Bruno Pontecorvo je bil rojen leta 1913 v Pisi v družini z judovskimi koreninami. Leta 1928 se je vpisal na tehniko v Pisi, a je čez dve leti prešel na univerzo v Rimu. Tam je postal najmlajši član skupine fizikov, ki jih je okoli sebe zbral Enrico Fermi. Po odkritju nevtrona leta 1932 je skupina raziskovala umetno radioaktivnost. Nevtron z maso samo malo večjo od mase jedra vodikovega atoma, se je zdel pripraven za proženje jedrskih reakcij. Je brez električnega naboja in ga pozitivno naelektreno jedro v atomu ne odbije z električno silo.

Leta 1933 je Pontecorvo doktoriral. Opazil je, da je izdatnost jedrskih reakcij z nevtroni odvisna od tega, ali naredijo poskus na leseni ali na marmorni mizi. Fermi je pojasnil, da se nevtronom pri trkih z jedri lahkih atomov zmanjša hitrost. Počasni nevtroni se dlje časa mudijo v bližini jeder in zato pogosteje pride do reakcij. Postopno so s počasnimi nevtroni preiskali vse razpoložljive elemente in merili radioaktivnost umetnih radioaktivnih izotopov, ki so pri tem nastali. To so naredili tudi z najtežjim elementom v naravi uranom. Spočetka so mislili, da pri tem nastanejo elementi, težji od urana, ki jih v naravi ni. Na predlog direktorja inštituta so reakcije z nevtroni že leta 1935 patentirali. Za raziskovanje jedrskih reakcij z nevtroni je Fermi leta 1938 dobil Nobelovo nagrado.

Pontecorvu so namenili štipendijo, ki jo je izkoristil v znanem laboratoriju pri Fredericku Joliotu v Parizu, kjer so se prav tako ukvarjali z nevtroni. Po izteku štipendije se zaradi fašističnih zakonov ni mogel vrniti v Italijo, zato je z družino odpotoval v Združene države. Tam je dobil delo pri naftni družbi. Vpeljal je postopek in sestavil napravo, s katero so z nevtroni odkrivali nahajališča nafte. Leta 1943 so ga povabili k angleško-kanadskemu načrtu, ki je potekal vzporedno z načrtom za izdelavo jedrske bombe v ZDA. Pontecorvo je veliko prispeval k razvoju kanadskega jedrskega reaktorja, v katerem so nevtroni izgubljali hitrost pri trkih z jedri težkega vodika v težki vodi.

Pobeg

Leta 1948 je dobil angleško državljanstvo. Angleška ustanova za atomsko energijo AERE ga je povabila v svoj laboratorij v Harwellu. To je bil čas hladne vojne, ko je v Združenih državah deloval senator Joe McCarthy in preganjal simpatizerje dotedanjih vzhodnih zaveznikov ter nasprotnike jedrskega orožja in zagovornike mednarodnega nadzora nad njim. Tedaj so razkrili, da je Nemec Klaus Fuchs, ki je delal v Harwellu, Rusom izdajal jedrske skrivnosti. Leta 1950 je Pontecorvo z ženo in tremi sinovi izginil. Do leta 1955, ko se je pojavil na tiskovni konferenci v Rusiji, se o njem uradno ni nič slišalo. Odtlej je delal v skupini, ki je na Združenem inštitutu za jedrska raziskovanja v Dubni nedaleč od Moskve raziskovala delce pri velikih energijah. Na inštitutu je deloval velik pospeševalnik, s katerim so pospeševali vodikova jedra do velikih energij. Redno je objavljal in nekateri ga imajo za pionirja ruskega raziskovanja delcev. Leta 1978 je prvič smel odpotovati v Italijo, ki jo je odtlej redno obiskoval in se vračal v Dubno, kjer je leta 1993 tudi umrl.

Ameriška in angleška obveščevalna služba sta takoj posumili, da je bil Pontecorvo ruski jedrski vohun in da je zbežal v Sovjetsko zvezo. Zastopniki AERE so razkrili, da ni poznal pravih skrivnosti in jih zato ni mogel posredovati Rusom. Po drugi strani pa sta dva visoka funkcionarja sovjetske tajne službe izjavila, da je bil Pontecorvo ruski vohun. Zadeve še danes niso povsem jasne in vprašanje je, ali bo kdaj vsa resnica prišla na dan. Ker pa tedaj niso začeli nobenega postopka proti njemu, je obveljalo, da Sovjetom ni izdal nič ali vsaj nič pomembnega.

Njegovi sodelavci so poskušali pojasniti njegov beg na vzhod. Omenili smo, da so reakcije z nevtroni patentirali. S tem se je ukvarjal nekdanji Fermijev učenec, ki je tedaj živel v Združenih državah. Ne da bi obvestil prizadete, je od ameriške vlade zahteval do deset milijonov dolarjev nadomestila za uporabo patenta. Pontecorvo, ki je za spor izvedel iz časopisa, naj bi se zbal, da bo zašel v težave, in se na hitro odločil za beg. Vedel je, da varnostna služba preiskuje njegovo dejavnost v Harwellu. Menda mu je celo našla mesto na univerzi v Liverpoolu, ki bi ga moral zasesti v začetku leta 1950 in z vidika varnosti ni bilo tvegano. Če to drži, Pontecorvov strah ni bil upravičen. Fermi, ki je skrbel za svoje nekdanje sodelavce, je leta 1953 po trdih pogajanjih z ameriško vlado dosegel poravnavo. Vsakemu je izposloval 24 tisoč dolarjev. Ni znano, ali je Pontecorvo dobil svoj delež. Tedaj uradno ni bil dosegljiv.

Pontecorva so pozneje pogosto spraševali o vzrokih za beg. Navadno o tem ni hotel govoriti, leta 1992 pa je v pogovoru z italijanskim novinarjem pojasnil, da je verjel, da vzhod ljudem ponuja boljšo rešitev kot zahod. Tega stališča ni omajalo niti vkorakanje Rusov na Madžarsko leta 1956 in Češkoslovaško leta 1968 niti prelom Andreja Saharova z oblastjo. Šele pozneje je spoznal, kako naiven je bil: »Kakšen bedak sem bil!«

Mister nevtrino

Tudi Pontecorvovo delo v fiziki je bilo razburljivo. Poleg drugega mu je prineslo vzdevek »mister nevtrino«. Nevtrini so delci brez električnega naboja, katerih obstoj so napovedali že leta 1930. Nevtrino dodatno nastane pri radioaktivnem razpadu in brez sledu odnese včasih več, včasih manj energije. Tedaj so mislili, da nima mase. Vsekakor zelo šibko deluje na druge delce.

Pontecorvo je leta 1946 v Kanadi predlagal, da bi nevtrine zaznavali z reakcijo, pri kateri bi nevtrino trčil z jedrom klora in ga spremenil v radioaktivno jedro argona. Radioaktivnih jeder argona je sicer zelo malo, a jih je zaradi radioaktivnosti vseeno mogoče zaznati. V letih 1953 do 1964 je Raymond Davis po tej poti zaznaval nevtrine s Sonca in ugotovil, da jih je manj, kot bi pričakovali po tem, kar vemo o sončni notranjosti. Leta 2002 sta si Davis in Masatoshi Koshiba »za pionirske prispevke k astrofiziki, posebej za zaznavanje nevtrinov« razdelila polovico Nobelove nagrade.

Pontecorvo je domneval, da se nevtrino, ki nastane pri razpadu miona, elektronu podobnega neobstojnega delca z večjo maso, razlikuje od nevtrina pri radioaktivnem razpadu običajnih jeder. Leon Lederman, Melvin Schwartz in Jack Steinberger so se leta 1961 o tem prepričali pri opazovanju reakcij in leta 1988 dobili Nobelovo nagrado za »odkritje mionskih nevtrinov«.

Pontecorvo je v letih 1957 in 1958 prvi pomislil na možnost, da je nevtrinov s Sonca manj zaradi pojava, pri katerem nevtrini ene vrste sami od sebe prehajajo v nevtrine druge vrste. K odkritju teh nevtrinskih oscilacij je prispevalo tudi delo Davisa in Koshibe.

Ob tem se ni mogoče otresti vtisa, da Pontecorvo za svoje delo na zahodu ni dobil priznanja, ki mu gre. V Rusiji je dobil Stalinovo nagrado in dvakrat Leninov red. Leta 1995 so ustanovili Pontecorvovo nagrado.

Njegovi sodelavci zagotavljajo, da je bil Pontecorvo pošten človek. Sam je izjavil: »Lahko da ste se v svojem življenju napačno odločili, toda pomembno je, da ste ostali pošten človek.« Res pa nekdanjih dejanj najbrž ni mogoče presojati z današnjimi merili.