Kvote

Tekmovanja štafet v biatlonu in smučarskemu teku veljajo za paradne in najbolj prestižne discipline. Nikjer v deželah, kjer sta sorodni panogi še posebej cenjeni, jih ne jemljejo revijalno. So ponos celotnih reprezentanc in narodov. Švedi se radi spominjajo zlate dobe Svana, Mogrena, Hellnerja. Italijani so bili v nebesih, ko je Fauner v Oslu 1994 premagal Daehlieja. Nemci so se istovetili z biatlonci in biatlonkami. Rusi vlagajo milijone, da bi v Sočiju pokazali premoč. Fince je v tej nameri leta 2001 ugonobil dopinški škandal, Avstrijce malo kasneje. Vse za štafeto. O kraljih in kraljicah z Norveške ne izgubljajmo besed. Tudi te dni zmagujejo. Čeprav jim vedno ne gre zlahka, kot v Lillehammerju, ko so imeli med tekači med četverico tri štafete, a so zmagali Rusi.

Slovencem in Slovenkam ni lahko tekmovati z velesilami. V osnovi je skoraj neresno sploh omenjati, iz kako široke baze sploh izvira nabor, ki je za boj z velesilami nujno potreben. Toliko, kot je v širok slovenski v reprezentanci, je na Norveškem širok v povprečnih klubih. Štafeta zahteva vsaj štiri močne in te je v Sloveniji težko najti. Zunajserijski posameznik, kot je bila Petra Majdič, lahko le delno pripomore k lažji uveljavitvi. Tako ženske tekaške štafete v zadnji dobi ni brez Vesne Fabjan in Barbare Jezeršek. Bili sta zraven ob vseh nastopih zadnjih osem sezon, ko štafeta redno nastopa. In ženska tekaška štafeta ima velik potencial, saj zadaj že čaka tudi mladi val, ki osvaja kolajne na mladinskih svetovnih prvenstvih. Biatlonce že muči šibki četrti člen. Ob Jakovu Faku in Klemenu Bauerju je Janez Marič še vedno nepogrešljiv, čeprav je bil pred to sezono že domala odpisan in je treniral večinoma sam. Tudi prostor v ekipi za svetovni pokal si je moral še izboriti, čeprav pod zelo oteženimi okoliščinami. Zdi se, da brez njega biatlonska štafeta ne bo več sanjala šesterice ali osmerice, čeprav so v Hochfilznu opletali bolj na repu.

Bistvo je, da je štafeto treba graditi skozi dolga leta. Iz tega razloga se zdi neresno, da biatlonski šefi na start v Hochfilznu niso postavili ženske štafete, čeprav z mladinko v zasedbi. Prav zapostavljanje ženske štafete jih je že kruto udarilo ob nabiranju kvot za Soči, ko so po nespretni funkcionarski taktiki in nesrečnem razpletu v smučini ostali le z eno biatlonko za Soči. Sedaj milostno prosijo MOK in IBU za še eno mesto, da bi lahko sestavili vsaj mešano štafeto. S širšega zornega kota pa se zastavlja vprašanje, če je bilo sploh smiselno nabirati mednarodne kvote in čemu služi po pet mest za tekačic in biatlonce, če potem sledi še bolj krut način potrjevanja slovenskih norm. Gre za protislovje ali slovenski smisel za samouničenje? Najprej z veliko mero truda sestaviti, potem pa v enem mesecu vse podreti. Kakor koli, ženski tekaški in moški biatlonski štafeti ne kaže obetavno. A zgolj v razmislek velja dodati podatek, če bi tudi drugod veljalo staro slovensko pravilo, bi v Sočiju v štafetnih tekih tekmovali Rusi, Norvežani, Švedi in Francozi ter Norvežanke, Finke, Američanke, Rusinje in Švedinje.