Škof je odgovoren za duhovno področje, inšpektor, ki prihaja iz vrst laikov, pa skrbi bolj za materialno, posvetno plat. Najvišji organ v naši cerkvi je sinoda ali občni zbor, ki ga sestavljajo delegati posameznih cerkvenih občin. Škof skrbi, da učenje poteka na podlagi Svetega pisma in spisov augsburške veroizpovedi. Bdi torej nad duhovniki in skupaj z njimi rešuje morebitne probleme. Njegova naloga je tudi, da Cerkev predstavlja navzven.
Za Evangeličansko cerkev vemo, da si z denacionalizacijo v devetdesetih letih gmotno ni kaj prida opomogla. Poleg tega je morala vrnjene cerkve obnoviti. V tejle cerkvi, blizu katere se pogovarjava (cerkve Primoža Trubarja na Gosposvetski cesti v Ljubljani) so bile vse do leta 1953 mizarske delavnice, v katerih so izdelovali kulise za Dramo…... da, leta 1953 so nam cerkev vrnili v uporabo, 1994 pa v last. Luterani smo bili iz Ljubljane pravzaprav dvakrat izgnani, enkrat v času protireformacije in drugič po drugi svetovni vojni.
Hotela sem vprašati, kako pravzaprav zadovoljujete gmotne potrebe?Imamo vse, kar potrebujemo: cerkve, da se lahko verniki zbirajo pri bogoslužjih, ter župnišča, kjer stanujemo duhovniki in kjer imamo pisarne in dvorane za srečanja. Premoženja pa naša cerkev nikoli ni imela veliko. V Prekmurju smo dobili vrnjenih le nekaj malega gozdov; te so v preteklosti kupili verniki, da bi se Cerkev lahko preživljala.
V ljubljanski cerkveni občini, ki je največja med vsemi, živi le okoli 250 vernikov, od 18.000. Letni prispevek vernikov, ki ga določi sinoda, znaša 31 evrov. Kako torej živi evangeličanski škof, ki mora za razliko od katoliškega skrbeti tudi za svojo družino?Naj najprej povem, da je prispevek prostovoljen. Polovica ga ostane v domači občini, polovica gre v centralno blagajno. Pri nas velja, da če želi imeti občina svojega duhovnika, ga mora tudi vzdrževati. Če ima veliko članov, to zmore, če jih ima malo, kot na primer ljubljanska, pa svojo polovico sicer odvede, a ji nato druge občine solidarno pomagajo. Vse plače naših duhovnikov, tudi škofa, pa so določene. Predlaga jih gospodarsko-planska komisija, potrdi pa sinoda.
Smem vprašati, kolikšna je plača škofa?Škofovska služba ni profesionalizirana, kot škof dobim zato le dodatek k plači. Ta ni skrivnost: z dodatki znese 1161,65 evra na mesec. Ni veliko, a gre. K temu moram dodati, da duhovniki z družinami živimo v župniščih, vodo in kurjavo pa nam plačuje cerkvena občina. Sam plačam torej le elektriko. Ko se bom upokojil, bom lahko še največ šest mesecev bival v župnišču, nato ga moram prepustiti nasledniku.
V Evropi število vernih kopni. Kako se vaša cerkev sooča s sekularizacijo?Sekularizacija je velik problem. Mislim pa, da mi kristjani vse prevečkrat zanjo krivimo zunanji svet – družbo, politiko... – namesto da bi se samokritično vprašali, kaj je krščanstvo naredilo, da do sekularizacije ne bi prihajalo. Krščanstvo se mora prilagajati razvoju, živimo vendar v 21. stoletju. Odnos religije do določenih vprašanj ne sme biti zabetoniran, od 16. stoletja do danes se je vendar marsikaj spremenilo. Tudi Sveto pismo ni padlo z neba, je sad svoje dobe. Za nas vernike je v njem tudi Božja beseda, a da bi jo doumeli, ga moramo brati in razumeti v skladu s časom. To je bistvo protestantizma. Predvsem pa moramo evangelij živeti.
Kot škof, ste dejali, si boste zelo prizadevali, da bi v Cerkev pritegnili mlade. Kako se boste tega lotili?Žal recepta za to ni. Zagotovo pa ne smemo kar čakati, da bodo mladi napolnili cerkev. Mladi se iščejo, zelo so kritični, hočejo razmišljati s svojo glavo. In prav je tako. Mi jih lahko le povabimo medse, jim ponudimo pogovor, srečanja, različne delavnice. Ključen pa je vzor, ki ga najdejo v nas odraslih. Mislim, da je pomembno tudi to, da mladi ne dobijo občutka, da Cerkev stopica na mestu. To pomeni, da moramo biti odprti za vprašanja sodobne družbe. Seveda to ni naloga samo Cerkve, temveč tudi šole in seveda staršev.
Še drži, da morajo katoličani, ki se cerkveno poročijo z evangeličani, podpisati, da bodo svoje otroke vzgajali v katoliškem duhu?Da, žal je še tako. O tem se sicer s predstavniki katoliške cerkve veliko pogovarjamo, a ti za enkrat vztrajajo pri svojem. Mislim, da bi se morali starši sami odločati glede vzgoje svojih otrok. Takšna zapoved ni v skladu s časom, zato se bo morala prej ali slej spremeniti.
Napovedali ste, da boste poskušali protestantski center vzpostaviti tudi na Obali in tako Slovenijo združiti od Hodoša do Pirana. Kaj natančno načrtujete?To je naša dolgoletna želja. Obala za zdaj sicer sodi pod ljubljansko cerkveno občino, tudi cerkev imamo le v Ljubljani. A za ustanovitev evangeličanskega centra na Obali obstajajo zgodovinski razlogi. Vedno poudarjam, da je Trst zibelka slovenskega protestantizma. Trubar se je kot mladenič oblikoval pri tržaškem škofu Bonomu, brez njega morda ne bi postal to, kar je. Časi za te naše namere sicer niso najbolj primerni, po drugi strani pa je na Obali tudi veliko turistov iz anglosaksonskih držav. Morda pa nekoč te načrte le izpeljemo.
Pridejo kdaj katoličani k bogoslužju v vašo cerkev?Seveda, nekateri gredo tudi k obhajilu. Včasih me vprašajo, ali smejo prisostvovati našemu bogoslužju. Le kako bi jih lahko zavrnil?! Kot duhovnik te pravice nimam. To je stvar odločitve vsakega posameznika.
Odnos do razveze je pri protestantih bolj sproščen kot pri katoličanih. Lahko se razvežete in nato znova cerkveno poročite. Kako to vpliva na trajnost zakonske zveze? Tudi pri vas razpade že vsak tretji zakon?Se bojim, da smo kar blizu temu deležu. Mi razvezo zakonske zveze toleriramo po načelu manjšega zla. Če zakonca spoznata, da nista za skupaj, je bolje, da gresta čim prej narazen. Predvsem za otroke je vztrajanje v zakonu brez razumevanja zelo slaba popotnica za življenje. Seveda tudi evangeličanski duhovniki pri poročnem obredu rečemo »kar je Bog združil, naj človek ne loči«. Toda človek je pač grešen. Ko kdo pride k meni s tovrstnimi problemi, se pogovorim z njim, nimam pa mu pravice reči, da se ne sme razvezati. Ali da se ne sme spet poročiti. Pomembno je, da ravnamo tako, da povzročimo čim manj škode tako zakoncema kot otrokom.
Prakticiranje homoseksualnosti je v katoliški cerkvi še vedno greh. Kako o njej razmišljate v evangeličanski cerkvi?V 21. stoletju govoriti, da je spolna usmerjenost posameznika greh, je precej nesmiselno. S kakšno pravico lahko nekoga kot duhovnik obsojam, da je, kar je?! Vprašanje, kaj je greh, je pravzaprav zelo težko vprašanje. Še posebej ko gre za moralna vprašanja. Zato pa imajo ljudje vest, da jim pove, kaj je greh. Seveda pa se moram kot duhovnik držati pravil svoje Cerkve in po teh prakticiranje homoseksualnosti ni v skladu s cerkvenim učenjem. Zato tudi ne smem poročiti dveh istospolnih vernih oseb. Ne bi pa jima ukazoval, kako naj živita. Te pravice nimam. Mislim, da bomo v prihodnosti na tem področju deležni še marsikatere spremembe...
Kako ocenjujete delo papeža Frančiška?Katoliška cerkev je z njim dobila človeka za 21. stoletje. Tako kot protestanti pred stoletji tudi on zdaj poskuša spremeniti, očistiti Cerkev od znotraj. Cerkev smo pač ljudje in ljudje smo grešni.
Je Frančišek torej tudi malo Luthra?Da, tudi tako bi lahko rekli. Reformacija navsezadnje ni enkratno dejanje, ki se je zgodilo v 16. stoletju, reformacija je proces, s katerim se v Cerkvi vračamo k dobremu.
Vaš predhodnik, zdaj častni škof Erniša je dejal, da najtemnejši kotički pekla čakajo tistega, ki je v moralni krizi tiho ali neopredeljen. Je torej zaželeno, da je protestant tudi protestnik?Seveda. Naših vernikov sicer ne nagovarjamo, naj gredo na ulice protestirat. Toda so del te družbe, zato se morajo zanjo boriti. Vsak človek ima pravico dobro živeti. Nihče pa nima pravice živeti dobro na račun drugega. Mislim, da se nam je v teh dvaindvajsetih letih demokracije nekam izgubila predvsem odgovornost. Sam osebno ne morem razumeti, da se ugledni ljudje na odgovornih položajih, menedžerji, zdravniki, tako igrajo z milijoni evrov, po drugi strani pa ljudje, ki jih ustvarjajo, ostajajo brez vsega. K nam v župnišče se pogosto zatečejo brezdomci. Med njimi so bistri, sposobni ljudje, ki jim je spodrsnilo. In k temu smo kot družba prispevali. Zato si ne moremo oprati rok, češ sami so si krivi, sami naj se znajdejo. Sicer pa vsak, ki pomaga, pomaga dvema: onemu, ki potrebuje pomoč, in samemu sebi.