V Puccinijevi operi Manon Lescaut, ki so jo te dni postavili v HNK Ivana pl. Zajca na Reki, je pel osrednjo tenorsko vlogo viteza Des Grieuxa, tudi eno njegovih najljubših vlog, in sicer kar sedemkrat v devetih dneh zaradi bolezni drugega tenorista. Kritiki so režiserja Janusza Kico razcefrali, Robinšaka pa označili za rešitelja predstave. Robinšak je delaven in študiozen pevec, z odlično tehniko ohranja glas na nivoju in v kondiciji, najbolj prezentne vloge lahko poje vsaj še deset let.
Debitirali ste kot Tamino v Mozartovi Čarobni piščali v ljubljanski Operi v začetku osemdesetih let, vmes bili po Evropi, se leta 2000 vrnili in do danes zamenjali osem različnih direktorjev. Je to kaj vplivalo na vas?Kot umetnik ne moreš hoditi povsem svojo pot; seveda si vezan na to, kakšne vloge ti bodo dali, saj je od tega odvisno, kako se boš razvijal naprej. Zadnji dve leti ni bilo na repertoarju nič takšnega, kar bi bilo zame potrebno za razvoj. Vidijo me zgolj v kontekstu celotnega ansambla.
Hočete reči, da v kakšni drugi operni hiši solista vprašajo, kaj bi rad pel in kaj bi bilo zanj smiselno?Prav gotovo ga vprašajo, še posebno tiste z dolgo kariero. Lahko bi jim recimo povedal, kje v repertoarnem smislu vidim sebe v naslednjih nekaj letih.
Sta z novim umetniškim vodjem ljubljanske Opere Roccom že govorila?No, pogovarjala sva se, seveda, zelo uglajeno, a moji občutki so mešani.
V kakšni kondiciji je ta hip operni ansambel?Ko sem v osemdesetih začenjal kariero, predstave niso bile na tako visokem umetniškem in profesionalnem nivoju, kot so zdaj. Kljub vsemu je ta ansambel veliko boljši, kot je bil, del tega ravni pa je tudi moj prispevek in prispevek še drugih umetnikov. O ljubljanski Operi se govori, da je v hudi krizi in tik pred izdihom, a ni tako. Moramo se le znati povezati in lahko v kratkem zasvetimo. Dejstvo pa je, da nekaterim ni do tega, da bi ta ansambel zasvetil, predvsem tistim zunaj hiše, ki imajo v hiši svoje satelite in že vrsto let pomagajo usmerjati politiko te operne hiše. To je fatva te ustanove. Slovenci trpimo zaradi narodnega karakterja, ki ga je Ivan Cankar zelo jasno definiral skozi štiri svoje velike drame – Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Kralj na Betajnovi, Hlapci in Hlapec Jernej. Vse je zapisano, še imen ni treba spreminjati.
Imate v mislih tudi Radamesa v Verdijevi Aidi?Ja, namreč tisti, ki so trideset let govorili, da nimam glasu, višin, so imeli zdaj možnost pokazati svojega Radamesa v Mariboru. Sam sem ga v preteklih dveh tednih odpel petkrat na odru Zagrebške opere, na kar sem upravičeno ponosen, in januarja me čaka še pet predstav na Reki. Pel sem ga že tudi v veliki koprodukciji v Cankarjevem domu pred leti, in to je res kompleksna, zahtevna vloga. Takrat sem bil slabe sreče, ker se je vodstvo z drugim tenoristom zmenilo le za predstave, ne pa tudi za vaje. In tako sem vse vaje pel sam, medtem ko so se Aide in Amneris menjale. Posledično na predstavi nisem bil tako svež, iz vloge nisem naredil vsega, kar bi lahko. Neki drugi medij je pri tem celo kršil kodeks in na dan premiere na prvi strani objavil razdiralno kritiko z generalke. Skratka očrnil me je že pred premiero, kar mi je dodatno otežilo nastop.
V vaš rodni Maribor, kjer imamo še eno operno hišo, vas ne vabijo. Čemu?Ta tema je zame končana, povabilo bi zdaj celo zavrnil.
Na medijsko vprašanje, zakaj vas in mezzosopranistke Mojce Vedernjak kot domačinov direktor Danilo Rošker ne povabi k sodelovanju, je odgovoril, da so za vloge razpisane avdicije. Ali sicer še hodite na avdicije?Če so v igri veliki dirigenti, seveda. Če bi me Zubin Mehta poklical, bi nemudoma pospravil kovčke in šel. Tu ne moremo govoriti o tem, da bi mi bila takšna avdicija pod častjo. Če te nekdo hoče slišati, se danes temu reče tudi drugače, na primer »arbeitsprobe« oziroma delovne vaje z dirigentom; skupaj gresta skozi celotno vlogo, lahko je zraven še nekaj inštrumentalistov, tako da gre v bistvu za ansambelsko vajo. To niso več tipične avdicije, kjer stopiš na oder in odpoješ arijo ob spremljavi klavirja.
Za angažmaje sicer skrbijo koncertne agencije. Imate svojo?Že kar nekaj let sodelujem s švicarsko agencijo, občasno pa tudi z italijansko. To niso neke moje ekskluzivne agenture, mi pa občasno priskrbijo kakšen zanimiv angažma. Zdaj se zame zanima tudi neka ameriška agentura, kar bi me zanimalo. Če pride do podpisa pogodbe, agentu plačam provizijo, kar znaša okrog 10 odstotkov bruto honorarja. Lahko pa se vmeša v posredovanje več agentur, kot se rado zgodi v Italiji, in potem moraš plačati provizijo vsem. Če hočeš nekam prodreti in veš, da je ta nastop za tvojo kariero ključen, pač pristaneš tudi na take pogoje. Brez agentur pa se v tem opernem svetu več ne da sklepati angažmajev. Mene je denimo na Salzburške letne igre pripeljal sloviti dirigent Hans Graf in niti pomislil ni, da bi vzel kakšen cent provizije. Časi se res spreminjajo.
V Salzburgu ste se podiplomsko pilili na Mozarteumu, Graf vas je tam angažiral tudi v Deželno gledališče, prste je imel zraven pri debiju v frankfurtski Alte Oper, na Salzburških igrah ste po njegovi zaslugi v istem poletju nastopili trikrat. Ste se takrat sploh zavedali svojega preboja?Ne, nisem se tega zavedal, bil sem mlad, mislil sem, da je to normalno, ko vstopiš v tak posel. Zdaj gledam na te angažmaje drugače, še vedno pa kot del moje poti. Okrog Salzburga je dosti fame, dejansko pa je pomemben le mesec ali dva na leto. Druga mesta so v kulturnem smislu pomembnejša, recimo Dunaj, München, Frankfurt, Berlin.
Toda ko opazujem te produkcije v tujini, opažam, kako so v bistvu različne. Visok nivo ni več strogo začrtan, vse mogoče poje in igra, produkcija je ogromna, vanjo pa razne združbe in lobiji potiskajo svoje ljudi. Sicer je bilo tudi pri Karajanu tako; tisti, ki je prišel v ta krog, se je potem vrtel okrog te skupine, vendar je bil profesionalni nivo postavljen zelo visoko. Danes je vse skupaj »malo mešano«, tudi v Dunajski nacionalni operi se zgodi, da zapustiš dvorano in se čudiš, kako se je takšna produkcija sploh znašla na repertoarju. Marsikdaj so predstave pri nas boljše.
Se je opera znašla v krizi identitete? Na pravi način išče nove konzumente?Danes je bolj čas režiserjev kot dirigentov; režiserji ves čas nekaj iščejo, včasih se mi zdi, da iščejo to, česar ni. Velikokrat vidiš kakšno res neposrečeno produkcijo, recimo zadnja Aida v koprodukciji zagrebškega in reškega opernega gledališča, kjer pojem Radamesa v vseh predstavah – to je neskončno neestetsko. Režiser v Radamesu ne vidi junaka, ampak moteči element.
Hja, v tisti kurirčkovi opravi res ne delujete ravno zaljubljen moški... Kako rokujete s takšnimi nestimulativnimi režijskimi prijemi?Seveda ti režiser s tem poruši koncept vloge. Vse skupaj prebaviš tako, da si rečeš: produkcija je zanič, ampak muzika je pa neizmerno lepa. Ta Verdijeva opera je sicer za pevce izjemen »gušt«, res uživamo ob petju. In ta vloga je za moj glas ta hip najbolj primerna. Medtem ko sem recimo vojvodo Mantovskega v Rigolettu ali pa Alfreda v Traviati že prerasel. Teh vlog ne morem več peti, vsaj ne na tak način, kot jih zdaj lahko poje mladi Matjaž Farasin.
Kako se vam je spreminjal glas od Tamina naprej?Višine dosegam enako, kot sem jih včasih, so pa z leti postale bolj masivne, zrele, širše, preširoke recimo za Alfreda. To je zelo paradna vloga in tenor mora biti v kontekstu s preostalimi tremi osrednjimi vlogami. Videti je, da bom lahko segel še po vseh tenorskih vlogah, razen Verdijevega Otella. Ne vem, če bo ta vloga kdaj primerna za moj glas, čeprav bi si ga neznansko želel peti, ker je glasba odlična.
V katerem kotu hiše pa vadite?Doma v dnevni sobi: na galeriji imam mir, tudi prostor je zadosti velik.
Že vadite Riccarda za Ples v maskah?Seveda, konec januarja se pričnejo vaje, do takrat moram imeti vlogo do potankosti naštudirano. Ples v maskah so v Verdijevem času cenzurirali, danes se igra spet v originalni verziji, zato Riccardo ni več Riccardo, ampak spet Gustavo III. Verdi je to opero napisal v Stockholmu, po naročilu in z libretom, v katerem izvedejo atentat na Gustava III. A ker kralj nikdar ni smel umreti pred ljudmi, so ga preimenovali v Riccarda. Bomo še videli, kako si je vse skupaj zamislil režiser Vinko Möderndorfer, produkcijo pričakujem z radovednostjo. Nekatere dele opere sem že pel, nikoli pa v celoti. Tudi Ljubljana te opere ni slišala že kakšnih petnajst let.
