Prvi simbol je bila novoletna poslanica predsednika države Boruta Pahorja. V malo manj kot treh minutah smo več videli kot slišali. Videli smo zaskrbljenega predsednika, ki je z glasom bolj spominjal na interpreta pogrebnice kot pa novoletne poslanice. Videli smo skrbno izbrano scenografijo: trije kipci konj, dve neprepoznavni olji domačih slikarjev, dve fotografiji, na eni od katerih je bila predsednikova partnerica, dve pisali, eno debelo rdečo knjigo, eno božično zvezdo in en etui za očala. Ter velik bel list kot plonk cegelc. Najbolj pa je bila v ozadju skrita mala skulptura race. Ja, novoletne poslanice so navadne race. Pač nekaj, kar nima zveze z realnostjo. Predsednik je bil še kako realen. V prvem stavku nam je zažugal, da se ne sme nikoli več zgoditi, da bi nas kriza spravila na kolena. Potem nam je obljubil, da se bomo izvlekli iz najhujšega. Napak ne bomo več ponovili, ker smo se iz vsega hudega nekaj naučili. Vendar ne smemo biti prehitro zadovoljni, ker potrebujemo zahtevne strukturne spremembe. Spremembe pa bomo dosegli, če bomo pripravljeni sodelovati. Za grande finale pa poziv, da lahko skupaj dosežemo nepredstavljivo in da nam bo usoda namenila srečo v znamenje hvaležnosti za naš pogum in dobroto.
Torej, predsednik nam je v pogrebnici očital, da delamo preveč napak, da smo prehitro zadovoljni, da nočemo sodelovati in participirati ter da premalo verjamemo v usodo in prehitro pademo na kolena. Skratka, da smo ene navadne mevže brez poguma. Pa še veliki egoisti, ki nočejo sodelovati. Ni kaj, zelo ohrabrujoče in navdihujoče. Z najvišje državne instance smo dobili ukor pred izključitvijo.
Drugi simbol je bil zabavni program, ki je dobre tri ure nažigal domače polke in valčke. Član Modrijanov Blaž Švab in Alenka Godec sta bila gostitelja v Avsenikovi oštariji, vmes pa sta napol uspele skeče skupaj klanfala Gorazd Žilavec in Vesna Pernarčič iz nanizanke Lepo je biti sosed. Ja, Slovenija je ena domača gostilna, kjer se mlado in staro drži edinega sprejemljivega pop kulturnega fenomena. Goveje muzike kot nesporne identitete Slovencev. In zapovedane dobre volje, rajanja, smejanja in stresanja dovtipov.
Tretji simbol je bil začetek predvajanja nove domače nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja. Da novo stvaritev začneš vrteti na zadnji dan leta, je smela odločitev. Da gre v zgodbi za junaka, ki spreminja identiteto, pa namig, da bomo uspeli le, če se bomo hitro spreminjali in prilagajali. Absolutno nasprotno od želja predsednika. Ne enotnost, temveč raznolikost.
Četrti simbol je točno opolnoči potekal na drugem programu. Vrteli so junake absurdnega črnega humorja, skupino Monty Python in njihov kolaž iz televizijske serije, stare dobrih štirideset let Zdaj pa čisto nekaj drugega. Sporočilo je bilo jasno: manjka nam humorja, predvsem tistega odbitega, ki nikoli ne zastara.
Peti simbol je bil poslednji žebelj v krsto. Predvajanje posnetka koncerta ob 50. obletnici Aleša Klinarja. Nič posebnega. Pač presek naše estradne scene, saj so se na odru zvrstili vsi, ki vedrijo na domačih odrih in ekranih. Poseben je bil le naslov. Zlovešč in jasen: samo milijon nas še živi. Ne glede na želje predsednika nas čaka leto, kjer jih bo preživela le polovica. Simbolno ali realno je pa stvar usode…
