O, ima, ima, pa še koliko! Zakaj se je organizator odločil za to obliko, ne vem, imela sem občutek, da je bil ta del namenjen predvsem študentom. Sama sem skušala opozoriti, da grafika ni le podoba na papirju ali v knjigah, ampak je pot, tudi upor, in če delamo v kulturi, tudi področje plodnega partnerstva z naročnikom. V kulturi oblikovalec ni tako podrejen, kot to velja za poslovni svet, in ravno zato je lažje narediti kaj dobrega.
Kaj vas vodi pri vašem oblikovanju?Gre mi predvsem za vpis v življenje okolja, v katerem gledališče deluje. Tudi zato pogosto sodelujem z lokalnimi fotografi, ki to okolico dobro poznajo. To seveda pomeni, da je moje delo kontekstualizirano, da nastaja iz konkretnih lokalnih okoliščin in pobud in ga ni mogoče prenesti v kakšno drugo okolje; v tem smislu je nekoliko drugačno od oblikovanja marketinških sporočil ali časopisov, ki ciljajo na bolj univerzalno. Ravno zato me delo v žirijah vedno frustrira in vsakič si rečem, da tega dela ne bom več sprejela! (smeh) Odločamo namreč precej hitro, o projektih, predstavljenih na internetu, zato proces nastajanja dela večkrat ni jasen, vidimo le končni izdelek, čeprav je včasih proces bolj zanimiv kot to, kar je videti na koncu.
Umanjka vam prav poznavanje konteksta?Da, in to je seveda pomanjkljivost, ki se ji je v globaliziranem svetu težko izogniti. Ravno zato bi se mi zdelo bolje, če bi prvo selekcijo opravili domačini, ki poznajo in razumejo kontekst, medtem ko bi žirija iz tujine odločala le o ožjem izboru.
Domnevam, da so se na tak način hoteli izogniti notranjim sporom.Morda, a to bi bilo v prihodnosti verjetno pametno spremeniti, četudi vem, da so organizatorji opravili vse to ogromno delo volontersko. Zame je bilo moteče tudi to, da smo ocenjevali knjižne opreme v digitalni obliki, medtem ko knjige nismo imeli v rokah, četudi je jasno, da jo je treba listati, jo težkati, čutiti v rokah, da bi jo lahko ocenili.
Kakšen je sicer položaj v oblikovanju, čutite krizo?Položaj se zelo razlikuje. V Švici, ki jo dobro poznam, je ne le veliko denarja, ampak tudi veliko več spoštovanja do oblikovanja, v Franciji je obojega manj, tukaj pa je verjetno še slabše, tako mi vsaj pripovedujejo moji gostitelji.
Je razmerje med denarjem in kakovostjo premo sorazmerno?Ne, nikakor. Mislim, da je kakovost povezana s strastjo in angažiranjem grafičnega oblikovalca, z njegovo odprtostjo do naročnika in njunim plodnim sodelovanjem. Delala sem v velikih in majhnih gledaliških ustanovah, z velikimi in majhnimi proračuni, a to ni bilo odločilno za njihovo kakovost; pri vseh sem se enako trudila. Sama vsekakor nisem bogata, ampak predana oblikovalka. (smeh)
Oblikovalcem se pogosto očita, da se ne zavedajo svoje družbene odgovornosti, da jih navdušujejo tehnične, tehnološke ali estetske rešitve, o družbenih posledicah pa ne želijo veliko slišati.To seveda deloma drži, veliko je dekoracije in nesnage, kot se je v svojem predavanju izrazil Oliver. To se zgodi, kadar ljudje oblikujejo zgolj za lasten ego in denar, kadar ne vključujejo drugega, ki bo ta izdelek uporabljal, in kadar pozabijo na družbene implikacije svojega dela. Seveda pa bi morali vsi poleg funkcionalnosti razmišljati tudi o estetski in umetniški vrednosti, ki edina oblikovanje vpiše v trajanje. Tudi ko delamo kratkotrajne plakate za ulico, to vpliva na obči način razmišljanja in videnja stvari, vse to se vpisuje v našo kulturno dediščino, zato je treba ravnati skrajno skrbno in odgovorno. Oblikovalstvo ima sloves svobodnega, lahkotnega poklica, a je daleč od tega, če je seveda resno.
Ker ste tudi predavateljica – ali šole dovolj poudarjajo to odgovornost?V določeni meri vsekakor, res pa je, da od študentov pričakujemo, da bodo kaj naredili tudi sami. Še zlasti ker je to najlaže narediti prav v okolju univerz, kjer je zavedanje o zunanji stvarnosti veliko, hkrati pa so še zaščiteni pred pritiski trga, eksistenčnimi in drugimi vprašanji. Šele po diplomi sledi soočanje z zunanjo resničnostjo, in težko je napovedati, kako se bodo razvijali: včasih kdo, ki v šoli ni izstopal, kasneje zacveti, kakšen talent pa se konformistično preda le zaslužku.
In prispeva k temu, kar ste poimenovali vizualna agresija, za katero so porabljeni neverjetni milijoni evrov.Ogromni denarji, saj gre za najdražji oglaševalski prostor, v metroju, na televiziji in internetu… Povsod nam skušajo prodati, česar ne rabimo, sanje, ki nikoli ne bodo nič drugega kot sanje in nam na koncu povzročajo le frustracije, ker jih ne bomo mogli uresničiti. Seveda danes nisem več tista idealistična mladenka, ki se je pridružila aktivističnima skupinama Crapus in Nous travaillons ensemble, a še vedno trdno verjamem, da se je treba in da se je mogoče upirati tej poluciji. Čeprav te življenje včasih lepo okrog prinese. Nekoč sem delala za krasno malo založbo, ki jo je nato odkupil koncern, za katerega nikoli ne bi hotela delati. O tem je treba ves čas resno premišljati.
Če ne, lahko hitro najdemo opravičila tipa Leni Riefenstahl: »Nisem vedela, sem samo umetnica…«Natančno tako. Kajti zlo je banalno, kot pravi Hannah Arendt, vsakdanje, in se počasi in neopazno vrine v družbene pore, nihče pa se ne čuti odgovornega.
A smo vsi odgovorni. Kako temu odpomoči?Tako da se zavemo, da vsi participiramo v mišljenju, da smo s svojim ravnanjem del vsega, četudi se tega večkrat ne zavedamo. Pri mojem delu se mi to vprašanje zastavi že pri izbiri fotografij ljudi: koga izberem, kako je predstavljen, ali spodbujam klišeje ali jih razbijam. V promociji novega gledališča v majhnem mestecu Chaumont, ki so mu prebivalci nasprotovali, sem na plakate in gledališke zloženke dala podobe ljudi, ki v tem gledališču delajo, likarico, gradbenega delavca, ki je sodeloval pri obnovi, varnostnika, skratka tiste, ki so neposredno zaslužni za delovanje gledališča, a so večinoma nevidni. In akcija je imela velik uspeh, ljudje v majhnem kraju se poznajo, fotografirati so se želeli tudi nasprotniki teatra, in v treh letih, ki so jih dali na voljo direktorju, da gledališče zaživi, sicer sledi zaprtje, mu je uspelo skorajda napolniti dvorane.
Nekdo je ob tem pripomnil, ali ne gre morda za majhno manipulacijo, ki računa na narcisizem ljudi, ki bi se radi videli na plakatih.Zanimivo opažanje. Sama nisem imela občutka, da manipuliram, še posebej ne, ker je fotografiral občinski fotograf, domačin, ki tudi sicer nenehno beleži krajevno dogajanje, ki ga ljudje poznajo in bi jih težko zavedel. Bolj se mi zdi, da je vse skupaj preraslo moj oblikovalski projekt, da je razprava presegla okvire novega gledališča, da se je vzpostavila neka širša debata o odločanju, ki ni bila več le pro et contra, da so se ljudje imeli čas odločati, ali gledališče res hočejo ali ne. Seveda je kaj takega mogoče le v majhnem kraju, kjer ena tema lahko brez težav zakroži, kjer je identifikacija hitra in neposredna. V velikem mestu ta identifikacija ne bi bila mogoča.
Imate občutek, da ste na svoj način sodelovali tudi v delovanju gledališča?Deloma gotovo. Številne debate o oblikovanju identitete posameznega gledališča so odpirale zelo zanimive reči o razmerju med cilji tega gledališča in tipom dizajna, ki sem ga ponujala, o današnjem učinkovanju kulture, o razmerju med tradicionalnim in inovativnim. Nekoč so celo na spored uvrstili neko predstavo, ki me je navdušila in sem jo priporočila. To je seveda izjema, a je možna le, če se dialog z naročnikom in uporabniki vodi skrbno, argumentirano, korektno in brez hitenja. Zato verjamem v efekt snežne kepe: kakovost prikliče kakovost.