Stanislav Rožman

No, razumeli so, da ni pametno, da bi se politika vtikala v upravljanje nuklearke, toda politični apetiti po denarju, ki se med drugim steka v sklad za razgradnjo nuklearke in gradnjo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, upravlja pa ga lastnica slovenske polovice nuklearke Gen Energija, so bili vedno veliki. Hujši so časi, večji so ti apetiti, opozarja Rožman in ima pri tem v mislih tudi zadnje kadrovske rošade na čelu Gen Energije, ki so šle po njegovem predaleč, saj so ogrozile stabilnost in potrebno zaupanje v nuklearko.

Zaupanje je oktobra zamajala tudi vest o poškodbah goriva, zaradi katerih se je ena od gorivnih palic pri prenosu iz reaktorske sredice v bazen za izrabljeno gorivo celo zlomila. Rožman vztraja, da so puščanje goriva, ki se je sicer pojavilo že poleti leta 2012, povzročili problematični prečni tokovi hladilne tekočine, in zavrača vsakršna namigovanja, da nuklearka s starostjo postaja manj zanesljiva. Nasprotno, po njegovem je jedrska varnost v Krškem vsako leto večja.

Mislim, da lahko rečemo, da danes vemo, zakaj se je to dogodilo. Čakamo samo še podrobna poročila, ki jih izdeluje dobavitelj goriva, se pravi Westinghouse v našem primeru. Tudi to poročilo je na poti, da ne rečem končano, medtem ko smo njegovo preliminarno verzijo dobili še pred zagonom elektrarne. Pojav poznamo, vemo, zakaj je do tega prišlo, pred nami so samo še dokončni ukrepi, ki jih bomo predvidoma izvedli ob remontu leta 2015 in zatem trenutno votle robne gorivne palice spet napolnili z jedrskim gorivom.

Danes obratujemo s polno močjo, zato lahko tudi s tega vidika potrdimo, da vse meritve, ki jih izvajamo, kažejo na popolno integriteto goriva. Smo seveda na začetku gorivnega cikla, pred nami je še dolgo obdobje 18 mesecev, ampak danes je vse tako, kot mora biti.

Nikakor.

Naročili bomo neodvisno recenzijo tega poročila, ne bomo se zadovoljili samo z ugotovitvami dobavitelja. Je pa res, da ima dobavitelj, ki gorivo proizvaja, konstruira in projektira, zagotovo vse in največ podrobnosti, ki jih lahko uporabi za celovito analizo. Pošteno povedano od neodvisne recenzije ne pričakujemo revolucionarnih zasukov v ugotovitvah. Tako poročilo kot njegovo recenzijo bo pregledala tudi republiška uprava za jedrsko varnost. Ali bomo laboratorijsko analizirali še kakšne podrobnosti, ki jih seveda v okviru domačih ali tujih institucij lahko, pa se bomo odločili na osnovi tega, kaj nam takšne analize lahko prinesejo.

Ko smo rekli, da nas je ta pojav presenetil, smo imeli v mislih predvsem vzrok, zaradi katerega se je poškodba zgodila. Poškodbe gorivnih palic zaradi pretoka hladila so se zgodile prvič v tridesetih letih našega obratovanja. Se je pa to dogajalo drugod po svetu, tako v osemdesetih in devetdesetih letih kot tudi pozneje, nazadnje leta 2010.

Tudi to se je dogajalo. Treba je razumeti, da se ta zlom palice ni zgodil med obratovanjem, temveč pri transportu goriva, ko je bila elektrarna zaustavljena. Same poškodbe goriva pa so zelo podobne in primerljive s poškodbami v drugih elektrarnah, do katerih je prihajalo zaradi velikega pretoka hladila. Imamo slikovne materiale iz drugih elektrarn, in če bi jih primerjali, med njimi ne bi mogli najti razlik. Ta zlom palice je bil v javnosti zelo potenciran, za nas pa je bil pravzaprav postranski pojav, ki se je zgodil med transportom pri iznosu goriva iz reaktorske sredice na pozicijo v bazenu za iztrošeno gorivo. Mi smo se ukvarjali s fenomenom poškodbe goriva, medtem ko sam zlom palice ni povzročil kakšnih posebnih nevšečnosti niti kakršnihkoli povišanih odmerkov sevanja za tiste, ki so delali tukaj, kaj šele za okolje.

Ne, mi tega ne povezujemo. Gorivo je potrošni material, ki se vsak obratovalni cikel deloma zamenja, iznese iz reaktorja in se ne uporablja več. Zato je pri samem gorivu nesmiselno govoriti o staranju. Druge strukture je pa seveda treba obvezno spremljati vseskozi. Tudi letos smo vse elemente, ki bi lahko imeli vpliv na te poškodbe, pregledali z najsodobnejšimi metodami, ki so danes na voljo, in nismo odkrili nikakršnih anomalij. Govorim predvsem o konstrukcijskih elementih reaktorja, skozi katerega gredo veliki pretoki hladila. Te strukture morajo biti na svojem mestu, ne smejo se premakniti niti za desetinko milimetra, in to je mogoče pregledati predvsem z ultrazvočnimi metodami, kar smo tudi storili.

Svetovni pregled dolžine ciklusov za reaktorje zahodnega tipa, v katerega niso zajeti ruski reaktorji, kaže, da glavnina elektrarn obratuje v 18-mesečnih ciklusih. Amerika je v celoti na 18- in 24-mesečnih ciklusih, v Evropi pa 48 elektrarn obratuje v 12-mesečnih ciklusih, 39 pa v 18-mesečnih. Dolžino ciklusa v elektrarnah izbirajo predvsem glede na specifične značilnosti porabe električne energije skozi leto. V Skandinaviji elektrarne obratujejo v 12-mesečnih ciklusih, ker enostavno ne prenesejo zaustavitev v zimskem času, ampak lahko te izvedejo samo poleti. Kar pa zadeva obrabo, moram poudariti, da je gorivo mogoče projektirati za obratovanje v daljšem časovnem obdobju, kar dokazujejo vse potrebne analize. Po večini izkušenj elektrarne, ki obratujejo v daljših ciklusih, delujejo brezhibno in brez težav z gorivom. Puščanja, s kakršnim smo bili soočeni v lanskem oziroma letošnjem letu, ni mogoče povezovati s pojavom staranja, z večjimi obremenitvami zaradi daljšega ciklusa ali z dvigom zmogljivosti elektrarne. To so poenostavljene razlage. Podobni pojavi so se dogajali tudi v elektrarnah, ki obratujejo v 12-mesečnem ciklusu, pa tudi v elektrarnah, ki so šele dobro začele obratovati. Na Švedskem recimo je v devetdesetih letih do puščanja prišlo v elektrarni, stari deset let.

Leta 2000 smo izvedli veliko modernizacijo elektrarne. Takrat smo zamenjali opremo, ki je na neki način veljala za šibkejšo točko. Predvsem gre za uparjalnike. Te smo bili do njihove menjave dolžni pregledovati vsakih 12 mesecev in preverjati procese slabljenja cevi za izmenjavo toplote. Nove uparjalnike moramo pregledovati na tri leta, in ker pri njih vedno ugotavljamo brezhibno stanje, smo lahko prešli z 12-mesečnega na 18-mesečni ciklus. Takšno menjavo uparjalnika in še nekaterih drugih delov opreme so izvedle bolj ali manj vse elektrarne, ki obratujejo z našim tipom reaktorja. Zaradi podaljšanja ciklusa pa se varnost ni zmanjšala, ta mora biti zagotovljena vseskozi, na začetku obratovalnega cikla in na njegovem koncu.

Glede tega se počutimo zelo dobro, ne le zato, ker smo po našem mnenju vgradili prave varnostne rešitve, temveč tudi, ker te rešitve vsako leto oziroma vsakih 18 mesecev dopolnjujemo in nadgrajujemo, vedno več jih je in vedno bolj kompleksne in zanesljive so. Glede tega smo vseskozi zelo proaktivni. To so pokazali tudi rezultati evropskih stresnih testov leta 2012, ko se je krška elektrarna zaradi dobrih rešitev uvrstila na vrh sprejemljivosti. Bili smo prvi, ki smo uvedli tako imenovano celovito mobilno strategijo, torej rešitve, za katere se je v jedrski nesreči v Fukušimi izkazalo, da bi jih potrebovali, pa jih niso imeli. Gre za tako imenovane kratkoročne rešitve za zagotavljanje virov električne energije, hladilnega medija in stisnjenega zraka, ki služi za pogon naprav. Vse te ukrepe smo izvedli, še preden so bili stresni testi končani, medtem ko se drugi v Evropi še danes o tem samo pogovarjajo.

Tako kot večinoma še razmišljajo, kako in kdaj bodo izvedli srednjeročni program nadgradnje varnosti, medtem ko ga pri nas že uresničujemo. V tem okviru smo ob letošnjem remontu vgradili dve pomembni novosti za primer dviga tlaka in nastajanja vodika v zadrževalnem hramu. Prvi sistem je namenjen filtriranemu, nadzorovanemu razbremenjevanju vzdrževalnega hrama, tako da filtri zadržijo 99,99 odstotka vseh snovi, ki bi jih sicer izpustili v zrak. Drugi je namenjen kontrolirani vezavi ali izgorevanju vodika, da ne nastajajo eksplozivne zmesi.

Še ta mesec bo nadzorni svet obravnaval tudi razpis za nadaljnje rešitve, tako da gremo naprej in ne čakamo na formalne zahteve pri zagotavljanju jedrske varnosti.

Varnostna tveganja se s staranjem ne povečujejo, kajti vse elektrarne so skozi vso svojo življenjsko dobo podvržene poostrenemu nadzoru in sistematičnemu spremljanju pojavov staranja vse opreme, tako pasivne, ki ne rotira, kot so recimo kabli, konstrukcijski elementi, kot aktivne, se pravi motorjev, črpalk, turbin, torej vsega, kar se vrti. Opremo sistematično spremljamo in sproti zamenjujemo z novo. Čim se opazi neki proces slabljenja, je to opremo vsakdo dolžan zamenjati, zato se tveganja ne povečujejo. Nasprotno, z obratovalnimi izkušnjami in zaradi stalnih vlaganj v dodatne varnostne rešitve se tveganja pravzaprav zmanjšujejo. Tudi za Krško lahko rečem, da so danes varnostna tveganja manjša, kot so bila ob prvem zagonu elektrarne.

Problem staranja elektrarne je ekonomija, torej, ali se v določenem trenutku še splača opremo zamenjevati in kljub tem stroškom s proizvedeno električno energijo na trgu ustvarjati profit. To vprašanje se pojavlja, vprašanje varnostnih tveganj pa ne.

Ker se splača, samo zato, ni nobenega drugega razloga. Zato, ker so ti jedrski objekti danes, ko so amortizirani, največji generatorji profita elektrogospodarskih podjetij. Njihova lastna cena je relativno nizka v primerjavi s ceno na trgu, zato gredo v podaljšano obratovanje, seveda le ob izpolnjevanju bistvenega pogoja: da so zagotovljeni kriteriji varnosti obratovanja. Pred 40 leti nihče ni dajal formalnih garancij, koliko časa bo neki objekt obratoval, dajale pa so se ocene na osnovi takratnega razumevanja kritičnih komponent oziroma opreme in njihovega obnašanja skozi čas. To velja predvsem za reaktorsko posodo, ki je podvržena vplivom – visoki temperaturi, visokemu tlaku, predvsem pa tako imenovanemu nevtronskemu fluksu – pod katerimi se material oziroma struktura materiala lahko spreminja. Pred 40 leti ni bilo baze podatkov, na osnovi katere bi lahko ugotovili, kako se bo material vedel s časom. Zdaj te baze obstajajo, na osnovi vzorčnih sond, ki so vgrajene v posodo. Vsakih deset let se ti vzorci vzamejo iz posode in laboratorijsko analizirajo ter ugotavljajo trendi. Po sodobnih dognanjih ni nikakršnih zadržkov, da tudi reaktorska posoda, ki velja za najbolj kritični del opreme, ne bi obratovala dlje kot 40 let. Na osnovi teh zelo analitičnih pristopov je bila izdelana tudi metodologija, ki ji je treba slediti za pridobitev dovoljenja za podaljšanje obratovanja s 40 na okvirno 60 let. V Ameriki pa že danes tečejo raziskave, da bi nekatere elektrarne lahko obratovale tudi dlje kot 60 let, če se bo seveda to ekonomsko splačalo. Ampak kar zadeva varnost, bo treba še vedno slediti istim kriterijem – povečanih tveganj za jedrsko varnost ne bo smelo biti.

Leta 2012 smo zaključili formalnopravne postopke po slovenski jedrski zakonodaji za dolgoročno ali podaljšano obratovanje, če hočete. Pridobili smo novo obratovalno dovoljenje, ki nima več časovne omejitve, vsebuje pa obvezo, da moramo vsakih deset let opraviti celovit varnostni pregled, kot ga predpisujejo standardi oziroma predpisi v tistem trenutku. Evidentirati moramo smiselne izboljšave, narediti akcijski načrt in ga predložiti v odobritev upravi za jedrsko varnost. Prav tako moramo po novem obratovalnem dovoljenju revidirati načrt pripravljenosti za primer izrednih dogodkov. Želim povedati, da obratovalno dovoljenje sicer nima časovne omejitve, vendar pa nas zavezuje platforma za spremljanje vseh pojavov staranja, po kateri smo dolžni sistematično spremljati vsak kos opreme v elektrarni in ga po potrebi zamenjati.

Od tu naprej je lastnikom prepuščena vsakoletna presoja, kako dolgo se bo obratovanje elektrarne še splačalo. Tempo pri tem bo diktiral predvsem trg električne energije. Danes je ta trg zelo ugoden za potrošnike, za elektrogospodarska podjetja pa ne, kajti cene na trgu z električno energijo vztrajno padajo že vse od leta 2008 dalje in se še niso stabilizirale.

Proizvodnja električne energije iz nuklearke je vsaj dvakrat cenejša kot v klasičnih termoelektrarnah. Po naših ocenah se nam bo z veliko gotovostjo splačalo obratovati 60 let.

Ukrepi bodo izvedeni do leta 2018, takšna je tudi upravna odločba. V začetni fazi tega procesa sta se zgodili dve stvari, ki sta vplivali na dinamiko uvajanja novih rešitev. Najprej je industrija ugotovila, da je mogoče te ukrepe razumno izvesti do leta 2018 in ne do leta 2016. Poleg tega so se zaradi zakona o javnem naročanju, ki je začel veljati tudi za energetiko, naši postopki spomladi zagotovo zamaknili vsaj za pol leta. Tudi po Evropi nameravajo te dolgoročne rešitve uveljaviti do leta 2018, nekateri celo do leta 2020.

Za nas je bilo v prvotnem razpisu nesprejemljivo predvsem to, da se je nanj prijavil le en ponudnik. To pri takšnih projektih ni sprejemljivo tako z vidika vzvodov, ki jih morate imeti za oblikovanje konkurenčne ponudbe, kot tudi z vidika javnosti. Zato smo spremenili razpisne pogoje in ukrepe razdelili na več segmentov, za katere bomo sproti izdajali razpise in tako postopoma vsako leto izvedli del ukrepov, leta 2018 pa bo vstavljen končni, zadnji del. Predvsem pa smo postavili bolj razumne roke in zato računamo, da bodo ponudbo lahko oddali tudi tisti, ki se na prvi razpis niso prijavili zaradi prekratkih rokov.

Ne. Treba je vedeti, da ta nadgradnja varnosti ni namenjena reševanju trenutnih zagat, ampak je predpisana z zakonom v primeru, da se podaljša obratovanje elektrarne tja do 60 let. Če bi se odločili elektrarno leta 2023 zapreti, tega programa sploh ne bi izvajali, pa s tem njene trenutne varnosti ne bi ogrozili. Kriteriji se namreč glede na dolžino obratovanja razlikujejo: za nove elektrarne so drugačni kot za starejše, da bi se slednje tudi tako skušalo čim bolj približati prvim.

Naloga meddržavne komisije po meddržavni pogodbi je spremljati korektno izvajanje pogodbe. Resnici na ljubo se sestaja zelo poredko, tako da zdaj že nekaj let sestanka komisije ni bilo. Kar lahko tudi pomeni, da nekih resnih težav v tem meddržavnem odnosu ni. In to drži, mi z odnosom s hrvaškim partnerjem nimamo nobenih težav.

Zagotovo. Predvsem je tukaj pomembna finančna disciplina, ki je na obeh straneh vzorna in brezhibna. Kar pa zadeva podaljšanje obratovanja, smo namero že preverjali na nadzornem svetu, v katerem sedijo tako predstavniki Hrvaške kot Slovenije. Načelno stališče sveta je bilo, da seveda podpira dolgoročno obratovanje elektrarne in je za to zainteresiran. V skladu s tem smo oblikovali tudi svoje strategije, naložbe, kadrovsko politiko... V prihodnosti pa še vedno pričakujemo občasno razpravo o podaljšanem obratovanju, predvsem po vsaki desetletki, ko se opravi periodični pregled stanja in naredi akcijski načrt, ki se tudi finančno ovrednoti. Ta del jih bo seveda zelo zanimal, saj tudi danes izjemno pozorno spremljajo gibanje naše lastne stroškovne cene.

Sklada sta danes dva, eden v Sloveniji in drugi na Hrvaškem, v oba vsak mesec pritekajo nova sredstva. Ta dajatev temelji na programu razgradnje, ki zajema vse aktivnosti za razgradnjo in odlaganje teh materialov. Res je, da bi bilo treba ta program vsakih pet let revidirati in vanj vnesti nova spoznanja, ki lahko dvignejo ali znižajo to dajatev. Toda po mojem obstoječa dajatev ni nizka, tudi v primerjavi z dajatvami v drugih evropskih državah ne. Zagotovo pa ni dovolj visoka za obratovanje elektrarne le na kratek rok, kajti potem tudi formiranja sklada ne bi bilo več, breme razgradnje pa bi prešlo na obe državi.

Pametno to zagotovo ni. Dolgoročno obratovanje še naprej pomeni pozitivno bilanco za oba elektrogospodarska sistema. Prekinitev obratovanja pa pomeni velike težave in velike finančne luknje v obeh državah, ki bi jih v končni fazi reševali davkoplačevalci. Z ekonomskega vidika zaprtje elektrarne ni smiselno, čas pa bo pokazal, kako se bodo odločili tisti, ki o tem odločajo. Z vidika varnosti pa, kot rečeno, zadržkov za podaljšanje obratovanja ni.

Ta odgovornost leži na družbi Gen Energija. Je pa res, da so aktivnosti oziroma kakršnekoli odločitve zamrznjene in se na tem področju ne dogaja nič. Kolikor vem, tečejo le neka študijsko pripravljalna dela, ki jih izvaja Gen Energija in so tako ali tako potrebna za vsakršen proces odločanja. V Sloveniji ni odločitve o gradnji drugega bloka, težko pa je tudi reči, kakšna bo usoda prenovljenega nacionalnega programa. Vem pa, da se na njem dela.

Poskus zamenjave direktorja Gen Energije je temeljil na zlorabi polizdelkov, ne na dokončanih študijah. Te študije so zlorabili nekateri člani nadzornega sveta, ki so imeli nalogo, da izpeljejo zamenjavo. To je moj kratek komentar. Danes je, kolikor vem, proces izdelave teh študij v zaključni fazi, in ko bodo predstavljene javnosti, se bo videlo, da so bili podatki zlorabljeni in da tudi navedbe in zaključki, ki jih je naredil francoski inštitut, še preden so bili končani vsi procesi, niso ustrezni. Ampak te stvari bo predstavila Gen Energija, kot vem, konec tega leta.

Ne, ni jih veliko spreminjal, je pa objavil svoja spoznanja, še preden so bili postopki zaključeni, kot bi morali biti. O ugotovitvah inštituta se je razvila tudi polemika, ki so jo v Ljubljani vodile primerljive institucije in so zaključke tega inštituta zavrnile. Med njimi Geološki zavod Slovenije, ljubljanska fakulteta za gradbeništvo in geodezijo oziroma gospod Fajfar, ki je skupaj s svojimi sodelavci ekspert za potresno varnost, in pa seveda ameriški inštitut, ki je svetovna znamka na tem področju. Težko je razumeti, katera ozadja so botrovala temu parcialnemu, enostranskemu poročanju francoskega inštituta, kajti inštitut je bil tudi pogodbeno vezan na konzorcij ostalih inštitutov, ki so bili zadolženi za pripravo in objavo skupnega izdelka.

Dejstvo je, da vse od ustanovitve Gen Energije, ki je naš formalni slovenski lastnik, in odkar odgovarjamo nadzornemu svetu, v katerem sedijo predstavniki Gen Energije in hrvaškega HEP, nismo neposredno v stiku z državnimi organi, ki izvajajo lastniško funkcijo nad nuklearko. Gen Energija je tista pregrada, zaradi katere nimamo neke dnevne potrebe po neposredni komunikaciji z državnimi uradniki in pristojnim ministrstvom, razen z upravo za jedrsko varnost, ki je naš neposredno nadrejeni pri vprašanjih varnosti.

Slovenski politiki je treba priznati, da je vse od osamosvojitve naprej razumela, da se pri jedrskih objektih ni pametno iti dnevne politike, temveč je potrebna stabilnost, ki smo jo v Sloveniji tudi vedno imeli. Lahko rečemo, da se je slovenska politika do jedrske elektrarne Krško vseskozi vedla odgovorno.

Hujši so časi, večji so apetiti politike na tistih področjih, kjer je denar. To velja tako za Gen Energijo kot za sklad. Kar zadeva sklad, so bili apetiti vedno prisotni. Na srečo imamo dovolj konservativen zakon. Čeprav so ga v interesu politike že spreminjali, da bi vzpostavili širše možnosti investiranja, da ne rečem zlorab zbranega denarja, še vedno zagotavlja ohranjanje tega denarja za njegov osnovni namen.

Tako je, to so določene anomalije, ki se po moji oceni ne bi smele zgoditi. Kar zadeva odlagališče, pa je res, da niti slovenska niti hrvaška stran doslej nista kazali nekega posebnega interesa, da bi odlagališče zgradili. Obema je ljubše, da problematiko rešujemo v elektrarni, da se borimo s prostorsko stisko in vsakih pet let najdemo neko novo rešitev, ki to zamikanje gradnje odlagališča omogoča. Toda na dolgi rok to ni dobro. Slovenija ima lokacijo, ki je bila predstavljena javnosti, odobrena, ima pripravljeno projektno rešitev, skratka obstajajo vsi pogoji, da se pristopi k resnim pogovorom tudi s hrvaško stranjo. Po moji oceni bi bilo treba odlagališče zgraditi čim prej. V vsakem primeru pa, dokler je elektrarna vitalna in obratuje.

Naše skladišče je visoko zasedeno že desetletja. Za optimizacijo radioaktivnega materiala smo veliko naredili in s pazljivim ločevanjem radioaktivnih in ostalih odpadkov, sežiganjem gorljivih odpadkov in koncentriranjem oziroma stiskanjem odpadkov dosegli resnično nizke letne volumne. Naši prirasti so okoli 30 oziroma 35 kubičnih metrov nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na leto. Do konca obratovanja za vse odpadke zagotovo ne bo dovolj prostora, naša kratkoročna oziroma srednjeročna možnost pa je, da iz skladišča umaknemo vso tehnološko opremo, ki je je tam kar precej, in jo preselimo v nov prostor ter tako pridobimo še tiste zadnje kubične metre skladišča. S tem bomo lahko odpadke zagotovo skladiščili vsaj še dodatnih pet let.