Če pustimo vnemar takšne slovenske opernoglasbene iracionalne zagate, potem se je mogoče spraševati tudi o »voznem redu« koncerta, ki je v drugem delu zapovrstno postavljal ob bok orkestrske odlomke iz Wagnerjevih in Mascagnijevih del. Tako smo bili hočeš nočeš zelo plastično prisiljeni v primerjanje v izhodišču neprimerljivega: gostega polifonega gradiva Wagnerjeve Uverture k Mojstrom pevcem nürenberškim, razširjene kromatizirane harmonije v Preludiju k Tristanu in Izoldi in opulentne orkestracije Lohengrina s formalno preprostim, harmonsko šablonskim in v sentimentalni melodizem zagledanega Mascagnija, ki je, postavljen v soodnosnico z Wagnerjem, nujno zvenel – sposojam si besede Gustava Mahlerja – obupno homofono. Predvsem uvodna glasba k Mascagnijevi operi Iris – dalo bi se razpravljati, ali smo poslušali Himno soncu, kot je pisalo v koncertnem listu, ali v resnici Himno sonca – je prinesla zanimivo informacijo o veristični glasbi, ki je na vsak način skušala presekati svoje ozke okvire in se spopadati s transcendentalizmom simbolizma in novimi harmonskimi postopki, zato se zdi končni rezultat nenavadna mešanica poenostavljenega Wagnerja, eksotičnega Puccinija (Turandot!) in pravega, v emfazo melodične linije zagledanega verizma. Zanimiv je gotovo uvod z nizkimi godali, ki misteriozno bega že praktično mimo tonalitete, a se kmalu prevesi v deljeni spev violončel (Rossini, Uvertura k operi Viljem Tell), zborovsko nadaljevanje pa trobenta sicer glasno, a precej brezsubstančno.
Kakršen koli je že spored – ali se skladbe med seboj ubijajo, kot sta to izmenoma počela na tokratnem koncertu Wagner in Mascagni, ali prinašajo nove, muzikološke informacije – na koncu o njegovi kvaliteti v dobršni meri odloča interpretacija. V tem pogledu ne vem, kaj naj si mislim o prvem delu koncerta, izvedbi Verdijevih Štirih sakralnih skladb. Bile so namreč preprosto izvedene in prav nič interpretirane. Z vso grozo je tako ta del, v katerem sta poleg orkestra družno nastopila Zbor SNG Opera in balet iz Ljubljane in Slovenski komorni zbor (gre za profesionalni zborovski telesi!), dokončno razbil mit o prislovični visoki kvaliteti slovenskega zborovskega petja. Tako povoženega, enakomernega, trdega in gromoglasnega nastopa skoraj ne pomnim. Tudi sem zaman iskal kakršno koli slutnjo po izdelani frazi, po kakšnem trenutku milozvočnosti, morda sladkobe, mehkobe; dobil sem enakomerni forte od začetka do konca, pač petje, ki nima nobene zveze z glasbeno občutljivostjo. Kdo je odgovoren, zborovodkinji Željka Ulčnik Remic in Martina Batič ali dirigent Lorenzo Castriota, lahko ugibam: dejstvo je, da je tudi orkester v Verdiju izmenično zaspano ali vulgarno glasno pritiskal note, a se nato do neke mere vendarle prebudil, ko na odru ni bilo zbora.
Verdijevi sakralni komadi seveda niso kakšna velika muzika, morda tako odražajo njegov odnos do vere, a ob resnem branju vendarle lahko pričarajo glasbeno izkušnjo, tako pa smo bili soočeni s popolnoma izpraznjenim dolgčasom. Zato sem se bal za drugi del, a Castriota je kljub tankovskemu razpoloženju (tudi Mojstri pevci so brneli, Lohengrin je grmel, Iris pa se je končala v izobilju decibelov) pokazal nekaj agogične izmuzljivosti in predvsem v Mascagniju operne posladkanosti, pomešane z divjimi, afektiranimi izbruhi. A ko potegnem črto, lahko mirno zapišem, da sem poslušal koncertni večer, ki verno odslikava slovensko glasbeno klimo. Ta je taka, da žejni čakamo na podnebne spremembe.