Bogdan Grom se je rodil leta 1913 v Devinščini pri Trstu. Trst ima v slovenski umetnosti posebno mesto. To je veliko mesto v zalivu severnega Jadrana, izložbeno okno habsburškega imperija, eno prvih zares modernih mest, ki je nastajalo pod rokami številnih arhitektov, gradbenikov in umetnikov iz precej mednarodnega okolja. Umetniško življenje je bilo skromno. Leta 1907 so v Trstu razstavljali slovenski slikarji iz slovenskega osredja z močnimi predstavniki slovenskega impresionizma. Potem je bilo komaj kaj razstav, nekatere so se odvijale celo v zasebnih stanovanjih. Vsekakor je med tržaškimi umetniki tlela volja po samostojnem in izvirnem ustvarjanju. V prvih dveh desetletjih so italijansko sceno v Trstu močno razgibali futuristi, ki pa jih je povsem zasenčila Tržaška konstruktivistična skupina. Vodil jo je avantgardist Avgust Černigoj. Avantgarda je – pač po zakonitostih, ki veljajo za avantgardna gibanja – kmalu po svojem velikem metu, s posebnim oddelkom na razstavi tržaških umetnikov v Ljudskem vrtu leta 1927, usahnila.

Po letu 1927 je bilo čutiti vse močnejši fašistični pritisk na Slovence, posebej na umetnike in druge izobražence. V Trstu so ostali le najodpornejši, vendar med njimi tudi nekaj najboljših. Poleg Černigoja, ki je zapustil pota radikalnega konstruktivizma in se usmeril v zmernejše likovne struje, se je vse bolj uveljavljal Lojze Spacal s slikami v duhu magičnega realizma in z veliko čuta za kraško tržaško podeželje. Slikarji Albert Sirk, Jože Cesar in Avrelij Lukežič pa so v tem času slikali v solidnem poimpresionističnem načinu. Takšne so bile v grobih potezah okoliščine na Tržaškem, v kakršnih je rasel in dozoreval Bogdan Grom. Zaradi očetovega poklica se je precej pogosto selil po mestih predvojne Jugoslavije. V Ljubljani je denimo hodil na ure slikanja k impresionistoma Matiji Jami in Mateju Sternenu. Pozneje, v štiridesetih letih, je študiral slikarstvo v Perugii, Rimu in v Benetkah, kjer se je spoprijateljil s slikarjem in grafikom Zoranom Mušičem. Šolanje je končal leta 1944 in se takoj naslednje leto v eni prvih povojnih razstav predstavil v Ljubljani v čvrsti umetniški skupini tržaških slikarjev.

Okolje, šolanje in življenjske okoliščine pomenijo zunanji okvir umetnikovega ustvarjanja, njegovo jedro pa tkejo talent, temperament in druge osebnostne značilnosti, ki vplivajo na ključne umetniške odločitve in navsezadnje na pristnost in kakovost umetniškega dosežka. V tem pogledu se nam Grom kaže kot umetnik s številnimi obrazi. Je nemirni iskalec, večni popotnik, človek, ki je komaj doživel prve uspehe v javnosti, ki mu ni manjkalo dela in naročil od Trsta do Ljubljane, in to v širokem razponu od gledališke scenografije do knjižnih ilustracij in mnogo drugega, če že denimo za slikarske izdelke ni bilo neposrednega naročnika. A se je leta 1957 iznenada odločil za pot v Združene države, kjer je živel vse do smrti. S Trstom in Slovenijo pa je ves čas ohranjal stik, se občasno pojavljal z razstavami svojih del in spet odhajal.

Mnoge razstave v domovini in publikacije o njegovem delu so nastale prav iz potrebe po vračanju v domovino, pa hkrati po duhovnem vračanju v težke, a zanj zlate čase mladosti in vedrega, neobremenjenega srečevanja s krajino njegove rodne Devinščine (Prosek) ter širše tržaške kraške okolice. Njegove številne krajine iz obdobja 1947–1957 pogosto spremljajo še risbe, pripravljalne skice, s čimer je želel umetnik posebej opozarjati na njihov pomen. Z vso upravičenostjo, saj menim, da ključ za razumevanje vsega njegovega umetniškega dela – poznejšega, tudi kiparskega dela in dela na javnih spomenikih v Ameriki – tiči v njegovi risbi. Med njegovimi zgodnejšimi papirji se je ohranila knjižica Pisma mlademu pesniku Rainerja Marie Rilkeja (v založbi CYA iz Firenc iz leta 1944), ki jo je kakih deset let po končanju slikarskega študija najbrž povsem po naključju porisal na praznih straneh. Domnevam, da je tako hlastno, iz hipnega navdiha, le z nekaj krepkimi potezami s svinčnikom ali peresom napolnil še marsikateri zvezek, beležnico, skicirko in najbrž tudi še kakšno knjigo, ki mu je bila pri roki.

V Rilkejevi zbirki so upodobljeni ljudje, ki sedijo deloma pokriti v nekakšnem salonu, risbe pa so nastale verjetno na kakšnem potovanju, morda z ladjo. To so študije gibov, svetlobnih učinkov, voluminoznosti teles, a hkrati njihovih ploskih obrisov. Tu se vse spreminja in meša, vse se povezuje v dinamični klobčič videnega in doživetega, a že prepesnjenega v novo slikarsko stvar. Tu je ves Grom, risar izjemnega talenta, poln domislic in dovzeten za vsak eksperiment, vulkan pred izbruhom, ki bo zdaj zdaj eksplodiral in razlil svojo žarečo vsebino na vse strani svojega kraterja.

Ena izmed neposrednih povezav z njegovo prostoročno risbo je gotovo knjižna ilustracija. Trije možje v čolnu, Tom Sawyer, Pravljica o vetru, Tom, mali detektiv so izstopajoči predstavniki te Gromove priljubljene zvrsti. Tu je risba očiščena vseh podrobnosti, omejena zgolj na bistvo, s tem pa se je na las približala karikaturi. Ilustracije se je v petdesetih letih skoraj samoumevno držala tudi knjižna oprema, ki je na naslovnici praviloma zajela enega značilnih motivov iz knjige. Tudi teh je napravil prav toliko, kolikor je ilustriral knjig, a najbrž še več. Delo v tiskarni, priprava tiska, likovni čut in že je prevzemal novo vlogo grafika, natančneje grafičnega oblikovalca, pripravljenega na nove izzive s plakati, ki so bili v petdesetih letih pomembna prvina javnega komuniciranja še posebej v slovenskem zamejstvu v Trstu in na Krasu.

Tisti, ki ne poznajo načina življenja slovenske manjšine v Italiji, včasih težko razumejo, da pomeni javno angažiranje v kulturi predvsem delo v več poklicih hkrati. Tako je bil Grom ob že omenjenih dejavnostih in zadolžitvah še scenograf pri Stalnem slovenskem gledališču v Trstu. Spet se je navezal na svojo risbo in z njo ostro zarezal prostorske meje – izkušnja, ki se je bo spomnil v novi domovini, ko se je ukvarjal bodisi s skulpturami z izsekanimi formami iz kovinskih plošč bodisi z izrezovanjem kartonov in polaganjem izrezanih struktur drugo na drugo v barvnih kolažih v osemdesetih letih. Navdih zanje je zajemal iz grafičnih listov iz serije abstraktnih kompozicij, ki temeljijo na motivu zloženih struktur, nekakšen oddaljen spomin na zidane strukture kraških zidov.

Grom se je nadalje med svojimi pogostimi eksperimenti z različnimi slikarskimi in grafičnimi tehnikami oprijel tehnike batika, ki jo danes uporablja le malokdo. Gre za to, da obsežne barvne površine podrobneje artikulira z risbo, ki deluje, kot bi bila vgrebena v barvni nanos – torej spet risba, nekakšna bela perorisba v barvitem okolju. Pri vsem tem pa je presenetljivo, da Gromovi začetki ne temeljijo na risbi, temveč izhajajo iz drobno strukturiranih barvnih površin, kakršne se kažejo v njegovih zgodnjih pastelih. Trdne risarske podlage še ni čutiti med zgodnjimi oljnimi krajinami in akvareli iz štiridesetih let. A brž ko je v zgodnjih petdesetih letih zajela njegove slike kraških vasi tendenca po geometrizaciji, poenostavljanju videnega na strogo omejene barvne ploskve, se je tudi sem naselila risba in ostala trajna sestavina Gromove umetnosti v skorajda vseh umetniških tehnikah in smereh, ki se jih je loteval pozneje, vse do najnovejših. Pogoste jukstapozicije krajin in naselij z njihovimi predhodnimi risbami ponujajo zanimiv potopis po slovenskem in tržaškem Krasu, a so hkrati zanimiv dokument »bližanja« risbe k »svoji« sliki.