Med Evropsko unijo in nakovalom

Evropska trdnjava

»Zelo smo ponosni na naš Majdan,« je rekla 39-letna Olga Fiščuk ob pogledu na neskončno množico ljudi, ki so pod velikim odrom mahali z ukrajinskimi in evropskimi zastavami. Veteranka uličnih protestov je sodelovala že v oranžni revoluciji leta 2004 in se je dobro znašla sredi kaosa. Na tleh so ležali kupi metrskih drv, s katerimi so kurili v praznih bencinskih sodih, da niso zmrznili. Na Trg neodvisnosti so pripeljali železne peči in poljske kuhinje. Na vsakem vogalu so delili letake, na odru pa sta dve pevki veselo prepevali ukrajinske hite, v enem šotoru so pravoslavni duhovniki molili, v drugem sta dve stari gospe delali sendviče, nekdo je v ogromnem kotlu kuhal čaj, trije pa so pazili, da nihče ni stopil na stekleno kupolo, ki je rasla iz tal.

»Tukaj se ljudje počutijo varne,« je gospa Fiščuk veselo hodila med someščani. »Prejšnji teden je Janukovič nad nas poslal posebne policijske enote berkut, ki so nas razgnale. To je vedno naša usoda. Na eni strani mi, na drugi strani policija. Nikoli ni nobenega drugega sogovornika.«

Skupaj s tisoči drugih je protestirala pred vhodom na postajo podzemne železnice Globus.

»Prišli so neki ljudje, ki so bili očitno v državni službi in niso imeli nobene zveze z nami. Mi nismo bili agresivni. Oni pa so začeli metati stvari v policijo. Kot bi bili dogovorjeni, so policisti takoj napadli in nas začeli pretepati. Skupaj z drugimi sem tekla gor po Mihajlovski ulici. Zatekli smo se v cerkev samostana svetega Mihaela. Oni pa za nami.«

Na tleh je obležalo nekaj sto ranjenih demonstrantov. V petek so ljudi na trgu ponovno šteli v desettisočih. V soboto so prišli nazaj. Ta dan so jih šteli v stotisočih. S seboj so prinesli zastave Evropske unije. Policija se je umaknila in je teden dni ni bilo videti.

Prizor na Majdanu je bil presenetljiv. Medtem ko je Evropa polna dvomov o svoji organiziranosti in valuti, so velike množice zahtevale odstop predsednika države Viktorja Janukoviča, ker je v zadnjem hipu odpovedal podpis dolgoročnega sporazuma z Evropsko unijo, okrog katerega so se pogajali šest let.

Videti je bilo, da si je premislil čez noč. En dan je zagotavljal, da bo sporazum podpisan, naslednji dan je rekel, da bi sporazum ekonomsko škodil interesom Ukrajine. Vmes se je odzval na povabilo predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina. Kijevčani so iz tega potegnili sklep, da je Putin pritisnil nanj in mu ponudil pristop k carinski uniji, v katero sta z Rusijo vstopila Kazahstan in Belorusija. V hipu so bili na ulicah Kijeva protestniki, ki so zahtevali preklic odpovedi podpisa. V nekaj urah jih je bilo na glavnem trgu prestolnice dva tisoč. Kijev je na zahodu države, ki jo tradicija veže na Poljsko in Avstro-Ogrsko. Prebivalstvo velja za zahodnjaško za razliko do vzhoda države, ki naj bi bil veliko bolj navezan na Rusijo. Med naletavanjem snežink je Olga odkimavala, da med vzhodom in zahodom ni več tako velikih razlik.

»To, da hoče samo zahod v Evropo, vzhod pa v Rusijo, ne drži več. To je bilo res med oranžno revolucijo. Danes je samo še tretjina prebivalstva navdušena nad Rusijo. Leta 2004 smo imeli Janukoviča, ki je predstavljal vzhod in je potvoril volitve. Juščenko je predstavljal zahod.«

Viktor Juščenko je bil med predvolilno kampanjo žrtev politično motivirane zastrupitve z dioksinom, ki je razbrazdala njegov obraz, Janukovič pa je moral po silovitih demonstracijah pristati na nove volitve, na katerih je izgubil. Ukrajina je takrat bila razcepljena na dvoje.

»Sedaj je svet drugačen,« je rekla Olga Fiščuk. »Položaj v Rusiji je zelo slab. Ljudje na vzhodu Ukrajine to dobro vedo. Tam ni obljubljene dežele. Tudi za ljudi, ki govorijo rusko, ne. Vsaj ne za veliko ljudi. Tudi nad Evropsko unijo nismo več tako navdušeni, kot smo bili pred leti. Razumemo, da je tudi tam problem. Vemo, da pot do evropske integracije za nas pomeni veliko tveganje. V resnici ni enostavno te naše katastrofe prilagoditi evropskim normam. Tudi ni čisto jasno, kako se to naredi in kakšne so posledice.«

Videli so, kaj se je zgodilo Grčiji in Španiji. Hkrati pa se bojijo, da še ena priključitev Rusiji najbrž pomeni izgubo samostojne države. Oblastne navade so v tem krogu jasne. Če Janukovič izroči državo Rusiji, bo prav takšen od Putina odvisen diktator, kot je Lukašenko v Belorusiji ali Nazarbajev v Kazahstanu. Ne bodo se ga mogli več znebiti. Tega pa res ne bi radi. Evropo vidijo kot polno napak. Pa vendar zveni bolje kot alternativa. Zdaj so Evropo izkusili še kot nesposobno izpeljati podpis sporazuma, ki ga je sama napisala. Ko je evropska zunanja ministrica Catherine Ashton prišla na Majdan in izrazila podporo protestnikom, je Janukovič poslal policijo, da jih razžene. To naj bi bil naredil samo zato, da pomiri Putina, ki mu ulični protesti zares niso všeč.

Kijev v središču kaže podobo bogatega mesta, kjer je mogoče iz izložbe odpeljati aston martina zagato ali rollce-royceovega phantoma. Majdan pa je bil narobe postavljen svet. Na trgu so se v temi ljudje stiskali ob zakurjenih ognjih in jedli boršč iz poljskih kuhinj. Podoba popolne obupanosti, jeze in velikega upanja v moč zbranih teles. Nedaleč od odra pa so se tla spustila do velikih avtomatskih steklenih vrat. Za njimi so bile tekoče stopnice do dveh nadstropij briljantno razsvetljenega podzemnega trgovskega centra, kjer so bili v vrsti Gucci, Desigual in druge popularne znamke modnih oblačil. Prodajali so kapučino in suši, Guerlainove parfume in kučme iz soboljevine.

»Kijev je res videti bogat. V resnici pa je poln revežev. V njem živi zelo tanek sloj bogatih. Tukaj ena obleka stane toliko, kot jaz zaslužim v dveh mesecih. Ko greš iz Kijeva, pa vidiš cele regije, kjer vlada popolna revščina. Prava revščina, kjer so ljudje zares lačni,« je rekla Olga.

Včasih je bila politična novinarka, ki je pokrivala parlament. Specializirala se je za porabo proračunskih sredstev. Ugotovila je, da v državno blagajno priteče kar nekaj denarja, da pa ves ponikne v podjetja, ki so v rokah ukrajinskih politikov in njihovih poslovnih partnerjev. Oligarhi je ljubkovalno ime zanje – ljudje, ki imajo v rokah vso ekonomsko in politično oblast.

»Po osamosvojitvi je šlo narobe. Bivši komunistični funkcionarji so prevzeli oblast, privatizirali državna podjetja, se polastili bogastva države in se iz partijskih sekretarjev prelevili v oligarhe. Polastili so se tovarn, zemlje in ladij, poslujejo pa lahko samo, če so v dobrih donosih s politiki. Ogromen del državnega denarja kar izgine. Ko je Janukovič pred tremi leti prišel na oblast, je bil nekako normalno premožen. Sedaj je njegova družina med najbogatejšimi v državi in tekmuje z Ahmatovim in drugimi bogataši iz devetdesetih let. V treh letih so si prigrabili ogromno premoženje. Hotela sem pisati o teh rečeh, pa so me vedno bolj onemogočali. Ves čas sem gledala televizijo in brala časopise. Padla sem v globoko depresijo. Odločila sem se, da grem čim dlje stran od tega.«

Naredila je resen korak. Vpisala se je na likovno šolo Pravoslavne teološke akademije v Moskvi in se specializirala za cerkvene vezenine.

»Sedaj prodajam vezenine v srednjeveških tehnikah z bizantinskimi motivi. Moje izdelke imajo v cerkvi arhangela Mihaela v Moskvi in drugih zelo pomembnih cerkvah.«

»Zakaj pa prodajate ruski cerkvi, ne pa ukrajinski?«

Njen pogled je bil skoraj pomilovalen. Češ, a res ne razumeš našega položaja?

»Ruska cerkev ima denar.«

Za obzidjem

Od političnega novinarstva do sakralnih vezenin se je zdela res logična razvojna pot. Pisanje je tehnika, podobna klekljanju. Zahteva potrpljenje in natančnost in spoštovanje do tradicije. Ukrajinci pa so praktični ljudje. Na vhodu na trg so ljudem v roke potisnili velik letak. Na eni strani je bil manifest, na drugi pa zemljevid protestov. Na zemljevidu je bil označen perimeter zasedenega trga z barikadami in točkami, ki jih je treba braniti. Vrisana je bila zgradba sindikatov, kjer je bil glavni štab protestov, označena pot do blokirane predsedniške palače, mestne hiše in zgradbe parlamenta. Natančno so bili narisani kraji, kjer je bilo mogoče najti zdravniško pomoč, hrano, prenočišče, toplo obleko in stranišče, kje je glavni oder in kje je dobro vprašati za informacije. To je kazalo na visoko stopnjo organizacije, ki je spontani protesti običajno nimajo.

»Do protestov je prišlo spontano,« me je popravila parlamentarna poslanka Lesja Orobets. »Ljudje so drug drugemu sledili na facebooku in si pošiljali esemese. Šele potem so se priključile opozicijske politične stranke. Na Majdanu so stranke močno prisotne, večina ljudi pa ne pripada nobeni stranki.«

Sedela je v kotu dvorane ukrajinske zveze sindikatov, kjer je bil štab protestov. V drugem kotu dvorane se je Vitalij Kličko pogovarjal s svojimi sodelavci. Pripravljal se je, da gre na oder. Zanj pravijo, da je najverjetnejši kandidat za naslednjega predsednika države. Ukrajinska politika ima od osamosvojitve naprej dolgo vrsto spektakularnih političnih obrazov, Kličko je med njimi najbolj neverjeten. Po poklicu je boksar in je svetovni prvak v težki kategoriji. Ogromen človek s postavo, ki z levo roko odrine vse, kar se mu postavi na pot. Je tudi član parlamenta, doktoriral je iz sponzorstva v športu in ustanovil stranko Udar. Ko je odhajal na oder, je vzbujal vtis človeka, ki bo sprožil vihar. Namesto tega je miril protestnike.

»Ne se pustiti sprovocirati,« je pozdravil množico. »Ne nasedati manipulantom. Hočejo izzvati incidente, da bi lahko uporabili silo. Bodite mirni. Ne udariti nazaj. Tako lahko zmagamo.«

Z mirnim glasom je razlagal, da »manipulanti« nočejo stikov z Evropsko unijo, ker »predsednik Janukovič in premier Azarov uporabljata oblast za to, da bogatita«. Zanj pravijo, da je popularen tako med ukrajinskimi nacionalisti kot med ruskim prebivalstvom vzhoda države. Boksar je govoril kot pameten politik. »Naš problem niso razlike med nami. Naš problem je korupcija. Naš problem je kriza ekonomije. Naš problem so nespodobni voditelji, ki znajo samo polniti svoje žepe. Naša edina pot iz stiske je pot, ki pelje v Evropo.«

Lesja Orobets je rekla, da se je Evropa v pogajanjih z Janukovičem osramotila in pokazala kot politično naivna tvorba. Eno celo leto so se evropski funkcionarji pogajali s predsednikom države, ki jih je popolnoma presenetil z odločitvijo, da sporazuma ne bo podpisal.

»Evropska unija je najprej precenila moč svojih obljub. Potem je precenila pragmatičnost Janukoviča, ki mu res ni do ničesar drugega kot do osebne oblasti in bogastva. In potem je podcenila strašno moč, ki jo ima Rusija nad svojimi nekdanjimi ozemlji. Sploh niso bili pripravljeni na to, da Janukovič hkrati manipulira z njimi in s Putinom, da bi dobil čim več denarja. V teh pogojih je Putin močnejši.«

Na trgu so bili prepričani, da lahko samo odpor množice teles v pozicijski vojni z močjo institucij avtoritarne države premakne politične odločitve.

Pavel Sivokon je bil zadržan do vsega okoli sebe. Bil je rojen dve leti, preden se je Ukrajina osamosvojila, med oranžno revolucijo je bil star petnajst let. Doštudiral je politične vede in se hoče preživljati kot politični analitik. Nima nobene nostalgije niti za sovjetskim imperijem niti za epopejo prvih let samostojne Ukrajine, ko so propadle vse institucije in je bila dežela tarča splošnega ropanja. Nič noče slišati o zlatih časih ali o srečni prihodnosti. Hladno gleda na sedanjost in preračunava opcije, ki mu jih ponuja.

»Evropska unija je v pogovoru z Janukovičem uporabila jezik, ki pri njem nima nikakršnega pomena,« je rekel. »Govorila je o priložnostih v ekonomiji in družbi, evropskih normah, razvoju, protikorupcijski zakonodaji, o zakonih in sodstvu. On pa je hotel slišati o denarju in investicijah. Tam je slišal premalo in je šel raje k Putinu. On govori jezik, ki ga Janukovič razume: 'Dam ti popust na ceno plina in dvajset milijard.' Janukovič je dobro vedel, kaj mu Putin govori.«

Med drugimi problemi ima Ukrajina dobrih petnajst milijard evrov državnega dolga. Obupano potrebuje ali posojilo IMF ali pa odkup dolgov. Če se ne zgodi ali eno ali drugo, bo država bankrotirala, njeno prebivalstvo pa do konca obubožalo. Obubožalo do razmer, kakršne so neobičajne tudi v bolj razvitih državah tretjega sveta. Na eni strani varčevalni ukrepi IMF in paternalizem EU, na drugi absolutna oblast ruske države nad prebivalstvom. Na Majdanu niso imeli dilem. Srednjeevropskih držav v dobrem in slabem ni mogoče prepoznati v primerjavi stanjem pred petindvajsetimi leti. Večina Ukrajine se zdi, kot da se je čas ni dotaknil. Ne gre za zunanji videz mestnih središč. Država ima zares velike probleme z zakonodajo, z industrijskimi in ekološkimi standardi, s preglednostjo institucij in učinkovitostjo javnih servisov.

»Evropejci so Janukoviču govorili, da mora reformirati gospodarstvo, ker bo od tega država imela samo koristi. Niso vedeli, da je njegov podpis na dražbi. Njega je zanimalo, kdo da več, da zagotovi relativno stabilnost države do leta 2015, ko bodo volitve. Če gre v tem času ekonomiji slabo, se mu to splača, ker bo cena družb, ki jih namerava njegova družina kupiti, še padla.«

Ampak zakaj bi se Rusija ukvarjala z državo, ki ji gre tako slabo, da ženske izvaža na zahodne trge za trdno valuto? Nizkocenovni leti med Ukrajino in manjšimi evropskimi mesti so polni izobraženih žensk srednjih let, ki hodijo delat kot negovalke starih ljudi in opravljajo vsa mogoča dela. Od njih živijo cele družine, ki razen mame ali stare mame v Italiji nimajo drugega vira preživetja.

Vera Ščerbakova je bila rojena skupaj s samostojnostjo Ukrajine. Diplomirala je iz ekonomije. Zdi se ji, da bi poskušala živeti in delati doma. Nima pa iluzij, da je to preprosto življenje.

»Smo v nemogočem položaju,« je rekla. »Rusija nas uporablja zgolj kot bazen resursov. Težka metalurgija z uničujočimi učinki za okolje. Vsa svinjarija se lahko tukaj dela. Poleg tega ima tudi zastarela tehnologija svoj rok trajanja. Zakaj prodajamo izdelke Rusiji? Zato, ker so jih pripravljeni kupovati. Zakaj jih ne prodajamo Evropi? Zato, ker jim nimamo kaj prodati. Morda nekaj poljedelskih pridelkov.«

Ukrajina je bila sovjetski industrijski bazen. Tukaj so do leta 1991 delali vse od avtomobilov do motorjev za rakete in letala. Železo in aluminij sta se talila in kovala za sovjetski trg. En del industrije še vedno dela tako.

»Ampak enkrat bo surovin zmanjkalo in potem bodo ostali brez tal pod nogami. Ali pa se bodo ruski trgi naveličali in začeli kupovati drugje.«

To še vedno ni razložilo ruskega veselja nad nadzorom Ukrajine.

»Briga njih Ukrajina,« je vzrojila mlada ekonomistka. »Čez Ukrajino gre infrastruktura plinovodov za prenos plina iz Rusije v Evropo. To je ogromen sistem. Ruski plin teče čez našo državo v Evropo. Tega bi se Putin rad polastil. Če dobi plinovod, ima vso državo.«

Oblegani predsednik

Na hribu nad trgom je predsedniška palača. Znanec, ki je včasih delal za oligarhe, zdaj pa ima svoja podjetja, mi je pokazal razgled s svojega balkona. Na eni strani predsednikova palača, spredaj hiša pošasti s sloni in čudaškimi skulpturami na fasadi, spodaj množice na Majdanu. Vhod v palačo so demonstranti blokirali, na notranjih dvoriščih pa so se dolgočasile stotine pripadnikov posebnih enot policije. Zdeli so se kot vojske, ki se pripravljajo na spopad.

»To so samo pešaki,« je rekel znanec. »Ne misli, da se dogaja samo to, kar vidiš.«

Radovedno sem pokazal na policijo in množico na trgu ter Cartierjevo trgovino pod hišo.

»Tudi večina oligarhov hoče v Evropsko unijo,« je pojasnil. »Njihovo bogastvo je doma nestabilno in odvisno od vsakokratne politične konfiguracije. Stari oligarhi bi radi strukturirali svoje bogastvo z investicijami v Evropo in ga zaščitili z evropsko zakonodajo. Ne demonstrirajo na trgu, nič pa nimajo proti temu, če so njihovi uslužbenci tam.«

Prizor je bil veličasten. Bitka za meje urejene Evrope se je odvijala v popolnem kaosu.