Stvari, za katere je vredno živeti

Neproduktivna vojna

Za razumevanje koncepta »neproduktivne vojne« si zamislimo dve hokejski ekipi, ki obe razmišljata, kako priti do zmage v pomembni tekmi. Izkustveno drži, da hokejist enostavno bolje igra, če sname težko in nerodno čelado. Ker je pomembno, kdo zmaga, je ključno, da lahko z odložitvijo čelade postane relativno boljši. Boljši od nasprotnika – vendar samo, če njegov nasprotnik čelado obdrži. Če izločimo vpliv čelad, so možnosti obeh hokejskih ekip za zmago odvisne od njunih relativnih psihofizičnih sposobnosti. Te sposobnosti so na kratki in srednji rok fiksirane. Če igralci ene ekipe nato snamejo čelade, se obstoječe razmerje moči med ekipama poruši v njihovo korist. Dejansko igralci druge ekipe na kratki rok nimajo druge možnosti za vzpostavitev prejšnjega razmerja moči, kot da se tudi sami odpovedo zaščiti glave. Ko sta zdaj obe ekipi brez čelad, je njuna relativna razlika enaka kot prej, v medsebojnem razmerju ni sprememb. Vendar so zdaj vsi hokejisti izpostavljeni bistveno večjemu tveganju resne poškodbe glave. Nobena ekipa si ni pridobila prednosti. Za vse igralce bi bilo bolje, ko bi obdržali čelade. A po drugi strani to pomeni, da mora obstajati mehanizem, ki učinkovito preprečuje, da bi katerikoli od rivalov neproduktivno vojno snemanja čelad sploh začel. Ko je vojna začeta, jo izzvani rival lahko samo sprejme – ali žalostno sprejme podrejeni položaj.

»Vojna« naših hipotetičnih hokejistov je očitno samouničujoča in jo je mogoče primerjati z nesmiselno oborožitveno tekmo v času hladne vojne, ko sta obe supersili zmetali ogromne količine denarja v jedrsko orožje le zato, ker nobena ni hotela usodno zaostati za drugo na področju vojaške tehnologije. Na koncu sta bili obe državi na istem kot pred nuklearno dobo: v resnici ne ZDA ne SZ ne prej ne potem niso mogle računati na to, da bodo z grobo vojaško silo v neposrednem spopadu premagale tekmico. Nobena tekmica si ni mogla res privoščiti obračuna z drugo, medsebojna razmerja moči so bila enaka kot pred oborožitveno tekmo, oba državna proračuna pa prikrajšana za sredstva, ki bi bila bolje porabljena za šolstvo, zdravstvo, človeški razvoj, varstvo okolja… Prav zaradi preprečevanja iracionalnih tekmovanj, ki vsem tekmecem le škodijo, danes hokejska pravila določajo, da je nošenje čelade obvezno. ZDA in SZ pa so svojo tekmo v času hladne vojne vsaj do neke mere blažile s sporazumi o omejevanju kopičenja jedrske oborožitve.

Veliki ameriški ekonomist Robert H. Frank je velik del svojega življenjskega dela posvetil preučevanju toksičnih učinkov človeške tekmovalnosti na področju relativnega socialnega statusa. Ljudje namreč praviloma ne tekmujemo zaradi dosežkov v absolutnem smislu. Človek, ki je prvi pretekel 100 metrov v času pod desetimi sekundami, je bil zanimiv, dokler je bil edini človek s časom pod desetimi sekundami. Ljudje se žal trudimo za dosežke predvsem v relativnem smislu: da pokažemo, da imamo ali zmoremo nekaj, kar nihče drug (ali vsaj naš neposredni tekmec) nima ali ne zmore. V svojih delih (Luksuzna mrzlica, Izbira prave mlake, Ekonomski naturalist itd.) je Frank odstopil od običajnega neoklasičnega konsenza, ki vidi vzrok za vse probleme le v javnem sektorju in sindikatih.

Frank svojo argumentacijo gradi na dobro znani in empirično dokazani tezi ekonomike človeške sreče: povprečno zadovoljstvo populacije neke države z življenjem je bolj ali manj neodvisno od sprememb bruto družbenega produkta (BDP) te države skozi čas. Drugače povedano, v povprečju je bila japonska populacija leta 1950, ko je bila Japonska revna država tretjega sveta, enako srečna kot japonska populacija v začetku devetdesetih let, ko je bila Japonska že svetovna ekonomska velesila. Razmerje med srečo in bogastvom postane res zanimivo na ravni posameznika oziroma razmerij med posamezniki. Seveda ne gre za kako presenetljivo odkritje, a osupljivo je, kako redko se to temeljno dejstvo uporablja kot temelj javnih politik. Sreča posameznika je pomembno odvisna od njegove subjektivne percepcije lastnega relativnega socialnega položaja. Ta percepcija, subjektivna, kolikor že je, je seveda odvisna od objektivnih dejstev. Od tega, kako pomembno službo imamo, kakšni so naši dohodki in naše premoženje v razmerju do službe, dohodkov in premoženja drugih ljudi. In seveda – nihče ne hodi naokoli in maha s svojim bančnim izpiskom. Tisti, ki so nadpovprečno materialno uspešni, so razvili posebne metode signaliziranja te uspešnosti okolici, tako kot pav s košatim repom signalizira samicam, da je dobra partija za parjenje.

Kaj je luksuz?

In tu smo prišli do delovne definicije luksuza, ki nikakor ni nekaj, česar ni mogoče definirati. Luksuz so tiste stvari in storitve, ki v neki konkretni družbi v konkretnem zgodovinskem trenutku ne služijo primarno svojemu funkcionalnemu namenu (čeprav ga lahko celo imajo), pač pa signaliziranju nadpovprečne uspešnosti, premoženja in statusa. Ob solidnem izkustvenem poznavanju družbe je mogoče v zakonodaji ali uredbah definirati konkretne primere luksuza, te definicije po potrebi sproti prilagajati spremembam družbenih pojmovanj, nato pa na lastništvo oziroma uporabo luksuznih izdelkov navezati neugodne pravne posledice (predvsem specialno visoko obdavčitev), ki bodo zmanjšale povpraševanje po luksuzu in s tem povsem enostavno skrčile število primerov njegove prisotnosti v socialnem okolju. Po domače: dobro bi bilo, če bi se vsi skupaj vozili z manjšimi avtomobili, če v marinah ne bi bilo velikih jaht, če bi se na večernih zabavah bleščal manj dragocen nakit in če hiše ne bi bile grajene tako, kot da bodo v njih živele tri generacije hkrati.

Kolikor pa so taki luksuzni predmeti v veliki meri prisotni v družbi, že sam njihov obstoj in psihološke zakonitosti socialnega primerjanja silijo veliko število ljudi, da svojo življenjsko energijo usmerijo predvsem v materialni uspeh – da bi luksuz uživali tudi sami, ker ne želijo zaostati za družbeno vsiljenimi merili potrošnje. Te psihološke zakonitosti nas premikajo z izjemno silo, pa čeprav se morda zavedamo (in tlačimo v podzavest), da nas boj za pozunanjeni uspeh pogosto pelje stran od stvari, zaradi katerih je življenje res vredno živeti.

Zakaj bi bilo dobro visoko obdavčiti luksuz? Zakaj bi bilo tako poseganje v zasebno lastnino in svobodno razpolaganje z lastnim premoženjem dopustno in primerno? Odgovor je enostaven. Ljudem je treba pomagati, da svoj denar in čas trošijo, zasebno in preko javnih financ kot sistema kolektivnega trošenja, za stvari, ki jih bodo delale res srečne, ne pa začasno in iluzorno srečne, kot to velja za luksuz. In pomagati jim je treba, da se svobodno odločijo, da ne bodo služili in trošili, pač pa bodo srečo iskali v krajšem/manj stresnem delavniku/bolj skromnem življenju.

S svojo tezo sem namenoma provokativno izpostavil element benevolentnega paternalizma države, ki se dejansko nahaja v jedru vseh političnih odzivov na »pretirani luksuz«. Vendar se tem vprašanjem ni mogoče izogniti z večnim ugovorom, da država pač ne more vedeti, kaj je bolje za posameznika. Seveda so na ravni posameznikov vedno izjeme, a ti bodo luksuzne izdelke pač kupovali tudi ob povišani obdavčitvi. Objektivno znanstveno pa je dokazano, da vsaj za veliko večino ljudi nematerialne vrednote, kot so na primer dobre socialne mreže in urejeni medosebni odnosi, daljšajo življenje, ohranjajo zdravje in navdajajo z življenjskim zadovoljstvom. In da nov stroj s tristo konjskimi močmi v garaži tega ne more nadomestiti.

Zgodovina človeških družb kaže, da spontani nasprotni odziv družbe na ekscesno luksuzno trošenje (v obliki družbene kritike, »protestantske etike« ali posmeha) praviloma ni dovolj močan. Potreben je še določen pravni, regulatorni potisk v pravo smer – smer oteževanja in krčenja povpraševanja po luksuzu. Sicer tudi tisti posamezniki, ki čutijo in se zavedajo, da zgolj gonja za denarjem in zaslužkom ne pelje nikamor, enostavno ne morejo zbrati dovolj moči, da bi to svoje prepričanje udejanjili. Človek je pač socialna žival in od slehernika enostavno ni mogoče pričakovati, da se bo sam uprl družbenim silnicam, ki usmerjajo družbeno tekmovanje glede relativnega položaja v krdelu. Pretirani luksuz je mogoče zatreti le s kolektivno akcijo, ki mora biti pravne narave. Če ni zavezujoče kolektivne akcije, lahko vsak posameznik začne nov krog luksuznega trošenja, ki nato po principu snežene kepe pronica v družbo kot celoto.

Obdavčimo luksuz! In ne, sploh ne gre za količino denarja, ki bi jo s tem zbrali.