V Slovenskem gledališkem muzeju so sinoči odprli tamkajšnjo prvo stalno razstavo, ki so jo naslovili Hoja za Gled(al)iščem in sledi razvoju slovenskega gledališča od jezuitov do Ivana Cankarja. Kot je na včerajšnji predstavitvi dejal direktor muzeja Ivo Svetina, razstava priča o tem, »kako smo potovali z gledališčem ali za gledališčem skozi čas«.
Po Svetinovih besedah ravno razvoj slovenskega gledališča, ki je seveda vselej vpeto v širše družbeno dogajanje, dokazuje, »da le nismo bili tako zamudniški narod, kot bi nemara mislili«. Če bi parafrazirali Nietzschejevo delo Rojstvo tragedije, še meni Svetina, »bi lahko rekli, da imamo pri nas rojstvo naroda iz duha gledališča«. Ljubljana je imela po njegovih besedah to srečo, da je bila na poti med Benetkami in Dunajem, zato so skozi mesto vseskozi potovali številni gledališki umetniki.
Sanja Jurca Avci, ki je poskrbela za oblikovanje razstave in koncept razstavne grafike, je pojasnila, da je stalna postavitev zaradi prostorskih omejitev umeščena v dve sobi, ki zgodovino slovenskega gledališča delita na dve poglavji. Tako je v prvi sobi na ogled postavljen čas, ko gledališče »še ni imelo doma«: razstavo uvede dialog med očetom in sinom iz Trubarjevega Abecedarija, sledijo mu jezuitske predstave, med njimi najbolj znana Hoja za paradižem iz leta 1657, kapucinske procesije, Škofjeloški pasijon (1721) in ruške igre. Zaključi se z bukovnikom Andrejem Drabosnjakom. Druga soba prikazuje obdobje, ko je gledališče »dobilo dom«, ko so torej na območju današnje Slovenije začele vznikati gledališke stavbe, pa vse do do Cankarjevega Jakoba Rude in Ignacija Borštnika.
Prvi vrh slovensko gledališče doseže z Antonom Tomažem Linhartom. »V primeru slovenskega naroda ima gledališče izjemen pomen pri oblikovanju zavesti o slovenstvu in oblikovanju jezika. Zato je druga soba, kjer v ospredje stopi posvetno gledališče, poimenovana Duh narodni se je vnel,« pripominja soavtorica razstave Tea Rogelj. Po njenih besedah je razstava zastavljena kanček arhaično; v naslednjem letu jo nameravajo namreč izpopolnjevati s predmeti, ki so v preteklosti zaznamovali gledališče. »Zdelo se nam je nesmiselno tekmovati s sodobno tehnologijo, pa tudi prav nič gledališko ne bi bilo,« je pojasnila.
Soavtor razstave Štefan Vevar je dodal, da so morali zaradi odločitve, da predstavijo gradivo iz prejšnjih stoletij, ki ga imajo pravzaprav najmanj – gledališki muzej so namreč ustanovili leta 1952 –, marsikaj od prikazanega pridobiti zunaj muzeja. kul