Ne, mislim, da ga je trenutno zelo veliko, ni pa pravilno razporejen. To lahko ponazorim z izračuni, ki jih je naredil kolega iz Nemčije, kaj v nekem revirju vrednostno pomeni gozd, kaj cestno omrežje in kaj sodobna mehanizacija. Povprečen revir v Sloveniji obsega okoli 2500 hektarjev gozda. Razmerje med vrednostjo lesa, cestnega omrežja in moderne mehanizacije je 100 : 10 : 1. Od tega je vrednost sodobne mehanizacije, ki obvladuje dela na takšnem ali malce večjem območju, pol milijona evrov, gozdne ceste so vredne pet milijonov, lesni potencial, za katerega skrbi en revirni gozdar, pa 50 milijonov evrov. Če ne bi šlo za toliko denarja, bi bilo po moji oceni manj težav s prepotrebno reorganizacijo slovenskega gozdarstva.
Kljub velikim količinam denarja, ki je na voljo v gozdarstvu, pa se proračun za javno gozdarsko službo vsako leto krči in te krčitve so bolj rigorozne kot v drugih segmentih javnega sektorja. Sam ocenjujem, da smo prišli do položaja, ko z obstoječo pogačo materialnega dela ni več mogoče pokriti potreb, ki jih zahteva terensko delo gozdarjev. Če primerjamo delež denarja za materialne stroške v proračunu posameznih državnih institucij, vidimo, da so nekatere veliko manj vezane na teren kot ZGS, a imajo precej večji delež materialnih sredstev. Na Zavodu za gozdove Slovenije materialni stroški predstavljajo le 9,5 odstotka vsega njegovega proračuna. Da bo denarja za materialne stroške zmanjkalo, pa se je nakazovalo že več let. Vsi smo vedeli, da smo na vlaku, ki nekam drvi. Svet ZGS je zato že dalj časa pozival k sistemskim in organizacijskim spremembam znotraj javne gozdarske službe, ki bi lahko bile po mojem osebnem mnenju izpeljane, če bi bilo več sodelovanja med vsemi akterji na tem področju.
Kakšne spremembe imate v mislih?Lani smo bili pred dejstvom, da bo lahko zavod lastnikom gozdov zaračunaval nekatere storitve, denimo izdajanje odločb za posek drevja. Na teh osnovah je temeljil letošnji proračun, vendar soglasja za zaračunavanje teh storitev ni bilo. Prepad, ki ga je povzročilo to, da je vlada ZGS v proračunu za 2013 odvzela 2,5 milijona evrov, si je vodstvo – to moram poudariti – ves čas prizadevalo zakrpati, vendar, žal, neuspešno.
Za izvedbo racionalizacije na ZGS so potrebne tudi nekatere zakonske podlage. Zavedati se moramo, da je zavod nastal v obdobju, ko so bili drugačni pogoji delovanja tako v informacijsko-komunikacijskem smislu kot tudi z vidika zahtev lastnikov gozdov do storitev, ki jim jih nudi. Leta 1995 se je posekalo še enkrat manj drevja kot danes. To pomeni, da se je obseg del zavoda že pri tej temeljni dejavnosti dvakratno povečal. Poleg tega je dobil nekatere dodatne naloge, ki prav tako zahtevajo strukturne spremembe v njegovem delovanju. Te so bile sicer izpeljane, a očitno ne v zadostni meri.
Vas kot predsednika sveta ZGS skrbi leto 2014, ko ima zavod na voljo še 1,2 milijona evrov manj denarja, kot ga je imel letos, poleg tega bo moral odplačati 300.000 evrov premostitvenega kredita, ki ga bo zdaj najel, februarja 2014 mora zaposlenim izplačati še 600.000 evrov zaradi odprave plačnih nesorazmerij?Da me leto 2014 skrbi, je zelo blaga označitev. Vemo, da brez konkretnih rezov – tudi v delovna mesta – ne bo šlo, če bomo hoteli preživeti s tem proračunom. Že letošnje leto je pokazalo, da je lahko ZGS z razpoložljivim denarjem in v sedanji organiziranosti shajal le do oktobra, zato bo moralo novo vodstvo zares korenito spremeniti delovanje. Svet bo zelo skrbno preučil, ali zavodu lahko potrdi finančni načrt za leto 2014 in obseg del, ki ga mora opraviti. Verjetno bo treba najti kompromis med zakonsko določenimi deli in realnimi možnostmi njihove dejanske izvedbe. Sam se nagibam k temu, da se je treba v danih razmerah odločiti, katere dejavnosti zavoda bi bilo mogoče umakniti iz zakonsko obveznih in od katerih ob uveljavljenem sistemu gospodarjenja z gozdovi ne moremo odstopiti.
Javna gozdarska služba mora biti za vse gozdove enaka, so pa potrebne sistemske spremembe v organiziranosti slovenskega gozdarstva. Na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete smo se o tem, kakšne izboljšave vidimo mi, že javno izrekli. Predlagamo ustanovitev javnega podjetja v lasti države, kajti tako kot zraka in vode verjetno ne bomo privatizirali, tudi gozda ne bi smeli. Mislim, da bi morali ohraniti javno gozdarsko službo, ki bi gospodarila z vsemi gozdovi, tako državnimi kot zasebnimi.
Če zagovarjate enovito javno podjetje, ki bi bilo odgovorno za celostno gospodarjenje z gozdovi, to pomeni, da ne bi podaljšali sedanjih koncesijskih pogodb za izkoriščanje državnih gozdov?Smo za to, da gozdarska stroka enotno gospodari tako z državnimi kot tudi z zasebnimi gozdovi in da se to podjetje ukvarja z načrtovanjem in tudi z izvedbo del v gozdovih. S tem bi bila javna gozdarska služba v veliki meri izvzeta iz proračunskega financiranja in bi si lahko sama pokrila glavnino stroškov. Breme proračuna bi v določenem delu ostali le stroški, ki jih ima z zasebnimi gozdovi. V začetnem obdobju, ko bi se vzpostavljale zmogljivosti za gospodarjenje z državnimi gozdovi, bi po mojem morali vključiti tudi partnerje, ki so zdaj na trgu, tudi sedanje koncesionarje.
Kdaj je skrajni rok za sistemski zakon, ki bi predpisal, kako gospodariti z gozdom po letu 2016, ko potečejo 20-letne koncesijske pogodbe za izkoriščanje gozdov v državni lasti?Že včeraj bi ga morali sprejeti. Kmetijsko ministrstvo je v ta namen imenovalo tri komisije, a se ni še nič zgodilo. Moram priznati, da teh odlaganj ne razumem najbolje, tudi ne poznam vseh silnic, ki so v ozadju. Mislim, da je sedanja kriza v delu javne gozdarske službe pokazala, da so sistemske spremembe v gozdarstvu zares potrebne in jih je treba izpeljati čim prej.
Troštovemu nasledniku na čelu Zavoda za gozdove Slovenije Damjanu Oražmu najbrž ne bo lahko...Nikakor. Oražem ima izkušnje, tudi z vodenjem območne enote zavoda, ima tudi svoje poglede, ki pa jih bo moral uskladiti z aktualno politiko in izpeljati nujne spremembe tako znotraj zavoda kot tudi s svojim angažiranjem pri aktivnostih, s katerimi si bo zagotovil boljše finančno stanje.
Zavod je ohromljen že zato, ker za terensko delo nima dovolj službenih avtomobilov in je od dobre volje zaposlenih odvisno, ali bodo zasebna vozila uporabljali za službene namene. V gozd jih sicer lahko peljejo tudi lastniki, toda to diši po korupciji in neenakopravni obravnavi, saj vsi lastniki nimajo svojih avtomobilov.Gozdar mora imeti suvereno možnost in pravico, da varno opravi razdaljo od pisarne do lastnika gozda oziroma njegovega gozda. Ti materialni stroški morajo biti vgrajeni v sistem, zato se mi zdi nesprejemljivo, da odkupovalci lesa, lastniki gozdov in drugi revirne gozdarje sponzorirajo z barvami za označevanje drevja za posek in jih vozijo v svoje gozdove. Tega ne odobravam. Svet je zato v danih razmerah vodstvu zavoda svetoval, naj najame premostitveni kredit. Verjetno nismo ne prva, ne zadnja, ne edina javna institucija, ki je to storila. V nadaljevanju pa bodo potrebne še sistemske rešitve. Sam jih vidim le v reorganizaciji celotnega gozdarstva in torej v čimprejšnjih spremembah zakonodaje.
Mislite, da zavod letos ne bi imel finančnih težav, če bi bila sprejeta sprememba zakona o gozdovih, s katero bi lastnikom zaračunavali izdajo odločb za posek drevja?Zagotovo ne v takem obsegu, kot smo mu priče sedaj. Poleg tega je imel zavod nekaj nepredvidenih stroškov, med njimi tudi aktualnih 200.000 evrov z izdajo prevoznic za les, saj je ministrstvo za kmetijstvo in okolje samo navajalo, da prevoznice za zavod ne bodo imele nobenih finančnih posledic.
Je bil direktor Ivo Trošt malomaren in neskrben, kot mu je v utemeljitvi za njegovo razrešitev očitala vlada?Po meni znanih okoliščinah je bil v izredno težkem položaju. Lahko le potrdim, da si je po svojih najboljših močeh v danih okoliščinah prizadeval rešiti nastalo finančno situacijo. Mislim, da je glavna težava v tem, da je bilo premalo komunikacije med vodstvom zavoda ter predstavniki ministrstva za kmetijstvo in okolje.