Nekateri najpomembnejši animirani filmi v zgodovini svetovne kinematografije so bili ustvarjeni na Češkem. Kot pravi Michaela Mertová, kuratorica programskega sklopa Fokus na Češko v okviru letošnjega festivala Animateka, se je češki kratkometražni animirani film pojavil sredi 20. let 20. stoletja, ko so »medij animiranega filma uporabljali večinoma v reklamne namene«.

Zlata doba nacionalnih studiev

V 30. letih prejšnjega stoletja je začel ustvarjati prvi češki avtor, ki se je sistematično posvečal animiranemu filmu, Karel Dodal, vendar je produkcija zaradi objektivnih razlogov do leta 1945 upadla. Po drugi svetovni vojni pa je bil ustanovljen prvi nacionalni studio za risane filme, katerega umetniški vodja je postal Jiří Trnka. Michaela Mertová poudarja, da so filmi, ki so nastali v studiu Bratři v triku pod Trnkovim umetniškim vodstvom, v povojno češko kinematografijo vnesli »nov umetniški vidik in jasno razpoznavno poetiko, ki je pomenila tudi osnovo za tako imenovano češko šolo animacije«.

Medtem ko so Trnka in še nekateri drugi animatorji ustvarjali v omenjenem praškem studiu, sta istočasno v okviru Studia Zlín svoje uspešno sodelovanje začela Karel Zeman in Hermína Týrlová. Skoraj pet desetletij sta bili tako glavni središči češkega animiranega filma Praga in Zlin, kjer so ustvarjali avtorji, ki jih danes štejemo med mojstre animiranega filma. Omenjeni avtorji so s svojo individualnostjo in eksperimentiranjem nenehno premikali meje medija ter s tem odpirali možnosti novih tehnik, žanrov in vsebin animiranega filma, na njihovi zapuščini temelječa češka šola animacije pa še danes slovi po svojem stilu in poetični moči.

Kljub bogati tradiciji se je s prehodom v kapitalistični sistem marsikaj spremenilo, po besedah kuratorice Báre Příkaske pa se je po letu 1990 začela »nova doba češkega animiranega filma«, katerega usoda je bila za skoraj petnajst let zapečatena. Nova vlada je namreč zavrnila zakon, ki naj bi zagotovil nemoteno tranzicijo filmske industrije v tržni sistem, »kinematografija, ki je pred tem delovala kot zaprta in samozadostna gospodarska panoga, pa je nenadoma izgubila svoje finančno zaledje in formalno stabilnost«. Čeprav so avtorji ustanovili kar nekaj zasebnih studiev, ti niso imeli možnosti za preživetje, zato češkemu animiranemu filmu danes obstoj zagotavljajo predvsem »naročila za javno televizijo, skromne zahteve avtorjev, ki so svoje filme financirali z izdelavo oglasov, in seveda produkcija filmskih šol«.

»Najpomembnejši vseh časov«

Kar nekaj avtorjev, ki so svojo kariero začeli v »zlatih letih« češke animacije, še vedno ustvarja, med njimi tudi Jiří Bárta, predstavnik lutkovne animacije, znan predvsem po svoji izvirni uporabi kombinacije animacijskih tehnik. Pred časom smo lahko v naših kinematografih videli njegov film Kdo ima danes rojstni dan? (2009), na Animateki pa si je mogoče ogledati film Piskač iz Hamelina (Krysař, 1985), ki po besedah Michaele Mertove ni samo klasika animiranega filma, pač pa »najpomembnejši češki film vseh časov«.

Kot izhodišče je Bárta uporabil znano srednjeveško legendo o lovcu na podgane, ki kaznuje grešne in predrzne prebivalce mesta Hamelin, ter na platnu poustvaril metaforo o razkroju družbe. Film še danes velja za enega najbolj kompleksnih in ambicioznih čeških animiranih filmov, pri več kot leto dni trajajočem snemanju pa je sodelovala celotna ekipa Jiří Trnka Studia. V filmu je Bárta uporabil različne animacijske tehnike (lutkovna animacija, premikanje reliefa, animacija predmetov, realni posnetki živali in ozadij), lutke je izdelal iz različnih materialov (papir, drva, orehi) ter že s tem ustvaril zelo specifično atmosfero. K tej specifiki pa zelo veliko prida tudi nerazumljiv jezik oziroma dialog (po besedah režiserja gre za popolnoma izmišljen jezik, zanimala sta ga samo njegov ritem in onomatopoetičnost), ki po eni strani dehumanizira like, po drugi strani pa celotno dogajanje naredi bolj univerzalno.

Razlogov, zakaj je Piskač iz Hamelina tudi danes tako aktualen, je več, glavna pa sta inovativna uporaba filmskega jezika in občečloveška vsebina, ki je dvajset let po nastanku še vedno relevantna. Bárta je s tem filmom ustvaril umetnino tako z estetskega kot tehničnega vidika, ki ima zagotovljeno mesto med mojstrovinami svetovne kinematografije.