V prvih dveh sezonah je Matić z dvema pokalnima lovorikama presegel normo klubskih veljakov, ki so na začetku tretje jasno (kar je pravilno glede na denarni vložek, igralski kader...) postavilo cilje – naslova državnega in pokalnega prvaka Slovenije ter osmina finala lige prvakov. Zadnjega je Matić skoraj že izpolnil (pivovarji bodo najbrž celo tretji v skupini), priložnosti za osvojitev obeh domačih lovorik pa sploh ne bo dobil. Da je odločitev za zamenjavo prehitra, potrjujeta – poleg uspeha v Evropi – še dve dejstvi: v ligi je do konca še 17 tekem in Celjani zaostajajo za Gorenjem le tri točke, v pokalu pa so včeraj odigrali šele četrtfinalne tekme.
Da Celjani proti Velenjčanom ne kažejo pravega obraza (ta je povsem drugačen od tistega na evropskih tekmah), pa je v največji meri Matićeva krivda. Le kako si drugače razlagati to, da so kadrovsko, denarno in organizacijsko šibkejši Velenjčani takšen strup za Celjane. Še več: Celjani so po minuli sezoni ostali le brez dveh igralcev (Mačkovšek, Toskić) in dobili enega (Slišković), Velenjčani pa so ostali brez osmih nosilcev igre in dobili deset novincev. Vseeno je ekipa novega trenerja Vajdla po nekaj mesecih precej bolj uigrana kot Matićeva (zdaj že nekdanja) vojska po dobrih dveh letih. Očitno so v mestu ob Paki tudi letos precej bolje kadrovali kot v mestu ob Savinji, kar pa je na celjsko žalost že kar tradicija.
Ko so v Celju pred tedni postavili Branka Tamšeta za trenerja mladinske ekipe, to ni bilo naključje, ampak jasen znak za rezervni načrt B, če bo (ko bo) Matić padel. Poleg tega so Matiću v celjskem klubu nedavno dovolili, da je sočasno tudi selektor reprezentance Srbije. Čeprav je bilo iz javnih izjav vodilnih pivovarjev razbrati upravičeno (ne)zadovoljstvo z Matićevim delom in rezultati, vseeno le ni bilo pričakovati tako hitre poteze. A ta je povlečena in poti nazaj ni več. Ime novega trenerja bo kmalu znano, toda če to ne bo tudi uradno Tamše (ekipo je vodil že na včerajšnji pokalni tekmi z Izolo), bi šlo za veliko presenečenje.