Med tema dvema mi je v resnici najbližji Karel Čapek in bi ga toplo priporočil. On je v dvajsetih letih pisal o robotih, ki so bolj natančni in cenejši od ljudi in jih poskušajo izriniti. Hašek je pisal zaradi svoje mame, ki jo je skrbelo, da od pisanja ne bo mogel živeti. Pa ji je dokazal nasprotno, tako da je pisal vsak dan. Prva svetovna vojna mu je prišla zelo prav, da se je streznil, vzel k sebi in po letih abstinence in konkretnega političnega angažiranja ustvaril Švejka. Vse skupaj se mu je seštelo v mojstrovino. Bil je poklicni pisatelj. Zato mi je morda bližji od Kafke. Kafka ni pisal zaradi denarja, ampak v svojo zabavo. Ob Gregorju Samsi, ki se zjutraj zbudi kot velikanski hrošč, se moraš krohotati. Vendar je to zahtevnejši humor za izbrance. Med Švejkom in Josefom K. pa je nedvomno zmagal Josef K. Svet se razvija v Kafkovo smer. Švejkov svet je manj ortodoksno absurden od našega, on pa ima veliko bolj kreativen odnos do konca svojega sveta.
Konec našega sveta nam sedaj obetajo in obljubljajo na vsakem vogalu. Lahko pričakujemo velike komedije?Vidite, tu se motite. Hašek je Švejka napisal že po koncu sveta. Prva svetovna vojna je bila mimo. Lahko je biti pisatelj po vojni, v kateri si bil in imaš toliko predhodne pisateljske prakse, kot jo je imel Hašek. Čapek, ki je bil njegov mlajši sodobnik, je pa napisal Belo bolezen, ko je slutil naslednjo apokalipso. To je nekakšna sodobna Lizistrata. V času, ko diktator vodi državo v vojno, se pojavi bolezen, ki povzroči hitro smrt, mori pa samo ljudi, stare okrog petdeset. Zdravilo obstaja. A zdravnik, ki ga odkrije, svojega zdravila ne da v javno rabo, dokler se oblastnik ne odpove vojni. To je bilo napisano leta 1936, ko je bila druga velika vojna že v zraku. Mi zdaj pa ne vemo, če bo vojna ali ne bo. To nas pisce spravlja v neroden položaj.
Kaj naredite v takšnem položaju?Ozreš se na klasike. Ni mi ostalo drugega, kot da sem Aristofanovo Lizistrato za Mestno gledališče priredil v model vojne med dvema majhnima državama. Nisem je prestavil v svet globalnega vojaškega posla. Moja Lizistrata organizira ženske, da odrečejo moškim spolne odnose, dokler ne končajo vojne dveh majhnih in malenkostnih sosed. V začetku leta, ko sem začel pisati, se mi je zdela najbolj gledališko verjetna vojna med Slovenijo in Hrvaško, ki koristi politikom na obeh straneh. Borijo se za blatno njivo, da nacionalistični opciji obeh dežel zmagata na volitvah. Bil sem že pri koncu, ko se je naenkrat pojavila nevarnost, da bo izbruhnila svetovna vojna okrog Sirije. Ker sem delno vezan na prodajo vstopnic, me je zaskrbelo. Kaj pa če iz tega nastane vojna, ki bo popolnoma zasenčila mojo? Kdo bo hodil gledat norčevanje iz vojne naših politikov, če se bomo v pravi vojni z Rusi tolkli skoraj že za Kristusov grob? Zato sem tudi kot dramatik zelo vesel, da so tisto vojno preprečili.
In se veselite še enega konca katastrofalnega leta?Ne. Ne. Jaz veliko stvari ne vem, sem naiven in se do podobe o svetu prebijam vraževerno in šamansko. Lani v tem času je bilo veliko histerije okrog konca sveta zaradi izteka majevskega koledarja. Konca potem ni bilo. Vsi strokovnjaki so poudarjali, da Maji niso govorili o koncu sveta, ampak o začetku nove dobe. A mediji potrebujejo katastrofo, ker se bolje prodaja od razvoja. Zato so govorili o koncu, čeprav so vedeli, da je šlo za konec ene dobe in začetek druge. Sam na konec lanskega decembra zlahka gledam kot na začetek spremembe.
Kje ste ga pa našli?Majev koledar se je začel iztekati prav v času protestov. Jaz sem to doživel kot zelo pomemben premik v slovenski družbi, ki še vedno traja. Zato res nisem prepričan, da gremo v smer vojne. Katastrofa je seveda lahko mimogrede tukaj, a nikakor ni nujno, da bo.
Kako bomo pisali literaturo, če vse ostane tako, kot je?Nekako bo treba. Jaz ne verjamem, da ponovno živimo v letu 1913. Verjamem, da se bomo nekako dogovorili in se izognili veliki neumnosti, po kateri bi pisali šaljive zgodbe.
Ampak ali se ni prva vojna tisočletja ravnokar končala? Se spomnite spopada civilizacij?Vam se zdi, da živite v povojnem ob-dobju?
Prav to. Ali ni sedaj čas za poniglavo literaturo?Morda imate prav. Vendar se nas ta vojna ni prav posebej dotaknila, čeprav imamo vojake razmetane vse naokrog. Naša je takrat, ko gremo na letalo in tudi pile za nohte ne moremo vzeti s sabo. Komično je, ni pa smešno. Spopad civilizacij je seveda veličastna tema, iz katere bi se dalo kaj sijajnega narediti. Napad in obramba v svetovnem merilu. Morda nekoliko velika tema zame, ki sem majhen pisatelj.
Raje pišete o tem, kako je Slovenija napadla samo sebe. Je bil napad uspešen kot inspiracija?Morda je bil neizbežen. Slovenci smo znali funkcionirati samo, dokler smo imeli zunanjega sovražnika. Imeli smo ga do pred kratkim in ni bilo težko obrambno strniti vrste. Morali pa smo imeti slepo pego, naj vljudno rečem, o nekaterih svojih pomembnih zgodovinskih pomanjkljivostih. Trajalo je zelo dolgo časa, preden smo pogledali v navodila za uporabo države.
Države ali naroda?Jezikovne skupnosti, ki ima državo. Narod mi gre težko z jezika. Pomembna je država. Takoj ko smo jo dobili, je šla v maloro. Morda sem hudoben, ampak tega, kamor smo prišli, sem vesel, saj upam, da se bomo zdaj morali končno soočiti s sabo. Slovenci imamo zelo zmeden karakter. Po eni strani smo do skrajnosti napihnjeni, po drugi pa negotovi. Hkrati se precenjujemo in podcenjujemo. Zaradi tega nas politiki do onemoglosti morijo s partizani in domobranci. Česa drugega si namreč ne upajo. Kdo pa bo resno vzel kogar koli, ki resno misli v junaškem naskoku zavzeti Savudrijo? Zunanjega sovražnika preprosto ne moremo več proizvesti. Hvala bogu. Jaz sem srečen, da sem Slovenec, ker ne morem biti agresor.
Lahko mlatimo samo sami sebe?Recimo, da gre za borbe zastopnikov različnih tujih interesov in domač odpor. Bog pomagaj državi, v kateri je kontinuiteta na slabšem glasu kot kolaboracija. V vseh notranjih konfliktih večina Slovencev zastopa različne tujine, v katerih vidi svetle ideale. Tako v politiki in gospodarstvu kot v umetnosti. Zato imamo močno teorijo in šibko prakso. A čeprav jih po eni strani občudujemo, nas je po drugi strani pred sosednjimi kulturami tako strah, da se nekateri čutijo dolžni, da nas branijo. Poglejte Kosovelove Integrale, ki so bili skoraj pol stoletja v akademskem predalu, ker so delovali preveč italijansko.
Tako smo negotovi, da niti svojega neodvisnega diktatorja ne moremo imeti tako kot Francozi ali Madžari. Ne morem si predstavljati, da bi imeli diktatorja, ki ne bi bil orodje v rokah tujega kapitala.
Zelo lahko je v briljantni slovenščini izražati nezadovoljstvo nad Slovenijo. Kako pa jo je mogoče imeti rad?Jaz mislim, da je pozicija Slovenje fantastična. Pa ne mislim samo narave, kjer dobimo Alpe, Sredozemlje, Panonijo in gozdove na enem samem majhnem kupu. Meni je sijajno živeti med Benetkami in Dunajem, kjer tudi Praga ni daleč. Zagreba se izogibam, odkar so uničili Cvetni trg, ampak je tukaj. Tudi Ljubljana je spodoben in ljubek kraj. Slovenija je tako majhna, da z njo ne sme biti težko upravljati. Potrebuješ nekaj sposobnih ljudi in malo dobre volje in hitro narediš preobrat.
Od kod potem občutek, da vse stagnira? Vse, kar se lahko zgodi, je, da se zamenja vlada.Začelo se je premikati in zdaj je treba skrbeti, da se premika naprej. Ne razumem jamranja, da se sedanja vlada zavzema za iste stvari kot prejšnja, le sredstva so drugačna. Ampak saj prav proti sredstvom se je demonstriralo. Vedno se demonstrira proti sredstvom. Protesti so neverjetno dobro uspeli. Politika je postala spet normalna in sedanja vlada ne razpihuje sovraštva. Zdaj morajo tisti, ki so imeli med protesti politične ambicije, pokazati, koliko so vredni. Politike ne bo delala kultura. Kultura je tukaj, da da povratni signal. Mora ga dati toliko, da se družba zamisli nad sabo. Pogrešam film o izbrisanih. Vem, imamo gledališko predstavo, ampak samo film pride v vsako stanovanje. Teater je super. Ampak zavest volilne večine je odvisna od televizijskih programov.
Kaj boste naredili za svojo domovino?Širil bom njen jezik in samozavest. Po mojem je naš čas bolj kot prejšnjemu stoletju podoben Shakespearjevemu in Trubarjevemu času. Takrat se je naš svet valil proti tridesetletni vojni. Na nas je, da jo preprečimo, začnemo živeti skromno in se o vseh nasprotjih civilizirano pogovorimo pred javnostjo. Čas je, da začnemo uporabljati medije. Srečno novo leto 2014.