Kdo bi hotel psa

Vprašanje se mi je zdelo zanimivo. Ukvarjam se namreč s svetovanjem ljudem v stiski, in komaj mesec dni poprej mi je neka klientka zastavila vprašanje: »Pa zakaj naj bi se od vsega, kar je na tem svetu, odločila ravno za 'razmerje'?« Preživela je bila namreč nekaj burnih, pa razočarujočih razmerij z današnjimi značilnimi slovenskimi moškimi.

Ni edina. Gre za zelo razširjen tip Slovenke, ki je odraščala mimo odsotnega, odtujenega ali izrinjenega očeta. Mnoge skušajo v odraslosti še enkrat, a tokrat uspešno odigrati tedaj izgubljeno igro z njim, a iz te potrebe izbirajo seveda samo takšne moške, ki se enako zanič obnesejo tudi kot partnerji. Ker se niso v otroštvu naučile, kaj je (lahko) moški, v spolni negotovosti sanjarijo o princu, izbirajo pa si slabiče in izdajalce. Teh je žal tudi veliko več na prostem trgu.

Nisem ji torej znal odgovoriti drugega, kot da današnja tehnologija omogoča ženski, da pride do spolne potešitve tudi brez »uporabe trota«, in da naj si za silo pomaga pač na ta način, dokler ji življenje ne nakloni kakega partnerja, ki ji bo znal izkazovati hvaležnost.

Kajti če ni mogoče dobiti moške zaščite, nekaterim ženskam zadošča že sama hvaležnost. Kot rojene dajalke se namreč hranijo s pohvalo, živijo od nje. Taka ženska vam bo priznala, da ji pomivanje posode ni nič odveč, če so njeni tisto, kar jim je skuhala, sprejeli s cmokanjem in drugimi izrazi hvaležnega odobravanja. Če pa so hrano zmetali vase, zagledani vsak v svoj ipad, potem – potem naj kar sami pospravljajo za sabo...

Psov FB hvalabogu ne zanima. Zanimajo jih eksistencialije: hrana, gozd, tek, lov, trepljanje, vonji, seks, družba. So podobni možem, kakršni so bili v davnini. In ko se navežejo, te ne zapustijo. Seveda ne, ko pa so plod selektivne vzreje. Svojeglavi psi so imeli kaj malo priložnosti za razplod. Enako kot trmaste ženske. Tudi te so moški potolkli že v davnini.

Moških ni nihče načrtno selekcioniral, a najbolj možate – najbolj pripravljene nuditi zaščito družici – so same po sebi iztrebili vojna, plemba in krvno maščevanje. Tako se je pri njih nenaravno okrepil gen podložnosti, potuhnjenosti in priskledništva. Druga svetovna vojna, povojni poboji, IB, kolektivizacija, emancipacija, feminizem in zadnja gospodarska kriza so bili vsak zase žebelj v moški krsti. Kar je ostalo, je le še simuliranje, surogatno podoživljanje moškosti v obliki teve fuzbala, športne stave, pirčka, porna in hvalisavega FB-profila. Medtem ko babše nekaj laja v kuhni.

* * *

Psi so zelo drugačni. Treba jih je res grozno mrcvariti, da se umaknejo vase. Na splošno jih ni prav nič sram izkazovanja čustev, kakor lepo ponazarja znana šala, v kateri pes igra poker, njegov lastnik, ki stoji ob strani, pa skromno zavrača pohvalo: »Za zdaj mu kar gre, ampak počakajte, da pogruntajo, kdaj začne mahati z repom...«

V otroštvu in v mladosti sem se jih bolestno bal – nekoč sem tudi sam pokazal svoje slabištvo, ko sem se pred divjim psom skril za trebuh noseče tedanje žene, in ni rečeno, da ni bil to tisti prvi kamenček, ki je sprožil počasni plaz, pod katerim se je zadušil najin zakon – pa tudi še pozneje jih dolgo nisem vzljubil, samo nelagodno premirje sem vzpostavil z njimi, kajti vsi moji otroci zapored so silili v pasjo družbo, ki je bila v takratnem Tivoliju tako rekoč neizogibna. Stisnil sem torej zobe in strah se je nazadnje razgubil, saj se nikoli ni nič slabega zgodilo.

Še pozneje sem začel teči in se tam naučil pasjega protokola – tako da zdaj radovednežu vselej pomolim roko v povoh. Na nekem teku se mi je tam leta 1995 pridružil medvedek, o katerem se je izkazalo, da je dolgodlak, zapuščen koder. Ta naš Medo me je potem prvi učil pasje ljubezni.

Zdaj imamo doma dva psa, Ferrisa (3 leta in pol) in Flynna (8 mesecev), oba borderkolija, strica in nečaka.

* * *

Seveda bo Bernard skomignil, češ da tole ni noben odgovor na njegovo vprašanje.

Mislil sem že, da bi bilo najbolje odgovoriti filozofsko, češ da se analogiji uspešno izmikajo samo pristna eksistencialna doživetja. Človek lahko v teoriji ve vse o kemični sestavi vode, a za kaj gre v resnici, ne bo vedel, dokler bo pil samo kokakolo. Eno je gledati Odrešitev po TV, drugo pa, ko te kot otroka stric otrplega od groze vrže v bazen, češ da se boš tako najhitreje naučil plavati.

»Drugovanje s psom« je kakor pitje iz senčnega studenca ali prvi ugriz v ananasovo meso: dokler tega sam ne storiš, ti ne more izkustva pričarati še tako slikovit opis, še tako spretna prispodoba.

* * *

V začetku oktobra sva se s sedanjo ženo preselila v Bratislavo. Njej položaj skoraj ne omogoča, da bi hodila domov, jaz pa se vsak mesec vrnem za nekaj dni, toliko da nista dvojčka, zdaj že abiturienta, ravno prepuščena sama sebi. Ni jima hudega, kaže, pa saj imata za družbo Ferrisa in Flynna.

Naju pa je ločitev, kot kaže, bolj zadela. Prvo soboto sva šla v gozd nad Liščiem udoliem (Lisičjim dolom), kjer stanujeva. Kmalu sva opazila, da je tod okoli nenavadno veliko sprehajalcev, ki imajo pse. Res čudno pa je bilo to, da so bili prav vsi na vrvcah, namreč psi, in da so se sprehajalci malone brez izjeme umikali ob srečanju z nama globoko v podrast ob stezi, pritegnili psa k sebi in napeto čakali, dokler nisva bila mimo. Če ne bi bilo preneumno, bi si mislil, da se naju bojijo.

Radovednost naju je gnala naprej v smeri, iz katere jih je večina prihajala, in res sva kmalu zaslišala vse glasnejše lajanje mnogih razburjenih psov. Izkazalo se je, da je na drugem koncu gozda, 20 minutk hoje prek vrha, pasje zavetišče, utolok Sloboda zvierat, Svoboda živalim. Psi so vedeli, da ljudje prihajajo kot pasji sprehajalci, in so z lajanjem opozarjali nase – »Mene vzemi!«

Sprehajalci v gozdu so imeli torej izposojene pse! Zato so se tudi tako nenavadno vedli – strogi predpisi glede povodca in srečevanja so namenjeni preprečevanju sitnosti zaradi morebitnih pritožb ljudi, ki se bojijo psov.

Gotovo sicer pogrešava Ano in Klemna bolj kakor Ferrisa in Flynna, a kje boš dobil dva nadomestna otroka? Ne da bi se morala kaj posvetovati, sva stopila do pesjakov in se priglasila. Skrbnica nama je dodelila dva, ime jima je Manki in Honza. Prvi je zelo črn, medvedasto čokat, prijazen štiriletnik, drugi pa še mlad rjavček, morda polleten. Nekako tako kot naša dva. Le vedla sta se drugače: slepo sta vlekla naprej, se gnala za smrčkom, ne da bi se zmenila za naju in drug za drugega. Bernardo so ob tem polile solze, pa tudi jaz sem občutil cmok v grlu.

Naslednji dan sva doma pripravila riž s tunino zanju, ju šla iskat, ju peljala domov, jima dala jesti v garaži – to ni kak obred, ampak nekajsekundno hlastanje in goltanje – in ju nazadnje odpeljala po drugi gozdni poti spet nazaj. Bernarda je pri tem trdila, da so ji podtaknili drugega psa – to pa zato, ker se je Honza na lepem razigral in med hojo večkrat grčaje naskočil Mankija, se delal, da ga šavsa za tilnik, ga cukal za dlake. Manki pa se je pri tem vedel podobno kot Ferris, ko ga takole v igri napada Flynn – v glavnem ga je ignoriral, odvračal glavo, tu pa tam pa zaigral blag protinapad.

Moram reči, da mi je bilo eno največjih zadovoljstev v življenju doslej, ko sem bil lahko priča temu prebujenju.

Bernarda je ob delavnikih zaposlena od jutra do poznega večera, jaz pa sem lahko vsak dan hodil po Mankija in Honzo. Med tednom je obiskovalcev zatočišča pač malo, še sploh takoj po dvanajsti, ko se začno sprehajalne ure. Potrudil sem se, da sem bil tam opoldne, kajti gozd v tem času sameva. Po dveh tednih sem ju na samem prvikrat spustil, resda ne da bi jima odpenjal povodec. Bilo je, kot sem upal, da bo: lepo sta se vračala na žvižg po posušena kurja črevca, s katerimi si pomagam pri vadbi priklica. Le pri zadnjem takem poskusu jo je Manki ucvrl po hribu dol. Pospešil sem za njim s Honzo na vrvci – in Manki je res lepo čakal pred mojimi vrtnimi vrati, kakor sem slutil, da bo. Ko smo se vrnili v zavetišče, sem se usedel z njima na klopco, da počakam, in Manki mi je položil taco na prsi in nagnil glavo vstran na tisti posebni način, ki pomeni počohaj, Honza pa me je nekajkrat pocukal z zobmi za brado. Najprej mi to šavsanje ni bilo všeč, potem pa sem sprevidel, za kaj gre – vabil me je k igri, tako kot v svoji mladostni prešernosti vabi Mankija, s tem da me je cukal za dlako tam, kjer sem pač edino obraščen...

Kmalu sem si z žigi na kartončku prislužil prvo priznanje, pêro, kemični svinčnik z napisom »Pišem za svobodo živali!«. Po šestdesetem sprehodu pa me čaka tričko – mikica!

Seveda gre človeku po glavi vse mogoče. Ko je zadnjič Manki na dvorišču pred hišo kot vselej pojedel, je šel pred vrata, prav tam, kjer bi se skoz reže roloja, če ne bi bil spuščen, lahko videlo noter, se vzdignil in nekajkrat popraskal s prednjima tacama po šipi, potem pa za deset minut obsedel in čakal, ne da bi odvrnil pogled, pa čeprav sem ga klical in vabil s črevci. Tedaj sem se zaobljubil, da ga za prmej vzamem s sabo domov, ko Bernarda odsluži svoj mandat.

Ampak zakaj ga ne bi posvojil že zdaj? Oba pravzaprav, jasno, kajti ne gre, da bi človek ločeval, kar je v kletki združilo naključje.

Zadržkov je resda obilo. Hči Ana, ki jo vabim, naj pride v Bratislavo, da vidimo, kako bi se psi ujeli med sabo, mi servira vse tiste pomisleke, s katerimi sem jo sam krotil do njenega trinajstega leta: »Pes je velika odgovornost. Ji boš kos pri svojih letih? Kaj bo, ko boš bolan? Borderkoli ni kdorkoli, vsega ga lahko naučiš – tale vajina dva sta pa iz tistega rekla o starem psu in novih trikih. Ali bosta sploh marala za vožnjo v avtu? Ker mami ju pač ne moreš pustiti na skrbi, kadar odideš v Ljubljano! Ne želim vsiljevati svoje volje, ampak razmisli vendar!« (Podobno mi sin Klemen v avtu, če želim na stranišče, vrne z: »Doma bi bil mislil na to!«) Morda se Manki res ne zna usesti na ukaz, ker ga ni nihče mladega naučil, je pa zato tiste vrste pes, ki o njem pišejo časopisi, kako dneve in noči bdi na grobu preminulega »lastnika«.

Honzo pa je Bernarda ravno zadnji vikend naučila sjadni sa!

Vprašanje ostaja za zdaj odprto. A kako mi bo pri srcu, ko bom lepega dne prišel v utolok in zvedel, da Mankija in Honze ne bo več nazaj, ker sta tisti dve punčki, ki mi ob vikendih hodita pri njiju v zelje, dovolj odrasli, da so jima starši dovolili posvojitev?

* * *

Proti koncu novembra se mi je oglasila druga klientka, z drugo zgodbo, a istim vprašanjem. Ko je bila pred nekaj leti zbolela za limfnim rakom, je mož, priznan umetnik, potarnal, češ, kaj je zagrešil, da ga tako kaznuje bog, in ko se je izkazalo, da jo kemoterapija izčrpava do invalidnosti, se je prav res »ločil od postelje« – odselil se je k postarani materi domov, češ da bo tam lahko v miru ustvarjal. Ker pa je zaradi narave bolezni morala najeti strežnico in ker je ta strežnica, kot se je izkazalo, zelo dobro kuhala, je mož prihajal okrog poldneva pogledat našo bolnico – beri papcat. Njegova mamica je namreč pozabila izključevati šporhet itn. Ko je morala kmalu zatem v dom, se je sine vrnil s pogorišča k ženi na stanovanje. Potrpela je, kot to že počnejo ženske, ko pa je nekoč po vrnitvi iz bolnišnične izolacije odkrila, da je mož medtem naslikal lucienfreudovski akt strežnice, razkrečene na njuni zakonski postelji, je malone iz trme ozdravela. Brž se je ločila, ga napodila, odtlej pa zaman išče dobrega partnerja. Sama ne bi rada ostala, a se boji zvite vrvi. Pisala mi je tokrat, da se ji spet skuša prilepiti nekakšen umelec iz moževega kroga, ki je za zdaj zelo pozoren, vendar pa je po ovinku slišala, da pije (»samo viski menda, tako da je vonj zamenljiv z vonjem brivske vodice«). Kaj naj stori? Naj za vselej opusti vsak up?

Napisal sem ji: »Razumem vašo potrebo oziroma potrebi. Po eni strani ste še iz otroštva predestinirani za žrtvovanje, po drugi pa od sohe na žrtvenem oltarju pričakujete ne le zvestobo, ampak tudi hvaležnost. Ne razumite me narobe, ampak bogovi so praviloma brezbrižni, če ne okrutni. Imam pa nadomesten predlog.« Opisal sem ji svojo izkušnjo in sklenil: »Pojdite torej na Gmajnice, to je barjansko zavetišče pri Brezovici, in si dobodite psa, ki ga boste sprehajali, itak vam bo kot rekonvalescentki in bivši kadilki dobro delo, ko boste več v naravi in se boste več gibali. Potem se mi spet oglasite.«

Bilo je pred tremi tedni. Danes sem prejel njeno pismo: »Branko, hvala za nasvet. Ne morem ti povedati« – prvič me je tikala – »kakšna silna radost me prevzema, ko gledam svojega kužka, kako se veseli življenja in njegovih drobnih darov, ki jih je deležen v obliki pasjih piškotkov. Sploh nisem vedela, da so v meni takšna čustva.«

Odpisal sem ji: »No, me veseli. Prva polovice naloge je opravljena. Zdaj, ko veste, česa se lahko veselite, pa se pri naslednjem obisku Gmajnic ozrite okrog sebe. Gotovo bo tam tudi kak moški, ki sprehaja pse.«

Zdaj je božični in prednovoletni čas dobrih del in zaobljub, pa sem si rekel, da bom svoj odgovor Nežmahu javno objavil, kajti še mnogim utegne prav priti. Kdor ga ne potrebuje, pa bo morda namenil 0,5 odstotka svoje dohodnine Gmajnicam. Psi bodo hvaležni.