»Ta tekma je bila prirejena. Župan mesta Baia Mare mi je dejal, da bi morale domačinke zmagati najmanj z desetimi goli razlike glede na to, koliko denarja je dal sodnikoma,« je dan po tekmi in vrnitvi v Nemčijo za časopis Thüringer Allegemaine Zeitung dejal Herbert Müller, ki je v članku z naslovom Ogoljufali so nas obtožil sodnika s Kozine pristranskega sojenja in jemanja podkupnine na tekmi, ki so jo Romunke dobile z 20:19. Če bi želele pred zadnjim krogom ohraniti vsaj minimalne možnosti za napredovanje v drugi del, bi morale zmagati z več kot sedmimi goli, kajti v Nemčiji so izgubile z 29:36. Po tekmi v Romuniji ni kazalo, da bo sledil še tretji polčas, saj v zapisniku ni bilo uradnih pritožb z nobene strani, prvi, ki je sodnikoma stisnil roko, pa je bil – Müller!
Po prihodu v Slovenijo sta si, tako kot vedno, ogledala posnetek tekme in naredila analizo svojega sojenja. »Priznam, da nisva bila najbolj zadovoljna s sojenjem, če govorimo o skupnem številu napak na obeh straneh. Naredila sva nekaj več napak kot običajno, a ni bilo nič posebnega in pretresljivega. Če tekmo končava z minimalnim številom napak, sva zadovoljna, znava pa biti tudi samokritična in dejati: 'No, danes sva ga pa malce srala.' Ženske tekme je precej težje soditi kot moške, saj je veliko več nečistih situacij, midva pa sva v letu 2013 pred tem sodila le dve,« pojasnjuje 45-letni Peter Ljubič, ki z leto starejšim Nenadom Krstićem sodi že 33 let, v tem času pa sta delila pravico na več kot 3000 tekmah.
Tožba je že pripravljena
Tri dni po tekmi sta izvedela za Müllerjeve obtožbe. »Zakaj bi nama Romuni nekaj ponujali, če skoraj niso imeli možnosti za napredovanje v drugi del? Zakaj bi se župan mesta hvalil, še posebno nasprotnikovemu trenerju, da je nekoga podkupil oziroma s tem storil kaznivo dejanje?« se sprašuje Ljubič. Proti Müllerju že imata pripravljeno tožbo, o kateri Nenad Krstić pravi: »Ne obetava si denarnega zadoščenja, ampak le moralnega. Seveda bova zahtevala denarno nadomestilo za pokritje sodnih stroškov, če bo kaj več, bova podarila v dobrodelne namene.« Ker Müller v predpisanem roku na EHF ni poslal dokazov za obtožbo proti Slovencema, je evropska zveza sprožila postopek proti njemu, tožbo proti trenerju pa je napovedal tudi romunski klub Baia Mare.
Sodnika s Kozine sta pričakovala, da jima bosta stopila v bran tako RZS (njenega predstavnika kljub vabilu ni bilo na včerajšnjo novinarsko konferenco v Hrpeljah) kot sodniška organizacija pod vodstvom Andreja Juratovca, a do danes se ni zgodilo nič od tega. »Zadnji stik z Juratovcem sva imela 13. novembra, torej pred skoraj enim mesecem. Žalostno je, da te po taki zadevi tvoj šef ne vpraša niti to, kako si,« meni Ljubič in priznava, da je z Juratovcem v zadnjem času prišlo do kratkega stika, predvsem zaradi šefove ideje o mešanju sodniških parov (tudi Ljubič in Krstić bi sodila z drugima partnerjema, čemur sta se uprla) in dejstvu, da je do devetega kroga večina njunih kolegov v prvi slovenski moški ligi sodila sedem ali osem tekem, onadva le štiri.
Šef klical Glaserja in Načevskega
Po Ljubičevih besedah naj bi štiri dni po tekmi na RZS gledali posnetek (tudi Juratovec), šef slovenskih sodnikov pa naj bi klical tudi Markusa Glaserja, drugega človeka tekmovalne komisije na EHF, na Dunaj, in Makedonca Dragana Načevskega, ki je pri evropski zvezi zadolžen za sodnike. »Verjetno ju ni klical, da bi preveril, kakšno je vreme na Dunaju ali v Makedoniji, ampak z namenom, ki ni bil v najino podporo,« dodaja Ljubič o Juratovcu, ki jima je takrat za prihajajoči konec tedna (16. november) dodelil sojenje tekme Loka – Cerklje v 1. B-ligi, dan pred tekmo pa jima je poslal sms, da sta tisti konec tedna prosta sojenja v Sloveniji: »Očitno se je že vnaprej odločil, da sva kriva in da sva v Romuniji naredila nekaj slabega. Še več, vzel nama je že dodeljeno tekmo. Tudi na sestanek in usposabljanje sodnikov z najboljšega seznama, ki sta bila 25. novembra v Ljubljani, so bili menda povabljeni vsi razen naju.«
Čeprav evropska zveza ni sprožila uradnega postopka proti njima, sta Ljubič in Krstić prosila Načevskega za neuradno kontrolo (ekspertizo) sojenja, ki jo je Makedonec opravil in potrdil njuno mnenje o delitvi pravice. Ljubič pravi, da je to storil tudi Juratovec, a naj bi bila njegova kontrola bistveno drugačna in naj bi vsebovala veliko več njunih napak v škodo nemške ekipe. Juratovec ju je nato za naslednji konec tedna delegiral za tekme v drugi slovenski moški ligi, dvoboje mlajših (starejših) dečkov in mladincev, a sta jih zaradi službenih obveznosti odpovedala. »Naj omenim še nekaj iz mojega zadnjega pogovora z Juratovcem. Takrat mi je dejal: 'Peter, ali bomo sodelovali tako, kot je treba, ali pa bomo 'zaratili'. Odgovoril sem mu, da ni potrebe, da bi se kregali, midva pa nikoli nisva dala nobenega povoda za to.«
»Tako katastrofalnega sojenja, kot je v zadnjih letih, v Sloveniji še ni bilo. Sodniki mislijo, da so bog in batina ter se tako tudi obnašajo, njihov šef Juratovec, ki ima absolutno oblast v sodniški organizaciji, pa se v slogu telenovel šteje za Sulejmana Veličastnega,« je včeraj slikovito izjavil Miha Jezeršek, nekdanji predsednik RZS ter alfa in omega kluba v Kozini. Na njegove besede se je navezal tudi Ljubič: »Sodniška organizacija nima nobenih pravilnikov. Nima disciplinskega pravilnika, nima pravilnika o napredovanju in nazadovanju sodnikov, nima kvot sojenja... Ni več kontrolorjev, ampak so le še delegati, ki pa nimajo pravice komentirati sojenja. Ni ocen in lestvic sodnikov. Imamo pa človeka, ki sam odloča o vsem – Juratovca. On se lahko sam odloči, ¸ali si sodil dobro ali slabo, in te umakne za tekmo, dve, tri, vso sezono ali vso kariero. On sam odloča, katere sodnike bo vzel in imel, koliko bo kdo sodil in na katerih tekmah.«
Glede na to, da se jima manevrski prostor za sojenje v Sloveniji zožuje, imata pripravljen tudi načrt B za nadaljevanje kariere. »Rezervni scenarij obstaja in delava zanj, ker ne veva, kaj naju v Sloveniji čaka jutri. Nekaj stikov sva že vzpostavila, tako da se glede kvot in količine tekem nimava česa bati, saj naju v tujini zelo cenijo. Začela sva soditi pod zastavo Slovenije in rada bi končala sodniški karieri pod njo, prav tako pa potem tudi nadaljevala v delegatskih vlogah pod slovensko zastavo. A če bova prisiljena, bova pač morala najti drugo zastavo. To je skrajni korak, a upam, da do njega le ne bo prišlo,« se nadeja Ljubič (s Krstićem bosta sodila tudi na moškem EP 2014 na Danskem), ki je še posebno ponosen na to, da jima v sodniški karieri ni pomagal noben stric iz ozadja.