Letos mineva sto let od rojstva enega največjih slovenskih slikarjev 20. stoletja, Gabrijela Stupice. V Moderni galeriji se umetnika spominjajo z retrospektivno razstavo, ki se je odprla sinoči, na ogled pa bo vse do sredine maja prihodnje leto. To je tudi prva obsežna študijska razstava njegovega ustvarjanja po zadnjem pregledu Stupičevih del v Moderni galeriji leta 1968.
Na ogled več kot 300 del
Retrospektiva predstavlja obsežni opus Gabrijela Stupice z izborom nekaj več kot 300 del, ki vključuje 123 slik in 170 risb, gvašev, temper in akvarelov na papirju. Mnogo del so za namen razstave posodili lastniki in skrbniki javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Nemčiji. »Pri tako obsežnem zbiranju del nastajajo tudi težave. Na žalost nekaterih ključnih del iz Stupičevega opusa nismo mogli pridobiti,« pravi kustosinja razstave Martina Vovk, obenem pa dodaja, da so bila pri pripravi razstave dodaten velik izziv tudi obsežna restavratorska dela. Posebno zahtevno restavratorsko pripravo je terjalo največje Stupičevo delo, slika Atelje (1979–1985), ki je tokrat tudi prvič predstavljena javnosti.
Stupica je nekoč strnjeno povzel svoje stališče do slikarstva, ki se je kasneje izkazalo tudi za njegovo življenjsko vodilo: »Slikanje je moj način življenja. Zame je to edini možen odziv na vse, kar me tako ali drugače prizadene. Jezik slikarstva je občutljiv in subtilen ter mora izraziti vso poetiko vsakdanjosti in izjemnih doživetij.«
Nujnost »počasnega« pogleda
Razstava je zastavljena študijsko v smislu, da poskuša čim bolj korektno in objektivno predstaviti razvoj slikarjevega ustvarjanja skozi vsa najpomembnejša obdobja in prelomnice v njegovi skoraj 60 let dolgi karieri. Postavitev sledi kronološkemu razvoju, obenem pa so znotraj časovnega sosledja dela razdeljena motivno in v tematske sklope. Tako spremlja Stupičevo slikarsko delovanje od začetkov njegove slikarske formacije na zagrebški akademiji (1931–1937) in v njegovem »zagrebškem obdobju«, ki ga na razstavi zastopa izbor najbolj značilnih avtoportretov, portretov in tihožitij v klasični slikarski maniri, pa vse do slikarjevega ustvarjalnega in izpovednega epiloga v seriji pretresljivih avtoportretov iz skicirke, ki jih je Stupica ustvarjal ob koncu življenja.
Kustosinja pojasnjuje, da je Stupica vedno ustvarjal na več poteh hkrati. Od študijskih let dalje ga je navdihoval občudujoč odnos do velike slikarske tradicije in zavest o teži zgodovine slikarstva ga je spremljala tudi v letih njegovih najbolj radikalnih in prodornih modernističnih slikarskih izpeljav. »Stupičev opus je zelo polifon, hkrati pa paradoksalno motivno skromen v smislu, da se njegovo delo na vrhuncu osredotoči le na nekaj motivov, ki jih obsesivno ponavlja in se vrača k njim ter jih odslikava v skoraj nepreštevnih različicah,« dodaja Martina Vovk. Tomaž Brejc, eden izmed avtorjev študij v razstavnem katalogu, ki je izšel sočasno z razstavo, povzame: »Stupica je slikar za slikarje, saj je za gledalce zelo zahteven. Zahteva namreč nekaj, kar smo v naši civilizaciji na neki način opustili, in sicer počasnost gledanja – da vidimo dlje, kot pogled seže le z običajnim potrošniškim očesom. Zavedal se je, da je on sam moderni subjekt, in točno tak mora biti njegov gledalec. In ta razstava je neke vrste preizkušnja, da to postanemo tudi mi.«