Verjamem, da si presenečen in da si prepričan, da sem te zamešal z Božičkom, a te nisem. Vem, da je Božiček rdeč, ti pa si bel, in da si je Božička izmislila Coca-Cola, tebe pa komunistična partija, in da je Božiček zato marketing, ti pa si propaganda, in da je to bistvena razlika, ker on nosi Janezu Janši darila danes, ti pa si mu jih nosil nekoč, vse vem, a Božičku je podobne želje po ocenah FUDŠ zaupalo skoraj petsto tisoč drugih pridnih otrok (po ocenah Ninamedie pa tisoč tristo sedemnajst porednih), tebi pa nihče.
Vem tudi, da boš mislil, da te zafrkavam, ker so ti lani vsi po vrsti pisali, da nas odreši tega istega Janeza Janše, jaz pa sem si zdaj zaželel, da nam ga vrneš. A mislim smrtno resno. Pred časom sem namreč spoznal, kako lep je bil svet ob koncu prejšnjega leta, ko je bil Janez Janša še na oblasti in smo bili ljudje na ulicah. Takrat smo vedeli, kaj si želimo, vedeli smo, kaj se mora zgoditi, da nam bo vsem bolje, stali smo na mrazu prepričani, da se borimo za boljši svet, in zavedali smo se, da samo Janez Janša stoji med nami in turbulentno rastjo našega BDP. Prekrasen svet je bil to, dragi Dedek Mraz, svet, s katerim je bil narobe le Janez Janša.
S svetom ob koncu tega leta pa je narobe čisto vse. Nihče od nas ne ve, česa si sploh želimo, nihče ne ve, kaj bi se moralo zgoditi, da bi nam bilo vsem bolje, nihče ne verjame več v boljši svet, saj nam je zdaj jasno, da med nami in turbulentno rastjo našega BDP stoji več let odrekanj in varčevanja, vztrajnega nižanja minimalnih plač in pokojnin, postopnega kleščenja javnega sektorja, pa še cela vrsta dokapitalizacij in privatizacij.
Ali ne bi tudi ti vsega tega zamenjal za venček nasvetov za zdravo življenje Ivana Štuheca, pa naj si še stokrat Dedek Mraz? Ali ne bi vsak za silo normalen človek, če bi le lahko, milijardnega minusa na tekočem računu pokril z mokrimi sanjami Bernarda Brščiča? Kdo ne bi za pet milijard evrov dovolil Dimitriju Ruplu, da se nežno privije k njemu in mu na uho šepeta junaške povesti o osamosvajanju? Za ta denar jaz pristanem tudi na to, da mi Jože Tanko vsak večer pred spanjem zapoje pesem po izboru Toneta Krkoviča.
Zato si, dragi Dedek Mraz, želim, da bi pod svojo novoletno smrekico letos našel Janeza Janšo, s tistim njegovim kislim nasmeškom, ko se zdi, kot da so ga ravnokar zasačili v Hiši cvetja s šopkom rdečih vrtnic v roki. Ja, prav takšnega si ga želim, da bodo ob njem in njegovih cvetkah vsi znova pozabili na poniglavost in ponižnost, ki vedno znova prislonita ustnice naših veljakov na ritnice njihovih bruseljskih kolegov, pa na izjemno sposobnost naših menedžerjev, da nam vedno znova logično pojasnijo razloge za svojo izpričano nesposobnost, pa na epidemijo naveličanosti, s katero vsakodnevno prijazno strežemo drug drugemu.
Vrni nam, prosim, Janeza Janšo, da se ne bomo več množično ukvarjali z zapletenimi filozofskimi vprašanji in se spraševali, kako za vraga je možno, da so se nam tako kvalitetno podelali na glave, če pa smo jih dvaindvajset let tiščali v pesku.
Vrni nam, prosim, Janeza Janšo, da se nam ne bo treba ukvarjati s seboj in dvomiti v to, da smo nekoč res bili dobri, delavni in pošteni, da nam ne bo treba razmišljati o solidarnosti, demokraciji in socialni državi, da bomo zopet le nedolžne žrtve temnih neoliberalnih sil in Opusa Dei in bo Miro Senica zopet le znani ljubljanski odvetnik in partner bivše ministrice, Tomaž Lovše pa le človek, ki je Sloveniji podaril Ala Gora. Vrni nam, prosim, Janeza Janšo, da bo on spet naše edino vprašanje in naš edini odgovor in bo naš svet ponovno preprost.
Dragi Dedek Mraz, če slučajno nimaš Janeza Janše, potem bi nujno potreboval posojilo v višini deset milijard evrov brez obresti, nalog za razpustitev parlamenta, vsaj eno protikorupcijsko komisijo s polnimi pooblastili, odobren azil na Cipru za Zorana Jankovića z družino, ducat ali dva novih ministrov, enosmerno letalsko karto za poljubno čezoceansko destinacijo na ime Gašpar Gašpar Mišič, dokaz, da TEŠ6 ogroža iste ptice kot vetrnice na Volovji rebri, preselitev Boruta Pahorja v poljubni muzej voščenih lutk, drugi in še nekaj prvih železniških tirov, prepoved igranja na naslednjih desetih tekmah za vse voditelje razvedrilnih oddaj, premestitev Ollija Rehna na manj stresno delovno mesto, katran in perje za Josepha Mussomelija, začasni odklop elektrike na naslovu Kranjčeva 26 ali paket apaurinov vsakemu državljanu, vpis prepovedi organiziranja proslav v ustavo, gumijaste bombončke za Janka Medjo, izbris Gregorja Viranta iz mojega teve sprejemnika in prisilno hospitalizacijo vseh »neimenovanih oseb, blizu vladnim krogom«.
Prilagam sliko Janeza Janše.
