»Ah, saj je čisto v redu,« je, pravijo, tipična besedna reakcija Alenke Čebašek, potem ko trenerji ali spremljevalci iz ekipe okoli nje v iskanju popolnosti po tekmah začnejo tožiti nad kakšno zapravljeno sekundo ali priložnostjo, ki bi jo ponesla višje na lestvici. Prav to je pripomnila tudi po uvodnem prologu 8. Tour de Ski v Oberhofu, potem ko so ji kot osmouvrščeni omenili, da bi s tremi sekundami in sedmimi desetinkami hitrejšim tekom stopila na zmagovalni oder ob norveško kraljico Marit Bjoergen. Vendar besede ne odražajo neambicioznosti 24-letne prikupne blejske tekačice, pač pa sproščenost, flegmatičnost, ravnodušnost, v smučini pa borbenost, vztrajnost, nepopustljivost. Tako drugi dan Toura zgornjih besed ni ponovila. Padec tik pred ciljno črto četrtfinala drsalnega sprinta zaradi nespretne Francozinje Jeanove in zapravljena deseterica sta bila le prehud stres. Jeze in razočaranja ni skrivala.
Danes bo imela v švicarskem Lenzerheideju, novi postaji na sicer njeni tretji novoletni turneji, novo priložnost. Nov drsalni sprint, disciplina, v kateri je bil do Oberhofa njen najboljši dosežek v svetovnem pokalu 12. mesto februarja 2012 v Szklarski Porebi. To bo nova priložnost, da priteče iz sence Vesne Fabjan, Katje Višnar in Barbare Jezeršek. Tudi ko je z dvajsetimi leti prvič pritekla točke svetovnega pokala in šestnajstkrat potem so več pozornosti pač dobile starejše kolegice.
Skromno, tiho, ravnodušno, v slogu svojega temperamenta, je čakala na svoj preboj v ospredje. Alenka ni punca, ki bi se »nosila«, izpostavljala, čeprav je že dolgo kazala potencial. In ne samo v sprintu. Ko je prve dni decembra dosegla prve točke svetovnega pokala trideseterice na razdalji v Ruki na Finskem, ni tega skoraj nihče opazil, a v tekaških krogih vedo, da je to velika prelomnica, posebej za njena leta. Zagotovo ne bo ostalo le pri tem, da je kot peta slovenska tekačica za Andrejo Mali, Petro Majdič, Vesno Fabjan, Katjo Višnar pritekla med deseterico v svetovnem pokalu.
Članica TSK Bled sicer v mladinski konkurenci ni izstopala, čeprav sta bili z Anjo Eržen, zdaj biatlonko, udaren blejski duet. Na mladinskem svetovnem prvenstvu je bil njen najboljši dosežek 26. mesto, a trenerji so prepoznali talent. Že na svetovnem prvenstvu med mlajšimi članicami U23 se je tri leta zapored zavihtela med deseterico, leta 2012 nesrečno ostala tik za dobitnicami kolajn kot četrta. Reakcija: »Saj je čisto v redu.« Njene tedanje konkurentke Nemka Herrmann, Finki Lahteenmaki in Kyllonen in Američanka Sargent že mešajo štrene Marit. »Še malo, pa bom tudi tam,« je na zgornjo ugotovitev pripomnila včeraj.
Vendar kot (naj)bolj pomembno iz dobe zorenja, ko je končala študij na fakulteti za varnostne vede, je tudi njen pristop do vadbe. Ob blejskih trenerjih Vinku Poklukarju in Filipu Kalanu, bivšem trenerju Vladimirju Korolkeviču, predvsem pa ob mladinskem norveškem trenerju Lundemu, kjer je dobro spoznala tudi norveškega zvezdnika Pettra Northuga, se je naučila trenirati sama.
»Je zelo samostojna, veliko trenira sama,« pravi trener Marko Gracer. Celo z bratom Juretom, ki je zdaj vodja tekaške demonstratorske vrste SZS in športne gene potrjuje na najtežji vzdržljivostni preizkušnji, triatlonu jeklenih (letos četrti), ni letos poleti opravila nobenega treninga. »Glede pristopa do treninga prekaša svojo generacijo, kar je posebna vrednost. Bolj se zaveda svojih sposobnosti, bolj razmišlja o reakcijah vadbe, pozitivne in negativne, kar je velikokrat v vrhunskem športu največ vredno,« jo hvali Gracer.
»Ugotavljam, da več kot treniram, bolj napredujem. Velika količina treninga mi ne predstavlja težav, da bi zaradi tega trpela posledice kot dolgotrajno preutrujenost,« se Alenka zaveda potenciala. In kot trdi, ji pozimi zdravje ne dela prehudih preglavic, kar je ob ekstremnih zimskih razmerah skozi leta lahko eden od pomembnih dejavnikov. »Sem kar korenina,« je bila kratko neposredna pred tednom. No, včeraj v Lenzerheideju pa je le potožila, da čuti zabasan nos od prehlada. »Zbolela ne bom, lahko pa predstavlja težavo, da bi morala predčasno domov s Tour de Ski,« je prepričana. »Je kar fino te dni. Priložnosti se kar vrstijo. Očitno smo dobro trenirali. Forma se vzpenja že od avgusta in upam, da bo vztrajala do olimpijskih iger. Ti uspehi ne pomenijo, da bom kar konstantno tako visoko. Med petnajst, dvajset na sprintih bi pa lahko pritekla. In upam, da bom tudi na razdaljah kaj 'pametnega' dosegla,« omeni v žargonu med njenim značilnim smehom. Ja, smeh. »Njena sproščenost, neposrednost in nekaj otroške igrivosti tudi v najbolj napetih trenutkih tekmovalne živčnosti od nas odnaša stres in tremo. In tudi sama je zato bolj uspešna, sem prepričan,« trdi Gracer. Kot tista njena tipična reakcija, ko si ogledajo progo, sledi polno debat v taboru, Alenka pa: »Ah, saj je 'k'r neki'.«