja starševske profile, prek katerih bodo starši lahko nadzorovali svoje otroke in imeli popoln pregled nad njihovimi aktivnostmi.

Ni ga, na družbenih omrežjih si namreč lahko izmisliš letnico rojstva. Razumem, da si želi nekdo spremeniti ime in priimek, ne moreš pa spreminjati dejstva, kdaj si se rodil. No, na facebooku je to mogoče, vendar je treba na takšne primere gledati z druge perspektive. Kaj pa, če bi facebook od nas zahteval osebni dokument, EMŠO ali potni list? Nastal bi kraval. Starostna meja 13 let je torej kompromis, ki je dobro sankcioniran. Če nekdo prijavi mladoletnika, facebook na takšno kršitev gleda identično kot na prijavo pornografije. Najprej streljajo in potem sprašujejo. Držijo se namreč načela: »Takšna so naša pravila, če jih ne upoštevaš, pojdi stran.«

Že večkrat je prišel na prelomno točko in kar nekajkrat so mu napovedovali polom, ampak glede na to, da sta Kitajska in Indija še vedno nedotaknjeni, ima facebook še veliko potencialnega avditorija in uporabnikov, tudi v Rusijo še ni posegel, saj tam kraljuje drugo socialno omrežje. Bistvena težava, ki jo opažam pri facebooku, je prenakopičenost vsebin, zaradi česar prihaja do komunikacijskega šuma – to je verjetno stvar, ki bi jo lahko nadomestilo novo omrežje. Ampak tudi takrat, ko se uporabniki selijo na druga omrežja, »švicarskega noža« nikoli ne vržejo stran. Poleg tega pa je facebook naredil tudi pretkan trik, da se lahko na nova omrežja vpišeš z e-mail naslovom in geslom svojega profila na facebooku – tako je vseskozi prisoten.

Zelo kul si, če v tem času nisi na facebooku. Zakaj bi bil tam, kjer so vsi? Bodi črna ovca, izberi novo socialno omrežje, ki jih je nešteto. Mladi se morajo zavedati, da se v trenutku, ko odprejo profil, začne pisati njihov življenjepis. In če je nekomu danes zanimivo streljanje z zračno puško in objavljanje mrtvih ptičev, se naj ta oseba istočasno zaveda, da je ta slika za vedno shranjena v sistemu. Google najde vse, in če se nekdo konkretno potopi v tvojo zgodovino, lahko izbrska marsikaj. Družbena omrežja so visoko indeksirana, kar pomeni, da če v življenju nisi veliko pisal ali nisi slavna oseba, je na prvi strani zadetkov zagotovo tudi zadetek o profilu na facebooku. Sam sem na primer pred letom dni sodeloval pri protestih v tej obliki, da sem pripravil prenos v živo iz Maribora. Nekaj dni za tem je naokoli zaokrožila anonimka in bil sem označen kot vodja protestov. Kljub temu, da sem bil obtožen po krivici, so članki o mojem »vodstvu« še vedno med prvimi zadetki na Googlu. Neka neresnična anonimka ti lahko naredi veliko škodo. Recimo, da bi iskal novo službo. Kdo te bo vzel pod streho, če na spletu piše, da si puntar?

Protesti obstajajo, odkar obstaja človeštvo. Danes jih je verjetno nekoliko lažje skomunicirati, ampak še vedno je pomembno tisto, kar te premakne. V Mariboru je prišlo na primer do premika šele takrat, ko jih je nekaj udarilo po žepu. Prej se niso premaknili, čeprav je bil Franc Kangler že kar nekaj let na oblasti in že takrat mnogim čir na želodcu. Sam sem proteste v Mariboru jemal kot zelo zanimiv fenomen, saj me je zanimalo, koliko ljudi bo prišlo iz »online v offline« – torej izza računalnikov na ulice. Omrežja so pri tem odigrala pomembno vlogo, ampak bolj obveščevalno, saj so ljudi na ceste takrat pripeljali radarji. Omrežja pa so, kot je edino pravilno, odigrala funkcijo komunikacijskega kanala, bistveno vlogo pa je na ulicah odigrala vsebina.

Če smo težavna oseba, nikjer. Verjetno smo najbolj varni doma na kavču, ampak potem ne doživimo ničesar novega, vse ima namreč svojo ceno. Elektronska pošta je najbolj tradicionalen kanal in ji zaradi tega preveč zaupamo. Če na internetu verjamemo bannerju »Klikni in zadeni mobitel!«, smo si popolnoma sami krivi, družbena omrežja pa ostajajo prepuščena nam samim. Vsepovsod pa so bistvena pravila, ki jih je treba spoštovati – takrat je varnost večja in tveganje manjše.