Pravite, da se seminarjev, ki jih naše ministrstvo za šolstvo vsako leto prireja za slovenske vzgojitelje in učitelje v zamejstvu, radi udeležujete. Letos ste se še s 40 kolegi in kolegicami udeležili poletnega seminarja za zamejske učitelje v Dvorcah pri Čatežu ob Savi. Kaj vam ponujajo, kako se vam na njih razširijo obzorja in znanje ?

Seminarji pripomorejo, da pridemo v stik z matično Slovenijo, da se pobliže seznanimo z določenim območjem, ki ga obiščemo, in spoznamo tamkajšnjo problematiko, lahko pa se s kakšno šolo v Sloveniji tudi tesneje povežemo. Dobrodošlo je tudi druženje med zamejskimi šolniki, ki prihajamo iz Špetra, Gorice in Trsta in predstavljamo nekakšen prerez vsega slovenskega šolstva v Italiji. Z izmenjavo izkušenj veliko odnesemo, nekaj pa tudi prinesemo. Med drugim tudi zavest, da za nekdanjo mejo živijo ljudje, ki si veliko prizadevajo za obstoj slovenskih šol in slovenskega jezika.

V času splošne gospodarske krize so marsikje na udaru tudi šole oziroma želje po zmanjšanju njihovega števila in s tem števila zaposlenih v javnem sektorju. So zaradi tega v Italiji morda ogrožene tudi katere slovenske vzgojne ustanove?

Zaradi zaščitnega zakona imamo Slovenci določene privilegije, kar zadeva mejne vrednosti števila učencev, tako da posamezna šola ali vrtec tudi ob manjšem številu otrok še lahko obstaja. V preteklosti so jih namreč kar nekaj zaprli. Se pa varčevanje kaže v zmanjševanju zaposlenih. Do nedavnega sta bila za eno povezavo vrtec–osnovna šola–srednja šola po dva ravnatelja, zdaj pa samo po eden. Tako se je število ravnateljev precej zmanjšalo, vendar so oblasti upokojevale in ne odpuščale. Ker čutimo, da ima italijanska država do nas kljub zakonu nekoliko mačehovski odnos, smo vsakič, ko število slovenskih otrok kje upade, v skrbeh za nadaljnji obstoj slovenskih šol ali vrtcev. Na srečo zadnja leta število otrok narašča in teh skrbi trenutno nimamo.

Koliko otrok je v vašem vrtcu in v čem se italijanski vrtci v Italiji najbolj razlikujejo od tistih v Sloveniji?

Naš vrtec trenutno obiskuje 25 otrok, kar je lepo število. V Italiji obstajajo vrtci samo za otroke od tretjega do šestega leta starosti oziroma od zadnje reforme tudi za tiste, ki dopolnijo dve leti in pol. Za mlajše vrtcev ni in se morajo starši glede njihovega varstva znajti sami. Jasli so lahko samo zasebne in jih morajo starši sami plačati, medtem ko so vrtci državni in jih plačuje država. Tudi vzgojitelji dobivamo plačo naravnost iz Rima. Starši plačajo samo tri dnevne obroke hrane, kar na mesec znese približno 80 evrov. Značilnost naših vrtcev je tudi ta, da so v nasprotju s slovenskimi enooddelčni, kar pomeni, da ena vzgojiteljica, varušk tukaj ni, skrbi za otroke od 3. do 6. leta starosti, kar je zelo zahtevno. Pa še eno pomembno razliko moram omeniti. V Italiji so šole odprte od septembra do konca junija, julija in avgusta pa ne in enako velja za vrtce. Poleti se morajo starši sami znajti. Tudi sicer delovni čas vrtcev v Italiji ni tako prilagojen delovniku staršev kot v Sloveniji. Odprejo se ob 7.30, ob 16.00 pa zaprejo. Zunaj tega časa ni mogoče imeti otrok v vrtcu. So torej plusi in minusi.

Ali v slovenskih vrtcih in šolah najdemo izključno otroke slovenskih staršev?

Pri nas v Boljuncu trenutno res, drugod pa otroke v slovenske vrtce vpisujejo tudi pripadniki mešanih zakonov ali starši slovenskih prednikov. V nekaterih vrtcih polovica otrok ob vpisu ne zna govoriti slovensko. To velja zlasti za mesta, medtem ko v vaškem okolju prevladujejo slovensko govoreči otroci. V glavnem lahko rečem, da v zadnjem času zaznavamo vračanje otrok v slovenske vrtce. Podobna slika je tudi v slovenskih osnovnih šolah, v katere se vpisujejo tudi tisti učenci in dijaki, ki ne izhajajo iz slovenskih družin in kjer doma ne govorijo slovensko. Še posebej zanimivo je, da so med njimi celo takšni, ki so se priselili iz drugih delov Italije. Od italijanskih šol namreč samo dve ponujata slovenščino kot drugi tuji jezik. Na neki način lahko torej govorimo kar o deasimilaciji otrok. Drugače je pri srednjih šolah, kjer kakih 40 odstotkov slovenskih dijakov obiskuje italijanske, saj v slovenskih ni na voljo zadosti različnih učnih smeri. Nekoliko preseneča podatek, da prehajanja dijakov v šole na tej ali drugi strani državne meje po njeni praktični ukinitvi skorajda ni več, nekoč pa je bilo tega več.

Kot predavateljica za slovenske študente delate tudi na pedagoški fakulteti v Trstu. Kako je ta organizirana?

Gre za italijansko ustanovo, kjer nekatera predavanja potekajo tudi v slovenščini. Pogodbeno smo se povezali s pedagoškimi fakultetami v Ljubljani, Mariboru in Kopru, od koder prihajajo profesorji. Zelo pomembno je namreč, da prihodnji učitelji na slovenskih zamejskih šolah predavanja poslušajo v slovenščini, kajti slovenščina naredi učitelja slovenskega.

Kakšno podporo daje slovenska država zamejskim izobraževalnim organizacijam? Je ta zadostna?

Lahko povem, da smo zadovoljni. Tukajšnji šolniki čutimo pomoč na vsakem koraku. Slovenski zavod za šolstvo plačuje pedagoško svetovalko na terenu, ki je posrednik med Slovenijo in zamejskimi Slovenci, Slovenija tukajšnjim učencem in dijakom plačuje tudi nekatere učbenike. Veliko knjig dobimo iz Slovenije. Poleg tega si najboljši učenci in učenke na koncu šolskega leta prislužijo tridnevni izlet po Sloveniji, ki ga ravno tako plača ljubljansko ministrstvo.

Katere so po vašem opažanju največje razlike med šolstvom v Italiji in Sloveniji?

Priznati moram, da kakšne podrobnejše analize med šolskimi sistemi obeh držav ne poznam zadosti dobro, torej velja le moja izkušnja. Čeprav slovenske šole v Italiji v osnovi delujejo po italijanskem sistemu, jih je zaradi slovenskih vsebin vseeno težko primerjati. Najbolj izstopajoče se mi zdi to, da v Sloveniji veliko bolje deluje vez med šolo in občino, ki je plačnik določenih dejavnosti. Tudi v Italiji se skuša z občinami vzpostaviti dobre povezave, vendar te nimajo take moči in vpliva kot pri vas. Njihov vpliv je v glavnem omejen na urejanje prostorov in opreme. Na splošno se mi zdi, da je v Sloveniji prebivalstvo dosti bolj povezano s šolo kot tu v Italiji.

Kako pa je z obnovami slovenskih šol v zamejstvu?

Zelo težko. Nekatere so še iz časov Avstro-Ogrske. Zelo malo se gradi in še manj popravlja. Posamezne šole tudi desetletja čakajo na vrsto za obnovo. Za vsak poseg je treba veliko prošenj in potrpljenja, včasih niti to ne pomaga. Problem je, da so za stavbe odgovorne občine, ki imajo zaradi pakta stabilnosti, ki ga je uvedla Montijeva vlada, glede porabe denarja zdaj zelo zvezane roke. Ta pakt velja za vso Italijo. Ravnatelji so zaradi tega pod velikim pritiskom staršev, ki zahtevajo obnovo. Za zdaj skušamo preživeti tako, kot je.

Prej ste omenili, da kljub odprtosti meje usiha prehajanje srednješolcev z ene strani na drugo. Kaj pa je vašim krajem sicer prinesla odprta meja?

Vsi gremo večkrat čez mejo kot prej. Sama rada hodim na primer po nakupih ali v knjižnico, Sežana je blizu, določene koristi odprte meje so spoznali tudi Tržačani, ki na slovenski strani zaradi ugodnejše cene kupujejo bencin. Zelo cenijo tudi slovenske restavracije in gostilne. Te so zaradi okusne hrane znane daleč v notranjosti Italije.