Dobrodošlica v TIC
Kot prvi cilj njunega raziskovanja sta si že tradicionalno zadala obisk Turističnoinformacijskega centra (TIC), kar pa ni bila najlažja naloga. S taksistom, ki sta ga ustavila pred železniško postajo, jim namreč ni uspelo najti skupnega jezika. »Namesto do centra za pridobivanje turističnih informacij naju je zapeljal do središča mesta.« Tam sta bila spet prepuščena sama sebi in nič ni kazalo, da jima bodo mimoidoči domačini olajšali delo. Prva gospa, ki sta se ji približala, je pred njima brez besed pobegnila, druga ni bila navdušena nad pogovorom v tujem jeziku, tretji pa je le uspelo pomahati v smeri TIC. »Imel sem občutek, da razumejo angleško, a se bojijo, da bi naredili kakšno napako. Poleg tega sem med hojo čutil, kako se na nama ustavljajo nejeverni pogledi; kot da še ne bi videli temnopoltega človeka.« Pri moški populaciji sta vendarle imela več sreče: gospod, ki sta ga srečala nekoliko kasneje, je bil tako prijazen, da ju je celo pospremil do stavbe, v kateri je bil poleg TIC tudi bar in Mladinski center Trbovlje. Tam ju je v zgornjem nadstropju z odprtimi rokami sprejela turistična informatorka Karmen, ki je skrb za naša turista vzela z največjo mero resnosti in požrtvovalnosti. Poleg izčrpnega odgovarjanja na vsa njuna vprašanja glede hrane, znamenitosti in preostalih turističnih stalnic je izkazala še dobršno mero samoiniciativnosti in poskrbela za njuno prenočišče. Priporočila in pokazala jima je sobo z lastno kopalnico v mladinskem centru, za katero sta se za 22 evrov na osebo na koncu tudi odločila. Ponudila jima je osebno spremstvo do vseh znamenitosti, kot so Mestni park, hrib Kum ter Zasavski muzej Trbovlje, in ju po nastanitvi v sobi popeljala do slednjega, čeprav ni bila prepričana, ali so zanj že prepozni. Ker so bili njeni sumi na vhodu v muzej potrjeni, se je v njunem imenu dogovorila za voden ogled z angleškim vodičem naslednji dan ob 8. uri zjutraj. Da pa bi jima čas do takrat hitreje minil, so nigerijska izvidnika povabili, naj se jim v muzeju pridružijo že tisti večer na dogodku ob 18. uri.
Nadaljnja dobrodošlica v muzeju
Vmesni čas sta izkoristila za sprehod po mestu. Do parka, o katerem jima je pripovedovala Karmen, jima sicer ni uspelo priti, sta pa se zato sprehodila mimo nogometnega stadiona, bolnišnice in nekaj spomenikov – da se ne bi v njeni odsotnosti slučajno izgubila, jima je turistična informatorka vse te znamenitosti predhodno pokazala na zemljevidu. Priporočila jima je tudi nočni klub, a ni bila prepričana, če je v četrtek odprt, in Staro pivnico Rudar, kjer si je Eberechukwu med sprehodom privoščil lignje z rižem. »Hrana je bila kar okusna, a kot Afričanu se mi lokalen način priprave riža ni najbolj prikupil.« Na poti nazaj v hostel – vse razdalje so bile več kot obvladljive – sta v Sparu kupila nekaj sestavin in si v skupni kuhinji pripravila večerjo. »Moj prijatelj ni želel ničesar jesti v restavraciji, zato sva skuhala preprosto afriško jed.«
Nato sta se udeležila dogodka v muzeju, kjer ju je kot kralja Nigerije sprejela sama podžupanja Jasna Gabrič. Njun prihod je javno naznanila publiki kakšnih petdesetih ljudi, ki so jima navdušeno zaploskali. Med pogovorom bolj privatne narave pa jima je ponudila, da ju naslednje jutro ob 9. uri, če imata gospoda seveda čas, s svojim avtom pelje na hrib Kum. A kljub vsej (pretirani) pozornosti jima je ušla dejanska vsebina večera. Tako nama nista znala povedati, čemu je bil dogodek namenjen. »Morda so v muzeju dobili nov eksponat in to pridobitev praznovali s pogostitvijo in programom za povabljene,« v retrospektivi ugiba Eberechukwu. Na licu mesta sta se namesto razumevanju dogajanja zaradi obilice govorov v slovenščini prepustila kozarcu vina in penine. V hotel sta se tako vseeno vrnila dobre volje, polaskana zaradi posebnega statusa, ki sta ga uživala pod budnim očesom občinskih predstavnikov. A ob prihodu v sobo ju je čakal pristanek na trdnih tleh: postelje v hostlu seveda niso bile pripravljene, kar sta morala kljub pozni uri in utrujenosti narediti sama.
Kumska ekspedicija
Zjutraj sta morala najprej kot čisto navadna plebejca pospraviti posodo od včeraj, nato pa je bil čas za številne obveznosti tistega dne. Še pred obljubljenim izletom na Kum ju je čakal detajlen enourni ogled muzeja, po katerem ju je brezplačno popeljal gospod kustos Gregor Jerman, ki naj bi edini od zaposlenih govoril angleško. Seveda ni manjkala niti gospa Karmen, ki je morala za tisti dan vodenje TIC prepustiti nekomu drugemu. »Z njegovo razlago sva bila zelo zadovoljna, saj nama je povedal vse o življenju rudarjev in drugih zgodovinskih zanimivostih regije.« Po zgodbah o kopanju premoga, izdelovanju čevljev in načinu življenja rudarjev je končno napočil čas za težko pričakovani izlet v spremstvu njunih starih prijateljic, gospe podžupanje in gospe Karmen iz TIC. Tokrat se jim je pridružila še gospa Katja Simerl iz Turističnega društva Trbovlje, ki se je v muzeju prikazala s polnim naročjem domačih piškotov. Z avtom so se zapeljali, do koder je šlo, zadnji del poti pa premagali peš. Ob živahni razlagi gospe Jasne so si ogledali oddajnik, pri cerkvi pozvonili na zvonec, ki poveča tvoje možnosti za poroko, in se prepustili veličastnemu razgledu na dolino pod njimi. »Kaj tako lepega še nisem videl, zato sem si želel, da bi bil moj fotoaparat boljši,« se razgleda z najvišjega vrha v okolici spominja Eberechukwu. Po razgledovanju je bil čas za kosilo na občinske stroške. »Podžupanja nama ni pustila ničesar plačati, saj je večkrat poudarila, da sva njena posebna gosta.« V Planinskem domu na Kumu jima je zaradi posebnega statusa pripadla gobova juha s sirom, ki jima ni najbolj prijala, in »tradicionalna torta, ki pa ni torta.« Po pripovedovanju sodeč smo lahko sklepali, da je šlo najbrž za domač zavitek. Še pred tem pa so mraz iz kosti pregnali s toplim čajem in sproščenim pogovorom o vsem mogočem: njuni domovini, primerjavi s Slovenijo in podobnem. »Nad njihovo gostoljubnostjo sem bil vsekakor presenečen. Kot da bi bil prvi Afričan, ki je kdaj stopil v njihove loge! Ne vem, če so me razkrinkali; jaz sem jim prodal zgodbo, da me je v Evropo poslala afriška mladinska organizacija.«
V Termoelektrarni Trbovlje
Posebnih dogodkov tistega dne še ni bilo konec. Po kosilu je bil čas za zakulisni pogled v energetsko srce Zasavja: Termoelektrarno Trbovlje, kamor so se odpeljali brez gospe Karmen, ki je imela za spremembo druge obveznosti. Za začeten zagon so v eni izmed pisarn v družbi zaposlenih popili kavo in sok, nato so jima nataknili čelade in ju popeljali po celotnem objektu, vključno z nadzorno sobo. »Povedali so nama, da sta pred dvema tednoma dva fanta skočila s padalom z njihovega dimnika, najvišjega v Evropi.« Sicer pa sta izvedela vse o proizvodnji električne energije in za spomin prejela knjigo o Sloveniji ter zvezek in pisalo. Kot da vse to ne bi bilo dovolj, ju je za piko na i ob koncu prišel pozdravit sam direktor podjetja. »Drugje po mestu bi seveda lahko hodila sama, v termoelektrarno pa brez občinskega spremstva ne bi mogla,« se Eberechukwu spominja svoje sreče. Naslednji na vrsti je bil za vsakega turista očitno obvezen ogled radijske postaje Radia Kum. Tam so jima v studiu pokazali, kako deluje radijska produkcija, in jima predstavili odgovorne za posamezna področja delovanja. »Česa takega še nisem videl, zato mi je bilo zanimivo. Predvsem pa mi je laskalo to, da so se pred nama zastonj odpirala vsa vrata – kot da bi naju zamešali za nigerijska kralja!« z nostalgijo pripomne Eberechukwu, ki se zaradi vseh privilegijev, ki jih je bil deležen, najraje sploh ne bi več vrnil v Ljubljano. A kot vedno se je tudi tokrat vse lepo prehitro končalo. Pred radijsko postajo sta naša izvidnika vzela slovo od svojih nenavadnih gostiteljic in se vrnila v mladinski center. Ker jima je do odhoda vlaka preostalo še nekaj časa, sta se usedla na pijačo pred TIC-evo stavbo in opazovala mimoidoče. »V bistvu sva čakala na Karmen, ki nama je prvi dan obljubila, da naju bo odpeljala do starega vhoda v rudnik premoga, saj bi to po njenem mnenju morala videti.« Obljubo je seveda izpolnila in tako so se vsi trije peš podali še do zadnje zanimivosti tokratne izvidnice. »Za konec nama je razložila vse o vplivu podzemnih rovov na okolje, ki zaradi vdiranja tal mestoma ne omogočajo gradnje.« Dan se je prevešal v noč in izlet v odhod. Da bi zaokrožili lepe spomine tistih dveh dni, so se skupaj usedli na pico v Staro pivnico Rudar. Tokrat jima je Karmen celo dovolila plačati, nato pa za njiju poklicala taksi do železniške postaje, od koder ju je vlak popeljal nazaj v resnično življenje.
