Zato je Dibelius pripravil naslednji načrt: najel je pravno pisarno Eismann, Wahle in Birk, da so mu spisali pravno mnenje, ob katerem bi mesto Berlin težko postavljalo svoje pogoje. Po besedah odvetnikov bi namreč »plačilo te znatne vsote« pomenilo »kriminalen znak podkupovanja«. Dibelius je zato predlagal Nussbaumu, naj umakne predlog plačila 30 milijonov evrov, da se ne bi izpostavil »sumu podkupovanja«. Toda Nussbaum ga je gladko zavrnil, saj se mu je umetno sestavljen konstrukt podkupovanja zdel absurden in mestoma celo izsiljevalski. In sedaj je imel problem Dibelius. Kajti če bi hotel pridobiti dovoljenje mesta, bi moral plačati znesek. Kar pa bi pomenilo prav to, kar so mu spisali njegovi lastni odvetniki – sum podkupovanja. Ker pa Dibelius ni hotel kar tako odstopiti od pogodbe, je naročil novo pravno mnenje. No, v tem pravnem mnenju je postopek, ki naj bi poprej bil prepleten s sumom podkupovanja, postal – pravno popolnoma čist.
Aprila 2010 je mesto Berlin glasovalo za to, da gre GSW na borzo. Četudi so se v finančnih krogih kar lep čas zmrdovali nad »avtogolom« Dibeliusa, se ta zagotovo ni umaknil v kot. Kakor je videti iz stenogramov prisluškovanja nekdanjemu direktorju Diners Cluba Slovenija Tomažu Lovšetu, je še kako aktiven. Iz stenogramov namreč zelo jasno izhaja, da je Lovše delal kot tukajšnji lobist in svetovalec Goldman Sachsa. In prav iz ujetih izjav Alexandra Dibeliusa, šefa investicijske banke Goldman Sachs za Nemčijo, srednjo in vzhodno Evropo, je razvidno, da je Slovenija ena izmed tarč Goldman Sachsa.
Prevlada peščice finančnih koncernov
A tudi Alexander Dibelius je del veliko večjega kolesja finančnega trga, ki se skozi takšna in drugačna socialna omrežja nenehno širi. Na že omenjeni Goldman Sachs nas spomni Matt Taibi iz revije Rolling Stone, ki je julija 2009 popisal delček »alumni kluba Goldman Sachsa«: nekdanji finančni minister v času administracije Billa Clintona Robert Rubin je v Goldman Sachsu preživel 26 let. Mark Petterson, leta 2009 vodja kadrov na finančnem ministrstvu v ZDA, je bil lobist za Goldman Sachs. In potem je Taibi našteval dalje: vodja kanadske in italijanske banke izhajata iz Goldman Sachsa, prav tako predsednik Svetovne banke itn. A kakorkoli se morebiti sliši neverjetno, je tudi sam Goldman Sachs del izjemno prepletene globalne mreže finančnih institucij.
In prav ta interesna prepletenost ima »zanimive« učinke. Oktobra izdana raziskava o socialnih omrežjih v globalnem bančnem sektorju (Houston, Lee, Suntheim), ki je analizirala vzorce povezav uprav globalnih bank iz 16 držav v obdobju od leta 2000 dalje, je namreč ugotovila, da so socialne povezave med bankami ne samo zelo intenzivne, temveč da lahko vodijo tudi v »skupinsko razmišljanje« (group-think mentality), kar lahko vodi v globalno nestabilnost bančnega sistema preko povečanega sistemskega tveganja.
To sistemsko tveganje pa le še krepi koncentracija omrežij v nekaj kartelih, kakor opozarja aktualni članek novinarjev nemške revije Der Spiegel, kjer opozarjajo, da na globalni ravni pri trgovanju z valutami, surovinami in obrestnimi merami prevladuje peščica finančnih koncernov. V teh poslih sicer sodeluje več milijonov vlagateljev in podjetij, ki kupujejo, prodajajo, se zavarujejo in špekulirajo. Vendar se posli sklepajo preko ekskluzivne skupine globalnih ustanov Deutsche Bank, JP Morgan in Goldman Sachs. Ti denarni velikani poleg tega oblikujejo referenčne tečaje, na katerih temeljijo milijardni posli (Böll, Hesse, Pauly, Seith). In kakor zapišejo novinarji Spiegla: glavni dobičkarji v poslu sami določajo najpomembnejša pravila igre. In ta gredo velikokrat preko vseh dovoljenih mej, kakor lahko vidimo na zadnjih primerih.
Evropska komisija je pred kratkim kaznovala osem velikih bank s plačilom 1,7 milijarde evrov zaradi oblikovanja nezakonitih kartelov, s katerimi so manipulirali z obrestnimi merami. Gre za osem mednarodnih finančnih ustanov – Deutsche Bank, Societe Generale, Credit Agricole, HSBC, Royal Bank of Scotland, JP Morgan Chase, Barclays in UBS. To je najvišja kazen bankam zaradi goljufanja z obrestmi doslej, po besedah evropskega komisarja za konkurenčnost Joaquina Almunie pa se preiskava nadaljuje. Štiri od teh institucij so sodelovale v kartelu evrskih obrestnih izvedenih finančnih instrumentov (EIRD), šest pa jih je bilo vpletenih v enega ali več dvostranskih kartelov, povezanih z obrestnimi izvedenimi finančnimi instrumenti v japonskih jenih (YIRD). Deutsche Bank bo morala plačati najvišji znesek – 725 milijonov evrov, Barclays in UBS pa se bosta kazni v celoti izognila, saj sta obstoj kartela razkrila oblastem v Bruslju. Konec novembra se je zgoraj omenjena banka JP Morgan Chase z ameriškimi regulatorji dogovorila o plačilu 13 milijard dolarjev kazni zaradi zlorab v času napihovanja nepremičninskega balona oziroma zavajanja s slabimi hipotekarnimi obveznicami.
Edina valuta je profit
Medtem je španska policija 27. avgusta letos v Madridu aretirala 49-letnega Javierja Martina Artaja Ruedo, ki je glavni obtoženec za več kot šest milijard dolarjev vredne lanskoletne finančne poneverbe v londonskem uradu ameriške banke JP Morgan Chase. Ta ista banka je sicer lani z 21,3 milijarde dolarjev ustvarila največji letni dobiček vseh časov. 15. julija 2010 je Goldman Sachs z zvezno komisijo za vrednostne papirje in borzo (SEC) dosegel dogovor o zunajsodni poravnavi civilne tožbe zaradi zavajanja strank v višini 550 milijonov dolarjev. Gre za največjo kazen v zgodovini SEC doslej, vendar obenem le za pet odstotkov čistega dobička Goldmana v letu 2009.
Pred nami se torej izrisuje strašljiva slika vedno bolj prepletenega in v jedru centraliziranega globalnega finančnega sistema s sebi lastnim sistemom pravil, katerega edina valuta je profit. Temu primerno se zarisuje psihološki profil patološko narcisoidnih megabankirjev, ki v milijonskih zneskih bonusov vidijo zgolj logičen rezultat zaslužnosti. Za finančni ekosistem, ki je pravzaprav popolnoma odtrgan od realnega življenja, je tako povsem normalna novica, da so se v londonskem Cityju aprilska skupna izplačila za bonuse povečala na 1,3 milijarde angleških funtov s 600 milijonov funtov izpred enega leta. Na spletni strani Business Insider so celo pripravili cenik življenjskega sloga povprečnega finančnega analitika na Wall Streetu: mesečna najemnina na Manhattnu – najmanj 3300 dolarjev; kvalitetna obleka – 1500 do 3000 dolarjev; 85.000 dolarjev za članarino za podeželski klub; druženje s klienti – okoli 500 dolarjev.
Če potegnemo vzporednico z aktualnimi dogajanji na slovenskem finančnem parketu, so s tega vidika odzivi parlamentarnih strank, ki se sprašujejo, kako je bila lahko milijonska nagrada nekdanjemu vodji NLB Marjanu Kramarju sploh dodeljena, in menijo, da bi bilo moralno, da bi jo vrnil – naivni. Zaslužnost v svetu bankirjev se pač meri v merskih enotah, ki imajo več ničel kot v primeru navadnih smrtnikov. Dobrodošli v svet vladarjev vesolja, kjer so edina pravila tista, ki jih sam postaviš! Tako da se ni bati za samozavest Alexandra Dibeliusa – ja, »izgubil« je 30 milijonov evrov, a prepričan sem, da je zanj to le manj pomembna zgodba iz oddaljene preteklosti.
Goran Lukič, ZSSS