Zasebnim ekipam smo konkurenčni le z močnim sistemom

Zaradi omejenega proračuna smo kratki pri dodeljevanju sredstev mladinskemu programu. Pred tremi leti smo imeli mladinsko ekipo kot polnopravno članico programa. To je bilo tistega nesrečnega leta, ko so se na polovici sezone preformirala sredstva in takrat je ekipa C prekinila programe. Boljši so se priključili ekipi B, slabši pa so se vrnili na klubske programe. Naslednji dve sezoni nismo imeli sistemsko urejenega programa za mladince. Mlajši program smo lahko podpirali le tako, da je trenerje na klubskem in regijskem nivoju delno subvencionirala zveza, nekaj pa jih je prejemalo plače pristojnega ministrstva za šport. Letos smo znova imenovali tekmovalce s statusom C, v katerem je devet fantov in sedem deklet. Zagotovili smo sredstva za 20 do 25 dni skupnega treninga v pripravljalnem obdobju, ves preostali program pa morajo opraviti na regijskem oziroma klubskem nivoju.

Takoj, ko smo vse skupaj postavili bolj sistemsko, je bil viden napredek. Prej nismo imeli popolnega pregleda nad kvaliteto tekmovalcev, saj so si smučarji v lastni režiji iskali tekme v tujini. Tako se je denimo zgodilo, da je šel nekdo na tekmo po točke FIS v Bosno in Hercegovino, Srbijo, celo na Ciper so potovali. Domov so se sicer vračali z dobrimi rezultati, mi pa kot zveza nismo imeli vpogleda v pripravljenost posameznikov, ker nismo imeli skupnih treningov. Ugotavljamo, da takšen način, kot ga imamo trenutno, sicer ni idealen, a je mogoče na skupnih kampih ugotoviti, da se tvori dobro jedro, ki obeta. Predvsem na moški strani, če govorim o letnikih rojstva od 1993 do 1996. Gre za pet, šest fantov, ki tudi v svetovnem merilu kotirajo kar visoko.

Od letnika 1993 sta to Andraž Reich-Pogladič in Žan Grošelj, od letnika 1994 je to Jakob Špik, najmočnejši pa je letnik 1995, od katerih jedro ekipe izhaja iz kranjskega panožnega centra, ki je neslavno propadel po enem oziroma dveh letih delovanja. Omenil bi Miho Hrobata, Štefana Hadalina, Aljaža Dvornika in Vena Florjančiča, ki je sicer letnik 1996. To so imena, s katerimi najbolj računamo, da bodo v prihodnjih letih uspešno nadaljevala svojo pot. Najprej v evropskem pokalu, kasneje pa tudi v svetovnem.

Pri dekletih je slika precej slabša. Od mladink od letnika 1993 Ana Bucik in Katja Horvat tekmujeta v evropskem pokalu. Od letnika 1994 je tu Eli Plut, ki zaradi poškodb iz preteklosti občasno nastopa na tekmah evropskega pokala. Za njo je Saša Brezovnik kot novinka v evropskem pokalu, še za njo pa so toliko mlajše tekmovalke, za katere je še prezgodaj govoriti, da gre za obetavne tekmovalke.

Morda celo že prej. Hadalina in Hrobata smo prijavili kot predtekmovalca v Val Gardeno (naslednje prizorišče moških tekem svetovnega pokala – op. p.), kjer imata sočasno tudi kvalitetni trening. Že v pripravljalnem obdobju sta se nekajkrat priključila članski ekipi za hitre discipline, ki jo vodi Tadej Platovšek. Trudimo se, da bi se mladinci čim večkrat primerjali z boljšimi. Nekateri mladinci so imeli pet dni pripravljalnih treningov z ekipo B.

Na strokovnih svetih in na zborih alpskih disciplin se vedno vsi strinjajo, da je treba sistemsko delati z ekipo C. Ko pa se razporejajo sredstva, se ugotovi, da potrebuje program A toliko sredstev, B toliko, za C pa jih zmanjka. Denar, ki ga država nameni otroškemu in mladinsko smučanju, sicer obvezno ostane v teh kategorijah. Letos smo od države dobili nekaj manj kot 200.000 evrov, od katerih je šla polovica v otroško, polovica pa v mladinsko smučanje. Toda ta sredstva ne zadoščajo za celoletni program. Ko smo pred dnevi realizirali prvi del sezone, so se vsi strinjali, da smo v mlajših kategorijah naredili korak naprej. Govorilo se je celo o tem, da bi znova imeli za ekipo C celoletni program. Osebno mislim, da je to nuja in takšen sistem imajo vse konkurenčne države.

Po eni strani se na vseh možnih mednarodnih konferencah in domačih sestankih trudimo, da bi znižali stroške, po drugi strani pa so ti v tekmovalnem smislu res vse višji. Obstaja bojazen, da bo takšen tempo uspelo držati le redkim najmočnejšim državam. Nekoč je za nas pomenilo nepojmljivo število, da bi trenirali po 50 dni na sezono na ledenikih. V zadnjih letih toliko trenirajo vsi. Celo v otroških kategorijah. Zdaj je pomembno, kdo bo naredil več treninga na južni polobli in imel na progah optimalne pogoje.

Upravljalci smučišč zahtevajo za dodatno pripravo terenov dodatna sredstva, kar so dodatni stroški, ki jih težko pokrivamo. Za primer naj vam povem, kaj se je pred kratkim dogajalo na tako imenovanem našem ledeniku Mölltal. Na progi nas je bilo dvajset ljudi iz štirih različnih ekip, ki smo kot prostovoljci namesto delavcev na progi štiri ure utrjevali teren z vodo. Kljub temu smo morali plačati tisoč evrov za dodatno utrjevanje terena z vodo. Tako imenovano plačljivo prostovoljstvo je treba opraviti večkrat v sezoni. K dodatnim stroškom, ki si jih lahko privoščijo le redki, sodi dejstvo, da si nekatere ekipe v primeru slabih razmer privoščijo helikopterske prevoze s terena na teren. Ko denimo v Wengnu zaradi slabega vremena odpade trening smuka, organizator priskrbi helikopter, v katerega se lahko usede vsak, ki plača 350 evrov, in odleti v Adelboden, kjer ima odlične razmere za vadbo slaloma in veleslaloma. Čez dobri dve uri je nazaj v Wengnu. Da ne omenjam treningov v dvoranah, ki so aktualni v poletnih mesecih. Takšni treningi so spet dražji od vadbe na snegu in postajajo že skoraj nujni. Nekateri naredijo po deset do 15 dni takšne vadbe, ob tem da dvorane v Nemčiji in na Nizozemskem niso več dobre, zato vadijo ob Baltiku. To so dejstva, o katerih lahko mi le sanjamo. V okviru svojih zmožnosti lahko le poskušamo improvizirati in se določenim stvarem približati. Naši poskusi iz preteklosti, ko smo veliko pred drugimi ekipami začeli bivati v apartmajih in si sami pripravljali hrano, da smo na dan privarčevali nekaj deset evrov, so zdaj nuja. Trening hitrih disciplin v Pitztalu na avstrijskem Tirolskem stane posameznika skoraj 100 evrov na dan. Govorim o mladih tekmovalcih, ki so si morali vadbo plačati sami. Če je posameznik treniral tri dni, ga je torej stalo 300 evrov, če štiri, 400 evrov... Vsebino in količino treningov kroji denar.

Osebno sem velik zagovornik sistema. Smučarska zveza mora funkcionirati po sistemu piramide in mora biti urejena do najnižje kategorije. Ker imamo omejene finančne možnosti, imamo kar nekaj ekip v Sloveniji, ki so se posla lotile z zasebnimi ekipami. Ti imajo že od mladih kategorij dobesedno neomejene možnosti.

Obstaja. Zato moramo sistem vzdrževati tako, da bo konkurenčen zasebnim ekipam. To lahko zagotovimo le s strokovnostjo, dobrim delom in podporo, ki jo lahko daje institucija v primerjavi z manjšimi privatnimi ekipami. Po finančni plati pa takšnim ekipam ne bomo mogli konkurirati. Tisti tekmovalci, ki imajo na razpolago neomejeno število sredstev, vse skupaj prehitevajo, ne glede na to, kako skušamo mi kot zveza sistemsko pomagati klubom. Obstaja bojazen kontraefekta. Da tisti, ki se tega ne more iti, odstopi iz igre, ker vidi, kako se je denimo posla lotil nekdo drug. Jaka Dvornik je bil denimo šest tednov v Koloradu in je v tem času opravil 18 startov, od tega 15 v hitrih disciplinah. To je izjemna naložba za naprej. Ima torej točke v vseh štirih disciplinah. Sicer ni »wunderkind«, za katerega bi že zdaj lahko rekli, da bo prihodnje leto eksplodiral. A če bo v takšnem tempu nadaljeval leto za letom, šel v dvorano, vadil na ledenikih, se mu to lahko obrestuje. Po drugi strani lahko takšen način dela zamegli pravo sliko o kvaliteti tekmovalca. Lahko se denimo zgodi, da bo tekmovalec postal mladinski svetovni prvak, kasneje pa ne bo mogel stopiti naprej.

Trenutno so po mojih informacijah štiri. V Dvornikovi ekipi iz Slovenj Gradca sta dva fanta – Aljaž, letnik 1995, in Jaka, letnik 1997, ki je v tej sezoni treniral hitre discipline v Copper Mountainu, preden je dobila dovoljenje slovenska članska reprezentanca. Oba fanta imata ločen program in oba imata svojega trenerja in serviserja. Zadeve so se lotili na najvišjem nivoju. Težko si predstavljam, da iz takšne ekipe v primeru, če se bo denimo Aljaž Dvornik uvrstil v ekipo evropskega pokala, oče ne bo zahteval ali si vsaj želel, da bo ob sinu trener Cene Jovan, s katerim sicer dela v zasebni ekipi. Na smučarski zvezi imamo kriterije uvrščanja v ekipo in kriterije za uvrščanje na določene nivoje. In če posameznik izpolnjuje te kriterije, ga moraš uvrstiti v ekipo. Prizadevati si moramo za čim boljše sodelovanje.

Trdim, da imamo v Sloveniji dobro stroko, a tudi znotraj nas ni enotnosti. Poslušamo kar nekaj očitkov, da vzgoja mladih kadrov ne poteka po pravi poti. Nekako velja mnenje, da pravih trenerjev, ki bi znali nekaj narediti, ni. Osebno mislim, da to ne drži. Vsakemu trenerju je treba dati možnost, da gradi svoje delo skozi daljše obdobje. Da se nekaj nauči, tudi če misli, da je na začetku že vse znal. Pri nas je preveč trenerskih menjav. Ne damo možnosti, da bi nekdo delal štiri ali šest let in imel pri svojem delu še ustrezno podporo. V takšnem primeru bi lažje rangirali trenerje in jih ocenjevali, kdo je boljši, kdo slabši. Če pa damo možnost trenerju, da dela eno leto z eno ekipo, drugo leto z drugo, potem eno leto ne dela, nato gre za eno leto v tujino in se spet vrne, krog ni sklenjen. Dober trener mora imeti možnost delati na različnih terenih in v različnih pogojih. V takšnem primeru je vsaj na dobri poti, da mu ni treba svojega znanja prelivati v besedah, temveč ima možnost to pokazati na terenu.

Seveda obstajajo trenerji, ki stremijo k temu, da izkušnje prenašajo na tekmovalce na različnih terenih. Obstajajo pa tudi takšni, ki vedno na istem terenu postavijo progo in smučarjem razlagajo, kaj bi bilo, če bi bila tam prelomnica, da bi se bilo treba zapeljati drugače. Rečejo, da imajo plačane letne karte za koroška smučišča. V takšnih primerih gre za rutinsko ponavljanje enih in istih storitev, tekmovalec pa lahko pride do enega nivoja, od tam naprej pa ne bo šel.

Trenerska ekipa na moški strani je relativno neizkušena. V zadnjih letih je bilo veliko menjav trenerjev. Nihče ni imel možnosti, da bi s tekmovalci delal načrtno več sezon. Miha Verdnik (glavni trener moške reprezentance – op. p.) in Boštjan Božič (trener evropskega pokala – op. p.) sta strokovnjaka, ki ju spoštujem, a nihče med njima ni imel za sabo še kompletne tekmovalne sezone na najvišjem nivoju. Vem, da se trudita, saj veliko sodelujemo. Tudi Mitja Kunc še ni osvojil vseh strokovnih znanj. Prišel je iz tekmovalnih voda, delal z mlajšimi v klubu, imel ekipo C in dve leti sodeloval z glavnim reprezentančnim trenerjem Markom Jurjecem. Veliko ve, vsega pač ne, ker je poleg omejeno število sezon. Dobro bi bilo, da ne glede na spremembe, ki se obetajo na smučarski zvezi, garnitura trenerjev ostane. Nov trener namreč težko oceni stanje, zakaj je denimo določen tekmovalec ostal na mestu, kaj potrebuje, da bo napredoval... Če so imena, ki so trenutno na vodilnih položajih, dejansko prava, pa bo moralo oceniti strokovno vodstvo.