Splitski pisatelj, humorist in novinar Đermano Ćićo Senjanović je bil dolga leta, ne da bi se tega on ali pa mi zavedali, neuvrščeni član moje puljske družine. Bili smo čudna druščina, kot je pač čudna druščina vsaka družina, ki je nekajkrat na leto vržena na kup in primorana preživljati skupni čas v iskanju zasilnega izhoda iz mešanice raznolikih navad, interesov, karakterjev, političnih nazorov in življenjskih slogov. Naš zasilni izhod je bil Ćićo oziroma njegovi satirični prispevki na straneh Ferala.
Tega takrat niti nismo vedeli, saj nismo vedeli, da je prav on avtor Feralove križanke, kakor tudi avtor Dorinega dnevnika in Luminove pošte, pa tudi med vsemi nami priljubljene Teletine, satiričnega družinskega dnevnika, v katerem je Tuđmanova zblaznela Hrvaška televizija nastopala kot eden Ćićevih družinskih članov. Ćićo je tako nevede prekinjal marsikatero našo tišino, zamenjal številne neposrečeno izbrane teme in razbil vrsto napetih situacij, ki so jih med jutranjo kavo, kosilom ali večernim posedanjem zlahka ustvarjali politični zvezdniki takratnih nevšečnih časov, ki so, poleg klasičnih težav z moškim (ne)izpolnjevanjem ženskih pričakovanj, zakrivili večino povišanih tonov v naši sicer mirni družini.
Ćićo je umrl aprila letos in tako postal eden tistih meni neskončno pomembnih ljudi, ki sem si jih od nekdaj želel spoznati, a mi to ne bo uspelo. Nikoli se mu ne bom mogel zahvaliti za njegov prispevek k našemu družinskemu življenju, za vlogo, ki jo je odigral v mojem odraščanju.
To so bile tudi misli, s katerimi sem se v minulo nedeljo odpravil na poseben dogodek, ki so ga v spomin nanj pripravili na puljskem knjižnem sejmu, poznanem kot Sa(n)jam knjige v Istri. »Trenutak za prijatelja. Hommage Ćići Senjanoviću« je pisalo v programu in se slišalo kot nekaj, česar nikakor ne gre zamuditi. Praznik knjig, polna dvorana njegovih prijateljev in občudovalcev ter predvsem Pulj, kjer sem prebral največ njegovih besedil in ki se mi je tudi zato zdel najbolj primerno mesto za spominjanje nanj.
Tako sem v nedeljo zvečer sedel med policami knjig in poslušal prisrčne zgodbe o njegovem življenju in ustvarjanju, odlomke njegovih del, ki so občinstvo še enkrat več zlahka spravljali v glasen krohot, ter grenko-sladko obujanje spominov na te ali one grenko-sladke čase.
A nato, ko smo že vsi mislili, da nas čaka le še odjavni govor urednika Kruna Lokotarja, je pisateljica Nada Gašić na oder povabila Milana Rakovca, mu v roke potisnila mikrofon in na naše pa tudi na njegovo začudenje napovedala glasbeno točko. »Ne boj se, Milan, pesem dobro poznaš, pa tudi zvočno in slikovno podlago dobiš,« mu je rekla, ko mu je prepuščala oder. Hip zatem se je na platnu nad odrom pojavila slika nabito polne cerkve, kar je le povečalo naše začudenje, saj je bila sakralna glasba verjetno zadnja stvar, ki bi nam tisti večer, ki se je ves čas načrtno izogibal patetiki, prišla na misel.
A ko je ostareli duhovnik na posnetku zapel prve verze pesmi in se mu je množica v cerkvi pridružila, je začudenje zbranih pod odrom le še naraslo, iz njega pa nas je že v naslednjem trenutku zdramil gromki Milanov glas, ki je hitro ujel glasove ljudi na platnu: »Una mattina mi son svegliato / O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao / Una mattina mi son svegliato / E ho trovato l'invasor…«
Ljudje so vstali in kmalu smo že peli vsi skupaj. Legendarni don Andrea Gallo iz Genove, od letošnjega maja tudi on žal že pokojni, verniki v njegovi cerkvi, Milan Rakovac na odru, Ćićevi prijatelji in vsi drugi, ki smo bili tisti večer v nabito polni dvorani puljskega Doma hrvatskih branitelja. Peli smo najlepšo partizansko pesem, morda najlepšo pesem o svobodi in navidezno nezdružljivi svetovi so se za trenutek nerazdružljivo povezali, vsaj dokler je donela naša pesem in so tekle solze po nasmejanih licih pojočih. Prepletla sta se svetova živih in mrtvih in Ćićo se je vrnil med nas, njegov duh pa je ponovno svobodno prehajal neprehodne meje, kakor jih je prehajal nekoč z njegovimi nepozabnimi besedili.
Ko sem v torek gledal, kako se množice Južnoafričanov s prepevanjem čudežne Shosholoze, s plesom, smehom in solzami, poslavljajo od Nelsona Mandele, bržčas največjega človeka našega časa, se mi je za trenutek zazdelo, da vem, kako se počutijo, in da so se svetovi spet povezali. Neskončno žalosten, a tudi neskončno lep občutek je to.