A nad človekovimi pravicami kljub vsemu visi določen dvom. Globalno zasejana krilatica, da se »vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice«, se upogiba pod težo kritike, da so človekove pravice v kateremkoli izmed svetovnih jezikov in dialektov komaj kaj več od gole retorike. Vero vanje še bolj kot najostrejša verbalna kritika šibi teža podob iz vsakodnevnega življenja, v katerih bi le stežka prepoznali ta moralni in politični ideal. Elementov globalnosti ne najdemo le v jeziku človekovih pravic, temveč so se v zadnjih več kot šestih desetletjih globalizirale tudi grožnje človeškemu dostojanstvu in poročila o konkretnih izkušnjah njihovih, tudi zelo grobih kršitev. Ob nesrečni navajenosti na pogostost kršitev, ki gostoto pojava nevarno približuje normalnosti, same pravice pa asimptotični vrednosti, je v človekovih pravicah težko videti čez moralne ideale in aspiracije do njihove neposredne uporabnosti. Soočenje privzdignjenega jezika z bremenom lastnih omejitev in materialne realnosti ne pomeni, da se morajo človekove pravice po petinšestdesetih letih intenzivnega govora o njih upogniti in zlomiti pod težo globaliziranega sveta.

Nezadostni institucionalizem

Kako spremeniti težo človeškega v želeno lahkost, ki veje iz jezika človekovih pravic? Italo Calvino v svojih Ameriških predavanjih ponuja dober odgovor, ki se v približku navezuje na zgornje vprašanje: »Kadar se mi zazdi, da je kraljestvo človeškega obsojeno na težo, pomislim, da bi moral kakor Perzej poleteti v neki drug prostor. Ne govorim o begu v sanje in iracionalno. Reči hočem, da moram spremeniti pristop, na svet moram pogledati z drugo optiko, z drugo logiko, z drugimi metodami spoznavanja in preverjanja.«

Prevladujoča optika, s katero gledamo na svet v 21. stoletju in človekove pravice v njem, je pogled na trdnost črke prava in institucij, ki so prevzele nalogo njihovega varstva in promocije. Od ustanovitve Organizacije združenih narodov so človekove pravice postajale sinonim za naraščajoče število deklaracij, konvencij, paktov, univerzalnih, regionalnih in nacionalnih institucij, ki jih nosijo v svojem imenu. Utrjenost slednjih in z njo prevladujoča zgodba, ki jo pripovedujejo goreče zagovornice koncepta, a se iz političnega prevaja tudi v druge tipe diskurza, omejuje naš pogled s koordinatami razvoja mednarodnega prava človekovih pravic po drugi svetovni vojni.

Ta zgodba še vedno uspešno trdi, da so človekove pravice ideološka zmagovalka globaliziranega sveta. Ogrožalo naj bi jih le še nekaj neprepričanih avtoritarnih režimov, ki v celoti zavračajo jezik človekovih pravic. Še bolj pa naj bi jim na poti stal razkorak med globalno sprejetostjo in voljo posameznih držav za njihovo praktično uresničevanje. Znotraj iste paradigme se kot zdravilo za ta nemajhen izziv tudi na polju teorije ponuja oblikovanje novih in krepitev obstoječih institucij kot nadomestek za pretežno brezzob obstoječi režim njihovega mednarodnega varstva. Ni naključje, da so aktualni znanstveni članki najpogosteje posvečeni preigravanju tovrstnih scenarijev; od krepitve pristojnosti pogodbenih teles, depolitizacije drugih organov prek novih regionalnih mehanizmov pa vse do ideje o ustanovitvi svetovnega sodišča za človekove pravice. Čeprav akademiki tekmujejo z vedno novimi predlogi, je liberalni institucionalizem vedno manj sposoben odgovarjati na izzive, med njimi tudi na premnoge sistematične kršitve človekovih pravic, ki padajo skozi sito še tako gosto tkane mreže subnacionalnih, nacionalnih, regionalnih in univerzalnih institucij. Nobena institucija, niti tista, ki je oblikovana z največjo mero idealizma, pedantnosti in konsenza o njeni potrebnosti in koristnosti, ni vsemogočna. Nobena institucija ni interesno nevtralna in sama po sebi ne predstavlja zadostnega pogoja za zavarovanje in krepitev človeškega dostojanstva vseh ljudi.

Janusov obraz človekovih pravic

Če zavrtimo naš kalejdoskop, postavimo zrcala spoznanj in metod preverjanja v drugačen položaj, dobimo nov pogled, ki neumorno kodifikacijo in mednarodno institucionalizacijo vidi kot del problema človekovih pravic v 21. stoletju. Dobronamerno kritični pogled, h kateremu nas slikovito spodbuja grški profesor in teoretik prava Costas Douzinas, vidi človekove pravice po drugi svetovni vojni kot jezik, ki se je iz neusahljivega vira, v katerem se napaja boj proti družbeni nepravičnosti, pretvoril v domeno »triumfalističnih kolumnistov, zdolgočasenih diplomatov in bogatih mednarodnih odvetnikov v New Yorku in Ženevi, ljudi, katerih edino izkušnjo s kršitvami človekovih pravic predstavlja postrežba s steklenico slabega vina«.

Medtem ko so se po drugi svetovni vojni uresničila nekdaj domala utopična prizadevanja civilne družbe, da dobijo človekove pravice svoj (mednarodno)pravni izraz in pripadajoče institucije, pa je njihova vedno širša in globlja kodifikacija, institucionalizacija in profesionalizacija v minulih petinšestdesetih letih pokazala svoj Janusov obraz. Namesto krepitve človekovih pravic kot orodja kritike in upora civilne družbe je jezik človekovih pravic prepogosto v funkciji zagotavljanja in utrjevanja državne legitimnosti. Namesto želene lahkosti, ki naj bi jo ti procesi prinesli posameznikom in jih razbremenili teže, da dnevno bojujejo bitko za interpretacijo svojega odnosa do suverene oblasti in drugih posameznikov, so ti izgubili krmilo diskurza o svojih pravicah in bili pahnjeni v ležernost. Kako si drugače razlagati praktično neoviran suspenz človekovih pravic, ki so si ga spričo globalnih izzivov, kakršna sta mednarodni terorizem in aktualna globalna finančna kriza, skoraj brez odločno povzdignjenega glasu proti lahko privoščile tudi njihove tradicionalne goreče zagovornice?

Politične elite so od konca hladne vojne uspešno razširile vtis o človekovih pravicah kot idealu, približevanje kateremu je rezervirano za čase »brezvetrja«, tj. v odsotnosti groženj državni varnosti in v obdobju ekonomskega blagostanja. Ta interpretacija je v popolnem nasprotju z inherentno logiko človekovih pravic kot varovalke, ki nastopi tudi in predvsem takrat, ko je posameznik oropan za skoraj vse razen lastno človečnost. Predvsem pa je dokaz zmotnosti prepričanja, da človekove pravice »stojijo same po sebi« ter da njihovo trdnost zagotavlja že sama umeščenost v pravni red države in delokrog njenih institucij.

Optimizem ob petinšestdesetletnici mednarodnega jezika človekovih pravic tudi ob tako sestavljenem mozaiku perspektiv glede njegove aktualnosti vseeno ostaja. Napaja se v njihovem neusahljivem in nikoli docela uresničenem emancipatornem potencialu, ki je bil prepoznan in uporabljan veliko pred njihovo mednarodno artikulacijo in deklaracijo. Vzbuja ga dramljenje z legalizmom in z navidezno prostranostjo morja svobodne izbire v potrošniški družbi donedavna uspavanih posameznikov, ki družno zahtevajo ponovno lastništvo nad javnim prostorom in interpretacijo abstraktnih družbenih konceptov. Človekove pravice izpolnjujejo vse pogoje, da postanejo prvi izmed njih.