Danes 88-letna upokojenka Sonja Zabric Vrščaj iz Ljubljane, primorska Slovenka iz Šepulj pri Sežani, je ena tistih, ki so imele toliko moči in sreče, da so v spopadu z vsakdanjim spogledovanjem s smrtjo zmagale. Prvič je smrti zrla v oči že kot aktivistka. »V odporniškem gibanju smo bili vsak dan pripravljeni na to, da končamo pod streli sovražnika. Ko so me ujeli, so me strpali v koronejski zapor v Trstu. Tam je bilo veliko huje, saj sem kar dober teden preživela v smrtnem strahu, da me bodo ubili. Vedeli smo, da vozijo talce na streljanje na Opčine. Vsakič, ko sem zaslišala korake vojaka v škornjih in rožljanje ključev, sem pomislila, da prihajajo po mene. Ko so se koraki oddaljili, sem si oddahnila do naslednjih korakov. Šele po vojni sem izvedela, da so iz Koroneja vozili talce tudi v edino koncentracijsko taborišče v tem delu Evrope, tam so končali v krematoriju, njihov pepel pa so stresali v Jadransko morje.«
Neprijetno presenečenje po prihodu v taborišče
Ko so Sonjo in njene sojetnice konec maja 1944 naložili na vlak in odpeljali v Nemčijo, so nenadoma začutile olajšanje. Mislile so, da se jim bo v Nemčiji bolje godilo kot v zaporu v Trstu. »Ko je vlak zapeljal v taborišče, so nas pričakali esesovci s psi in nas natrpali v barake. Gledale smo skozi okna in videle, kako se dviga ogenj in se močno kadi. Šušljalo se je, da so Judi zažgali taborišče in da bo vsega kmalu konec. Žal je bilo že naslednji dan konec našega upanja. Izvedeli smo, da ogenj prihaja iz dimnikov krematorijev, da v njih sežigajo Jude. Tudi sama sem smrti gledala v oči nekaj dni po prihodu v taborišče, ko so nas sredi noči odpeljali v taborišče Romov. Rešila nas je Nevenka Vuga Gorjup iz Koprive na Krasu, ki je znala nemško in je esesovcem dopovedala, da smo arijske rase in ne Cigani in da prihajamo iz Trsta. Pozneje smo izvedele, da bi še tisto noč končale z usmrtitvijo s plinom in bile sežgane v krematoriju.«
Glas o tuširanju s plinom in sežiganju trupel v krematorijskih pečeh se je naglo razširil med taboriščnicami. »Vsak dan nas je spremljal smrad po ožganem mesu, sežganih laseh in kosteh. Vonj je silil skozi špranje barake, ko smo spale, še huje je bilo, ko smo ure in ure stale na zbornem mestu, kjer so nas preštevali in pretepali. Bile smo le dobrih 200 metrov oddaljene od prvega krematorija na območju taborišča Birkenau - Auschwitz II. Od krematorija je prihajala nizka meglica, ki se je širila po močvirnatem območju,« se dogodkov izpred 70 let spominja Vrščajeva.
Smrt je nanjo prežala na vsakem koraku
Smrt je prežala na taboriščnice tudi zaradi umazanije. Najbolj so se bale tifusa in odhoda v tako imenovani revir (bolnišnico), od koder skoraj ni bilo vrnitve. »Ker ni bilo dovolj posod za hrano, smo jedle po skupinah. Ko je ena skupina pojedla, je prišla na vrsto druga. Posod niso pomivali. Zlagati smo jih morali na tla, poleti v prah, ob deževju v blato,« je razlagala Sonja Vrščaj. V taborišču je bilo pitje vode strogo prepovedano. V vročini smo bile zelo žejne. Slišale smo tudi za zgodbo, ko je jetnica prosila stražarja, ali lahko popije vodo v luži na tleh. Dovolil ji je, da se je sklonila, nato pa ji je stopil na vrat s težkimi škornji in jo toliko časa tiščal v lužo, da se je zadušila. Tudi tako so se izživljali nad nami. Bili smo številke in ne ljudje.«
Taboriščnice so od izmučenosti in bolezni umirale tudi ponoči. Tako so spale skupaj mrtve in žive. Mrtve so zjutraj naložili pred barake kot skladovnico drv, jih nato odpeljali v posebno barako, kjer so jim pobrali zlate zobe in druge predmete, nato pa odpeljali na sežig v krematorij. Kar pet jih je gorelo dan in noč na območju Auschwitza. Ko je bilo proti koncu vojne še to premalo, so izkopali jarke in trupla zažigali z bencinom.
Srečna vrnitev v domači kraj
Sonja Vrščaj pravi, da se je v tistih hudih časih na smrt nekako privadila. Sprijaznila se je z dejstvom, da jo lahko kadar koli do smrti pretepejo. »Najbolj grobi so bili vodje delovnih skupin in blokov. V prvih letih so bili izključno iz vrst morilcev in kriminalcev, roparjev, detomorilk in prostitutk. Pozneje, ko je bil organiziran ilegalni mednarodni taboriščni komite, so na ta mesta prihajali Judje, politični zaporniki iz Poljske, Nemčije in vodili boj proti kriminalni zalegi.«
Sonje Vrščaj ni bilo strah smrti, bala pa se je, da domači ne bi izvedeli, kje in kako je umrla. Po pravi potovalni odisejadi pa se je 1. septembra 1945 le vrnila v rodni kraj, kjer so jo pričakali mati, oče in dva brata, ki vso vojno niso vedeli, kje je in kaj se z njo dogaja.