Leonida Zalokar

V Vzgojnem zavodu Planina so na sistemsko pomanjkljivost odgovorili z uvedbo posebnega pedagoško-zdravstvenega modela intenzivne obravnave otrok in mladostnikov s hudimi težavami v duševnem zdravju in pridruženim nasilnim vedenjem, za katerega so prejeli tudi priznanje za najboljšo storitveno inovacijo na letošnjem Slovenskem forumu inovacij.

Zadnjič me je poklicala mamica in vprašala, kaj naj naredi, ker je njen štiriletnik tako ustrahovan, ogrožen, celo pretepen, da je prisiljena vzeti bolniško. Starši jemljejo bolniške, da so doma s svojimi otroki, ki se bojijo iti v vrtec zaradi sovrstnika, ki vse terorizira. Ne smem povedati, za kateri vrtec gre, vendar upam, da bodo starši to prebrali, se opogumili in spregovorili.

V prvi vrsti z vzgojo. Starši se morajo zavedati, da so starši, da so dolžni postavljati meje in biti dosledni, ne pa dopuščati, da je otrok njihov tiran in glavni igralec. Do tega pogosto prihaja zaradi nepravilnega razumevanja permisivne vzgoje. Kjer se doma otroka vzgaja, kot da je središče in center sveta, se mu vse omogoči, ugodi, ovire odstrani, je logična posledica, da se ob vstopu v določen sistem, kjer veljajo meje, pravila, red, upre in postane agresiven. Težave se tako začenjajo že v vrtcu. In če so temelji otrokove osebnosti zgrajeni do tretjega, četrtega leta in njegov življenjski scenarij začrtan do sedmega leta, potem imamo že ob vstopu v šolo lahko zelo resen problem.

Lahko pa gre tudi za nevrološko, torej organsko pogojeno motnjo. Pogosto je neprepoznavanje ali nepravočasno prepoznavanje tako imenovane hiperkinetične motnje, ki je po poročanju evropskih pedopsihiatrov zelo razširjen pojav in ni posledica napačne vzgoje. V vrtcih in šolah imamo cel kup otrok s to motnjo, ki pa ni diagnosticirana. Če učitelj v razredu torej ne ve, kaj je z otrokom narobe, in vztraja pri svoji učiteljski doktrini, sproža samo še hujše agresivne izbruhe. Takšni otroci potrebujejo posebne prijeme in pristope, toda naš zabetoniran in storilnostno usmerjen šolski sistem se na to ne odziva ustrezno.

Nasilno vedenje je lahko tudi rezultat travm, postravmatske stresne motnje, različnih zlorab, fizičnega, psihičnega, spolnega nasilja v otroštvu. Do neke starosti otrok takšno nasilje prenaša, potem pa se odzove. Iz naše dokumentacije je razvidno, da se je v družinah to dogajalo tudi osem, deset let, a tega ni nihče opazil ali pa se odzval.

Da. Vrtec, šola, center za socialno delo prepozno prepoznajo težave v družini in zaradi administrativnih zadev tudi prepozno ukrepajo. V primerih, ko predlagajo ustrezno pomoč otroku, pa lahko starši to odklonijo. Naša država je preveč prijazna do patoloških staršev, ki otroku škodijo. Prav odklonilen odnos staršev do zgodnje obravnave pa lahko privede do tega, da se motnja ne obravnava pravočasno in da se le še utrjuje.

Mislim, da ja. Starši zelo težko sprejmejo, da imajo njihovi otroci težave. Naj ponazorim s primerom. V prvem razredu osnovne šole so starši zahtevali, da učitelj njihovi hčerki menja plenice, ker je pač še vedno imela plenice. Rekli so, da je to hčerkina pravica, da to hčerka želi. In kako je ravnala šola? Naročila je učiteljici, da mora menjati plenice.

Drži, kaže pa, da smo pripravljeni za naše otroke narediti čisto vse in smo šli iz ene skrajnosti v drugo. Ni več nobene prave mere. Rezultat pa so otroci, ki niso sposobni prevzemati odgovornosti za svoja dejanja. Iz njih delamo čustvene, vedenjske in delovne invalide. Danes imamo številne starše, ki mislijo, da se njihovim otrokom v šoli godijo krivice. Ravnatelji in učitelji se takih staršev bojijo in pri svojem delu niso avtonomni. Šolstvo je klecnilo!

Ja, toda v takih primerih gre v večini primerov za patologijo celotne družine. Praksa kaže, da se agresija takrat lahko usmeri proti staršem. V našem zavodu smo v zadnjih treh letih sprejeli tri mladostnike, stare 16, 17 in 18 let, ki so bili doma tako nasilni, da je posredovala policija in jih izločila iz družine zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini. Dobili so prepoved približevanja lastnim staršem.

Upam si reči, da v primerih otrok, starih do 14 let, nikamor. Mladostnikom, ki so kazensko odgovorni, sodišče v večini primerov izreče vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod oziroma v prevzgojni dom. Polnoletnim mladostnikom pa lahko sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje.

Povsem drži. Slovenija nima ustrezne mreže pomoči, ni mehanizmov, ne pravnih ne strokovnih, da bi otroka, takoj ko se prepozna težava, obravnavali ustrezni strokovnjaki. Vključen bi moral biti multidisciplinarni tim oziroma bi morali imeti oblikovano mrežo takšnih timov po vsej državi. Najpogosteje skušajo različne strokovne institucije svoje nebuloze, topoumje in skrb za lastne interese prikriti s plaščem »strokovne avtonomije«. Tudi oddelki za otroško in mladostniško psihiatrijo zavračajo te otroke. Pravijo, da zaradi pomanjkanja znanja in ker niso usposobljeni za obravnavo teh otrok in da otroci z nasilnim, agresivnim vedenjem tja ne sodijo – tudi zato, ker niso perspektivni!

V poseben varovani oddelek, ki ga Slovenija nima oziroma ga ustanavlja že vrsto let. Ob težjem agresivnem preboju je tak otrok hospitaliziran na zaprti oddelek odrasle psihiatrije, ki zanj ni ustrezen in kjer tudi ne sme biti. Praviloma je po nekaj dneh, nekateri pa celo isti dan, vrnjen v domače okolje ali nameščen v vzgojni zavod, ki pa je vzgojno-izobraževalna ustanova in ni ustrezno opremljena za obravnavo te skupine otrok.

Da, ali pa s pištolo priti v šolo in streljati. Priznam, da to s strahom pričakujem. Trend je natančno tak.

Skoraj dve desetletji smo potrebovali, da smo prepričali vlado, da takšni otroci potrebujejo celostno, večdisciplinarno obravnavo, in na podlagi tega na letni ravni pridobili približno 200.000 evrov od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Organizirali smo poseben oddelek intenzivne enote, kjer tim sestavljajo socialni pedagogi, defektologi, zdravstveni tehniki, psiholog, psihiatrinja in socialna delavka. V obravnavi imamo lahko največ pet otrok.

V študiji smo ugotovili, da je bilo leta 2010 45 otrok, ki bi potrebovali tako obravnavo, a so jih vse institucije odklonile.

Težko rečem. Psiholog Rade Radetič je v nekem članku napisal, da če niso pravilno zdravljeni, so to bodoči psihopati. Jaz si tega ne bi upala trditi. Dejstvo je, da o tem malo vemo, saj ni bilo narejenih dovolj raziskav.

Upam pa si trditi, da smo v Planini prvi, ki delamo novo doktrino za obravnavo otrok z duševno motnjo in pridruženim heteroagresivnim in nasilnim vedenjem. Zelo veliko se izobražujemo in usposabljamo, tako v tujini kot pri nas, z namenom uporabe pravilnih metod in tehnik obvladovanja nasilnega vedenja.

Zelo pomembno je, da pri agresivnem preboju poskrbimo za varnost otroka in ostalih okrog njega, saj lahko pride do težjega samopoškodovalnega vedenja ali do hujše poškodbe drugega. Otroka moramo fizično omejiti, pri čemer uporabljamo tehniko močnega objema. Pri nas je bila 12 let stara deklica, ki je zapadala v taka afektivna stanja, da se več ur ni umirila. Držati so jo morali trije odrasli, da ne bi poškodovala sebe, inventarja in ljudi. Ko se otrok umiri, z njim opravimo razgovor.

Ni enoznačnega odgovora. Prognoza je ugodnejša pri terapevtsko odzivnih otrocih in mladostnikih, pozitivni rezultati se dejansko lahko pokažejo že v prvem trimesečju. Je pa več dejavnikov, ki vplivajo na rezultat. Poleg našega strokovnega delovanja je nujno potrebno sodelovanje z okoljem, kamor se bo otrok oziroma mladostnik vrnil.