Kam greš z nou let?

Dnevi dalmatinske kuhinje

Napis je bil sestavljen iz belih žarnic, v svoji belini se je šopiril na strehi lokalnega Harrodsa, kar je v tistem času pomenilo blagovnico Nama, kar je spet pomenilo Narodni magazin. In razsvetljeval je tiste kratke dneve, tisto hitro sesedanje in zgoščevanje teme, tako značilno za letni čas in ozko dolino, v katero se je ta letni čas vsako leto vrnil skupaj z njim, kot bi bila za vedno povezana brata. Krvna brata.

A temeljno vprašanje smo začeli izgovarjati in ga zastavljati šele pri določeni starosti, recimo proti koncu osnovne šole in na začetku srednje, ko je silvestrovanje pomenilo eno redkih priložnosti, da prebedimo noč ali pa prenočimo v kakšni tuji postelji, še raje pod mizo, mogoče v stranišču stanovanja, kjer se bo odvijal hausbal, ki smo mu rekli tudi žur, na katerega seveda nismo bili povabljeni in kjer se bodo zjutraj zračili prostori in se bo skrbno beležila in prikrivala škoda, povzročena na socialističnem pohištvu, imitacijah perzijskih preprog in spominkih, prinesenih iz bratskih republik, in če so starši hodili na službena potovanja v tujino, tudi iz neuvrščenih držav.

Najprej smo morali iti skozi fazo opazovalcev, ki niso bili niti statisti, ampak le pritlikavo občinstvo, okrog katerega se je odvijala predstava, potopljena v vročico, ki je mesto zajela, precej preden se je začelo vsakoletno odštevanje sekund, ki so nas še ločile od prestopa v novo leto. Toda tudi v tej fazi opazovanja so se nam dogajali čudeži, ali pa smo jih za čudeže vsaj imeli: poslušanje velikih hitov Demisa Roussosa Forever And Ever, Goodbye My Love, Goodbye in My Friend The Wind in pogovori po redkih stacionarnih telefonih s simpatijami, ki so poslušale Suzy Quatro in Bay City Rollerse in so se ozrle čez ramo, če jih je kdo na šolskem hodniku poklical s Tanja, Romana, Maja, Lučka, Maša, in seveda niso vedele, da so naše simpatije, ali pa so zagotovo vedele in čutile in so se samo delale, da ne vedo.

In kakšna je bila ta prednovoletna predstava, ki smo jo opazovali ali pa samo slutili, da se odvija? Veseli december. Kakšen veseli december neki: vse skupaj je bilo bistveno bolj raztegljivo. Začelo se je že sredi novembra, z Dnevi dalmatinske kuhinje v Hotelu Rudar. Čustvena navezanost Zasavcev na Dalmacijo je legendarna. V Dalmaciji so verjetno preživeli najlepše trenutke svojih življenj in avra teh trenutkov je bila tako močna in svetla, da so jo hoteli občutiti tudi v bolj turobnih dneh in so zato nehote uporabljali proustovske trike in se, ko so po ustih prekladali pečene in ocvrte kalamare in ocvrte sardele in včasih tudi belo ribo in vse skupaj obilno zalivali z vinom, v mislih in v duhu in skoraj tudi s telesom vračali v tople kraje, ki so dišali po sredozemski vegetaciji. Sledila sta dan republike (29. november) in ples za dan republike, in potem še sindikalni občni zbori od začetka do konca decembra.

Rebula in merlot

Delavci v modrih haljah so bili takrat neprestano na terenu, in ker so veliko delali, so bili neprestano dehidrirani in žejni. Tudi uslužbenci iz pisarn, ki niso nosili modrih halj, so bili neprestano na terenu, videti je bilo, kot da izvajajo nekakšne etnološke raziskave pivskih navad lokalnega življa. Nasploh je bila večina populacije, ki se ji je alkohol že lahko točil, in seveda tudi tiste, ki se ji po zakonu še ne bi smel, neprestano na terenu, se pravi v gostilnah, in pogovori, ki so tekli, so bili včasih popolnoma vsakdanji, včasih pa se je v njih in z njimi reševal svet, a problemi so bili popolnoma drugi in drugačni, kot so danes. Nihče se ni ukvarjal z »banalnostmi«, kot so socialne razlike, preživetje, lakota, izguba službe, kraje.

Problemi, ki so se načenjali, so bili visoko duhovni, skoraj metafizični, recimo smisel obstoja, recimo razlika med Bitjo in bivajočim, recimo grouchomarksistična interpretacija baze in nadstavbe, recimo razporeditev zavezniškega ladjevja v bitki pri Midwayu, recimo verzna shema komada Bela snežinka ali pa samo burke, ki jih bodo lokalni delinkventi in vandali zganjali, ko bodo vdrli na lokalno polnočnico in strašili in spravljali lokalne vernike v zadrego.

In vprašanje, ki si ga bo začela moja generacija postavljati v bližnji, a takrat zelo oddaljeni prihodnosti, je resnično sijalo v vsej svoji asketski jasnosti in je zdaj dokončno našlo svojo pot iz poletja v jesen in iz jeseni v zimo, in besede »Kam greš z nou let?« so postale goste kot sneženje zunaj, kajti takrat je okrog novega leta še snežilo in besede so se vzpenjale in spuščale in valovale in se spletale s cigaretnim dimom in včasih pristale v velikih litrskih in pollitrskih kriglih in štamperlih šnopsa in v velikih špricerjih in malih špricerjih in z usti govornikov srknile nov požirek pijače, da bi laže in bolj gladko tekle in se izgubljale in razpuščale v od snega belih nočeh.

In potem je prišel odločilni večer. In za njim odločilna noč. Ženske so doma hodile naokrog z viklerji v laseh, da bi njihove frizure na silvestrovo zasijale v čudovitih, skoraj psihedeličnih barvah, kot so bile oranžna, vijolična, zamolklo rdeča, bile so masivne, podobne frizuri Raquel Welch, frizuri Sophie Loren ali pa Dusty Springfield iz šestdesetih, nosile so dolge, svečane obleke, ki so jih ukrojili in sešili lokalni krojači in krojačice. Moški so podpirali šank in postopali naokrog in se po plesišču vrteli v zadnjih Varteksovih kreacijah, ali pa so bile to mogoče kreacije Mure, in seveda so bile zraven še bele Labodove srajce z manšetnimi gumbi in obvezne kravate, ki so se po polnoči snele, da se v zgodnjih jutranjih urah ne bi kopale in namakale v kozarcih in v po mizah politi pijači in v s skrajno ljubeznijo objetih straniščnih školjkah. Za dobro počutje nog so skrbele zanesljive firme: Peko, Alpina in Planika.

V sedemdesetih in tudi še v osemdesetih so bili popularni plesi z živo glasbo, in silvestrovanja so se odvijala v večjih notranjih prostorih, ki so lahko sprejeli več ljudi. V znamenitih Domovih svobode in Delavskih domovih in v Hotelu Rudar, ki je premogel Modri in Zeleni salon in Čurinova vina in ne vem kakšen salon še. In Domovi svobode so za tisti večer v tistem kolektivnem slavju ob živi glasbi ljudi zares osvobodili, če jih je bilo sploh treba osvobajati, in v Delavskem domu se je zbrala lokalna smetana in se ob umirjenem ali pa hitrejšem igranju lokalnega ali pa uvoženega benda vrtela in popivala in se po možnosti skregala, sprla, malo prerivala, petelinila, zravsala, in opolnoči je bil vedno na sporedu kaver znamenitega Privšek-Velkavrhovega komada, ki ga v izvirniku izvaja Alfi Nipič, in sicer v svoji klasični fazi, preden je prestopil v narodnozabavno glasbo in se opredelil za tehno, Silvestrski poljub, ki na skoraj prešernovski način tematizira neizživeto, mogoče prepovedano ljubezen.

Pila sta se rebula in merlot. Zraven okenca, kjer so po navadi prodajali karte za filmske predstave, pa je bil majhen šank s specialno ponudbo in postrežbo koktajlov; najbolj znana sta bila teksas in omorika. Prvi je bil prozoren, temeljil je na džinu, drugi pa nekakšna smaragdno zelena pijača, ki je imela za osnovo vodko in mentolov liker in bi bila, če bi se iz nje kadilo, še najbolj podobna kakšnemu čarovniškemu napitku. Najbolj priljubljeni novoletni jedi, pravzaprav vrhunec praznične in posebnopriložnostne socialistične gastronomije, sta bili dve: tatarski biftek in francoska solata. Od toplih jedi pa rudarska plošča. Krožnik z različnimi mesninami.

Ko si vse skupaj zmešal in še naprej mešal v velikih količinah, kajti v novo leto je bilo treba vstopiti velikopotezno, bilo je namreč jasno, da nam bo šlo vsako leto bolje, in nekaj časa nam je bolje tudi šlo, je naslednji dan na pločnikih ostalo precej materialnih dokazov, ki so potrjevali govorice o velikih veseljačenjih in hrabrih, že skoraj fanatičnih vstopanjih v kraljestvo drugačnih številk; recimo ulična umetnost, sestavljena iz koščkov krompirja, graha in korenja na nekakšnih zamolklo rumenih majonezastih lazurnih in surovomesnatih podlagah, podobna slikam, ki jih je slikal znameniti italijanski manierist Arcimboldo, le da ni bila tako natančna, mimetična, saj se je bližala abstrakciji in vlekla v smer absolutno spontanega drip paintinga Jacksona Pollocka; potem so bile tu še druge vrste umetnin, navdihnjene z omoriko, recimo smaragdno zeleno obdobje, prehodi te barve v barvo žolča, ki je nekako spominjala na Marka Rothka, le da je bila tudi tu gesta precej bolj eksplozivna. Spominjala je na krik, ne na sublimno in tiho meditacijo. Na žalost takrat še nismo imeli Trienala sodobne umetnosti in kustosi še niso imeli tako pomembne vloge, kot jo imajo danes, in ni bila nobena od teh hipnih in popolnoma spontanih mojstrovin odkrita in ovekovečena in si ni našla mesta v galerijskih prostorih in zasebnih zbirkah.

Tudi darila, ki so si jih ljudje prinašali, ko so se obiskovali, da bi si voščili, so si bila iz leta v leto precej podobna. Nekako v stilu: ja, brez steklenice in bombonjere se pa res ne moreš prikazati na vratih. In te bombonjere in steklenice so bile vsako leto ene in iste, vsako leto so se naokrog tovorila peneča vina, naši socialistični šampanjci, imenovani Bakarska vodica ali pa Fruškogorski biser. Mislim, da ni teh steklenic nikoli nihče odprl, če pa jih že je, potem je bilo to znamenje skrajne sile in nuje oziroma dokaz, da je zmanjkalo čisto vse pijače, vključno s špiritom in rumovim ekstraktom. Nikoli namreč nisem videl, da bi kdo nazdravljal s temi penečimi vini. Vedno so se le prinašala in odnašala in obstajala je resna možnost, da si dobil čez nekaj let v dar prav tisto steklenico, s katero si se malo mlajši pojavil na prijateljevih vratih. Isto je veljalo za bombonjere. Prenašale so se tako dolgo, dokler ni vsebina postala skrajno nevarna za zdravje.

Ko so se odvijala praznovanja, smo otroci skupaj s starimi starši, ki so nas ob tisti priložnosti prišli pazit, gledali televizijo, vedno nekakšno mešanico teve progama v duhu bratstva in enotnosti, ki se je odvijala v studiih različnih republiških televizij. A tega se bolj slabo spomnim. V mojem spominu je samo obraz Oliverja Mlakarja, pa še njega sem mogoče potegnil iz Kviskoteke, ki pa je bila na sporedu konec sedemdesetih. Vem pa, da smo si otroci naslednji dan v nekakšnem tekmovalnem vzdušju pripovedovali, komu je uspelo dlje bedeti, kdo je mogoče videl tistih nekaj raket, ki so bile izstreljene s hriba, na katerem sta stala Osnovna šola Tončke Čeč in nemški bunker. Petard ni bilo nobenih. Nobenega neprestanega bobnenja in občutka, da so se Američani odločili za eno svojih vojaških intervencij v državi, bogati z nafto. Mogoče pa je kdo slišal strele iz lovskih pušk, ki so odmevali po dolini. Sama sreča, da v Trbovljah ni bilo vojske. S tem smo se verjetno izognili kakšni žrtvi med lokalnim prebivalstvom, kajti oficirji JLA so imeli navado, da so streljali skozi okna z vsem, kar jim je tisti hip prišlo pod roke, včasih tudi z mitraljezi. Po vsem alkoholu pa niso najbolje razločevali med slepimi in pravimi naboji.

Od plivadona do aspirina

Prvojanuarska jutra pa so mi precej bolj jasna. Starši so bili v nekakšnem počasnem gibanju, po stanovanju so se premikali, kot da se premikajo v sanjah, kot da lebdijo nad tlemi, hodijo po prstih. Levitirajo. Pije se mineralna voda in jedo plivadoni. Pod smreko so darila. Prve škatle legokock. Naš jutranji dostop do televizorjev in edinega programa, ki smo ga lahko gledali, je nenadoma postal neomejen in navsezgodaj zjutraj so zavrteli kakšno kavbojko, po možnosti črno-belo, ali pa so bili črno-beli samo naši televizorji.

To so bili resnično vzvišeni trenutki in do stika z resničnostjo in vrnitve ustaljenega reda je prišlo šele, ko je bil na sporedu prenos novoletnega koncerta z Dunaja, ki ga je večina gledala iz čistega in popolnega snobizma, saj jih valčki in Straussi in klasična glasba niso zanimali niti pod razno. Novoletna skakalna turneja pa je bila že druga pesem. Jiří Raška, Walter Steiner, Heinz Wosipiwo, Jukio Kasaja, brata Pudgar, bili smo že čisto navijaško razpoloženi in čustveno vpleteni, a nikoli toliko, da bi kdo od veseljakov, ki so v delavsko-dionizičnih ritualih vstopili v novo leto, pomislil, da nimajo ne filharmoniki ne skakalci za sabo nikakršnega dolgotrajnega praznovanja, kaj šele popivanja, saj imajo naslednji dan službo, ki jo bodo gledali ljudje po vsem svetu. Izjema je bil v osemdesetih mogoče le Matti Nykänen.

Čez manj kot desetletje je prišel naš čas, da se izjasnimo in opredelimo in odgovorimo na najpomembnejše vprašanje, kar nam jih je lahko kdo zastavil. Vprašanje: »Kam greš z nou let?« Destinacije so bile druge. Včasih planinske koče na okoliških vršacih, a še največkrat prekladanje po zasebnih zabavah in včasih tudi ulica, kakšno igrišče, ki je samevalo, v decembrsko-januarskem mrazu ujeto v tisti značilni vonj zraka, ki so ga darovali individualna kurišča in kopice premoga in se mu je v ekološkem jeziku reklo onesnaženje.

Ne vem, ali je kdo od nas, ki smo sedeli v slaščičarni Zanzibar, kdaj bil na novoletni zabavi v Domu svobode, Delavskem domu, Hotelu Rudar. Verjetno je bil, a ne pogosto. Ali pa se je bal priznati, da je bil. Mislim, da se niti ni dogajalo, da bi na te zabave vdrli kot nepovabljeni gostje, pritepenci, ob urah, ko so že vsi pijani in se stopnja nadzora, kdo pride in kdo odide skozi vhodna vrata, bistveno zmanjša. Glasba, ki smo jo poslušali, je bila druga. Recimo Do They Know It's Christmas ali pa Last Christmas ali pa kaj podobnega iz železnega repertoarja Daria Diviacchia. To se je dogajalo bolj po sili razmer kot pa po diktatu našega osebnega okusa. Seveda bi se takrat bali priznati, da je komad, ki bo naš spomin na neko obdobje za vedno poročil z novoletnim vzdušjem, ravno Silvestrski poljub. Od novoletnih televizijskih oddaj pa se daleč najbolje spomnim šova Novih fosilov s konca osemdesetih, ki sem ga gledal popolnoma zadet in imel občutek, da so oni v tisti uri razrešili vsa temeljna eksistencialna vprašanja. Mislil sem, da berem Rilkejeve Devinske elegije ali pa vsaj kakšnega eksistencialista, ki je odklonil Nobelovo nagrado za književnost.

Kraji so bili drugi, a nekatere navade so ostale nespremenjene, recimo delanje spontanih slikarij po pločnikih z isto ekspresivno močjo, kot so to počenjali naši predniki in starši, in pa objemanje straniščnih školjk in tista hoja po prstih naslednji dan. Lebdenje. Mineralna voda, a namesto plivadonov: aspirini.

Gledano z razdalje, in to je nekako podobno tisti zelo znani modrosti, da je pot pomembnejša od cilja, je bilo verjetno bolj sladko sedeti v lokalni slaščičarni Zanzibar ali pa gostilni Rudar in skrivaj trepetati, da bo kdo zastavil temeljno, kvintesenčno vprašanje – »Kam greš z nou let?« – kot pa se udeležiti praznovanja, ki naj bi postalo mit in legenda in nenadomestljivi del lokalnega ustnega izročila. (To se seveda ni nikoli zgodilo.) Kajti potem bi se moral, ali pa se včasih tudi je, kot po pravilu pojaviti nekdo, ki nas je rešil tako, da je iz nevidnega klobuka potegnil zajca, ki je lahko vlekel jamski voziček premoga ali vsaj steklenico vecchie romagne, po kateri pa smo tako ali tako mislili, da ravno tisti dan praznujemo novo leto.