Ne bi si upal reči, da je bila Slovenija pred 23 leti manj razdeljena, kot je danes, smo pa naredili tisto, kar Slovenci, ko je najbolj potrebno, vedno naredimo: stopili skupaj. Vendar pot do tega ni bila tako enostavna, kot se je zdelo na koncu.
Ali ni tudi sedanja kriza razlog, da bi stopili skupaj?Nekaj elementov, da stopamo skupaj, je mogoče opaziti. Ne nazadnje ima sedanja vlada za ukrepe, ki jih izvaja, podporo, ki presega dnevnopolitične delitve.
Mislite na podporo v javnosti ali v parlamentu?Oboje, trend se zdi pozitiven.
V parlamentu se o stvareh, ki zahtevajo dvotretjinsko večino, kaj težko dogovorijo. Pred 23 leti je bilo projektov, ki so zahtevali širši dogovor, kar nekaj.Seveda. Eden od zakonov, ki so bili potrebni za osamosvojitev, je skrival tudi možnost nakupa orožja za slovensko teritorialno obrambo. Obrambni minister Janez Janša je lobiral pri vseh poslanskih skupinah, da bi ta nakup podprle, in čeprav je zbral precej široko podporo, za sprejem v parlamentu ni zadoščala. Kasneje je v knjigi Premiki napisal, kako je šel neko noč mirno spat, saj je pridobil glasove opozicijskih socialistov. Nikoli ne bom pozabil Jožeta Smoleta, ko je strigel z ušesi, ko smo se v poslanskem klubu pogovarjali o podpori Janševemu predlogu. V določenem trenutku je precej glasno položil roko na mizo in rekel: Če gremo v osamosvojitev, je treba imeti tudi puške. Včasih se je torej treba potruditi in k podpori znati pritegniti tudi opozicijo.
Odločno zavzemanje socialistov za osamosvojitev so nekateri razumeli predvsem kot poskus male opozicijske stranke, da bi pridobila volilce, in ne kot vaše resnično prizadevanje za odhod iz Jugoslavije.Da smo mislili resno, kaže tudi to, da smo vodilni strankarski predstavniki članke o potrebnosti osamosvojitve pisali že mnogo prej. Viktor Žakelj je o potrebi gospodarske osamosvojitve Slovenije pisal vsaj deset let pred osamosvojitvijo, filozof Braco Rotar je bil eden redkih iskrenih slovenskih levičarjev, ki je imel razčiščen odnos do nacionalnega vprašanja, tako kot Borut Šuklje, odličen poznavalec beograjskega zakulisja. Tudi Jožetu Smoletu je bilo jasno, zakaj je Kardelj leta 1974 v ustavo zapisal pravico republik do samoodločbe. Ko smo videli, da je v Demosovih vrstah zavzetost za osamosvojitev s prihodom na oblast popustila, smo pobudo prevzeli socialisti. Postalo nas je strah, ko je začel Demos prihajati z različnimi neuresničljivimi idejami, da bi zavlačeval z osamosvojitvijo. Tako so v določenem trenutku verjeli, da bodo lahko Jugoslavijo spremenili z ustavnimi spremembami. Tako naivni socialisti nikoli nismo bili.
Tako kot socialisti so se tudi takratni prenovitelji in Školčeva ZSMS-LS razvili iz nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, vendar so bili zlasti nasledniki mladinske organizacije do osamosvojitve precej bolj zadržani kot vi.Struktura SZDL je bila bolj ljudska, ključne organizacije v njenih vrstah so bili gasilci, kulturniki, kmetje, glas ljudstva se je vendarle slišal. ZSMS je bila od terena bolj oddaljena, ukvarjala se je z velikimi temami, ki se na koncu niso odrazile v zahtevi po lastni državi. ZSMS-LS je bila precej jasno proti osamosvojitvi, kar je pokazala tudi pri glasovanju o nakupu orožja.
Pravite, da je Demos omahoval z osamosvajanjem. Je bil morda razlog ta, da je bil pač na oblasti in je bila na njem večja odgovornost za morebitne težke posledice?Tako so si njegovo ravnanje razlagali ljudje v Novi reviji, ki jim je bilo težko, da Demos ne sledi dovolj politiki 57. številke. Sam sem bil najbolj prizadet na enem od sestankov, na katerem je Jožef Školč predlagal, naj bo kvorum za izvedbo plebiscita 50 odstotkov vseh volilcev plus en glas, kar je bil povsem legitimen kriterij. A se mu je predsednik ljudske stranke Ivan Oman uprl. Ocenil je, da je ta kvorum previsok, saj se lahko zgodi, da bo na dan plebiscita sneg in ljudje ne bodo šli na volišča. Socialisti nismo nikoli niti za trenutek podvomili, da bo rezultat plebiscita zelo ugoden. Če bi tedaj pristali na nižji kriterij, bi plebiscit vnaprej degradirali.
Se pa še danes poskuša kriminalizirati tiste, ki so imeli ob osamosvajanju pomisleke.Ljudje so bili prestrašeni, imeli so svoje dvome, svoje argumente. To sploh ni problem. Problem je, da ene najpomembnejših odločitev v zgodovini našega naroda nismo znali izkoristiti za spravo. Žal mi je, da nismo znali narediti tega, kar so na primer po koncu druge svetovne vojne naredili Francozi in Nemci. Veliko kesanje na nemški strani je povzročilo veliko odpuščanje na francoski strani. V Sloveniji pa nikakor nismo sposobni resničnega kesanja za grehe v preteklosti, ki bi lahko pripeljalo do resnične sprave. Mislim, da smo možnost resničnega kesanja in resnične sprave zamudili in da moramo počakati, da pridejo na oblast mlade generacije, ki s preteklostjo ne bodo zastrupljene.
Slovenija je bila dolga leta zgodba o uspehu. Kje se je zalomilo, da je danes tako daleč od te zgodbe?Glavni razlog je kraja družbenega premoženja oziroma nikoli izvedena privatizacija. Nekateri podatki ostajajo skrb zbujajoči. Na primer ta, da je Slovenija poleg Cipra edina država, ki se ji prihodnje leto napoveduje negativna gospodarska rast. Ali pa da se naša država vzpenja po lestvicah korupcije; po eni od raziskav podjetja Ernst&Young med menedžerji je celo na prvem mestu. Kljub temu pa menim, da smo na začetku konca krize, in postajam rahel optimist.
Kaj je lahko osnova za ta vaš optimizem?Da smo ugotovili napake, se odločili za potrebne sanacije in dajemo trgom okoli nas signal, da smo sposobni speljati reforme.
V Sloveniji smo imeli konec lanskega in v začetku letošnjega leta vrsto množičnih protestov. Hrvaška je po mnogih kazalcih na slabšem kot Slovenija, a do takšnih množičnih protestov ni prišlo. Kje vidite razloge za to razliko?Razmere v Sloveniji in na Hrvaškem pa tudi v drugih državah bivše Jugoslavije so si v marsičem podobne, nekatere razlike pa vendarle obstajajo. Določeni krogi na Hrvaškem so nam zavidali, da gredo ljudje na ulico, dosežejo svojo voljo, zamenjavo župana, ki ni hotel sam odstopiti... Protesti so pokazali ljudsko energijo. Veliko slabše bi bilo, če bi bili priče ljudski apatiji. Ko narod utihne, gre za zatišje pred nevihto.
So se pa v zadnjih mesecih protesti precej umirili. Se torej bliža nevihta?Ne, mislim, da demokratično energijo v Sloveniji še imamo.
V Sloveniji prevladuje prepričanje, da so vsi, ki so v politiki, skorumpirani, pokvarjeni...Seveda niso vsi v politiki pokvarjeni, kot tudi niso pokvarjeni vsi bančniki pa vsi direktorji... Hvala bogu, da imamo pametne in sposobne ljudi, ki se jim še da ukvarjati s politiko. Sam sebi zamerim, da sem se že pred časom javno in politično pasiviziral. Če sam nisi pripravljen poprijeti za tovrstno delo, težko nekomu očitaš, da dela slabo. Zelo me je prizadel odstop Gorana Klemenčiča in protikorupcijske komisije, saj ne vidim veliko ljudi, ki bi lahko vodili komisijo. Enako velja za politiko. Sam delo politikov cenim, saj se zavedam, kako je politika pomembna za družbo. Kjer ni politike, je večni spopad. Parlament je v normalne zakonske okvire prenesena ulica – poslanci se prepirajo, da se ni treba prepirati nam na ulici in da sprejmejo najboljše možne zakone. Drugo pa je, če pride do velike količine nesposobnih politikov, ki naplavi nesposoben politični esteblišment. V takšnem primeru je cena zelo visoka. Zato se politikov ne sme obsojati kar počez. Nekdo je pred časom rekel, da za vsak spodrsljaj, za vsak slab kredit obstajajo imena in priimki. Tako tudi za vsako slabo politično potezo vemo, kdo jo je naredil.
Prevzema danes Bruselj vlogo Beograda? Je Slovenija do Bruslja preveč hlapčevska?Ne, Bruselj nima vzvodov in moči, ki jih je imel Beograd. Ko gre za vprašanje, kako narediti večdržavno zvezo učinkovito, pa so vsi problemi Evropske unije praktično identični tistim, ki so obstajali v Jugoslaviji. Včasih mi gre na smeh, ko s kolegi iz evropskih držav razpravljamo o prihodnosti EU in se pojavljajo isti problemi, kot so se postavljali pred republiške delegacije v Beogradu. Ko imaš več narodov, več držav skupaj in hočejo odločati o skupnih stvareh, je treba biti zelo previden in vedeti, da lahko pretirano poenostavljanje odločitev pripelje do razbitja večnacionalne skupnosti.