Janez Rus

Janez Rus, strokovni vodja Kobilarne Lipica, je zgrožen. »Kaj to pomeni? Najemnika, ki naj bi upravljal hotel, je treba plačati, da bo to počel. Torej od dosedanje ideje in prepričanja, da bo najemnik turistično-hotelskih objektov plačeval najemnino, ki bo zagotavljala financiranje javne službe v kobilarni, kar je normalno pričakovanje, smo prišli do tega, da je treba za to, da rešimo hotel, dobiti najemnika, ki bo za to, da se bo ukvarjal s hotelom, dobival proračunski denar. Če bi se to res zgodilo, bi pomenilo opustošenje kulturnega spomenika,« je prepričan Rus.

Minister očitno ni prav dobro poučen o izvajanju konjeniških programov v kobilarni. Izvajamo jih sami, v skladu z načeli lipiške jahalne šole. Tudi vožnje s kočijo izvaja Lipica, ne kdo drug. Z zunanjimi izvajalci – zavodom za naravno in kulturno izobraževanje mladih Moj Aron – sodelujemo le pri izvajanju otroškega programa s poniji, programa prvega stika s konjem. Občasno za delo s konji zaradi znanih in vse večjih kadrovskih težav najemamo zunanje izvajalce, vendar, kot rečeno, ti le izvajajo delovne naloge v obsegu in na način, ki jim ga predpišemo. To pa je seveda nekaj povsem drugega, kot če bi šolo jahanja oddali v najem zasebniku.

Očitno minister ocenjuje, da bi bil najem hotela in pripadajoče turistične infrastrukture za potencialnega najemnika zanimiv le, če bi lahko tržil tudi nekatere ali celo vse tržno usmerjene programe Kobilarne Lipica. To bi navsezadnje pomenilo, da bi država vlagala denar v ohranjanje kulturnega spomenika, v razvoj in v pripravo končnega tržnega produkta, potem pa bi nekdo to tržil in s tem financiral hotele. To pa je še veliko bolj sporno od prakse, ki jo je pred dobrim letom tako zelo obsodilo računsko sodišče, ko je konjeniške pa tudi vse druge tržne produkte in programe javnega zavoda tržila gospodarska družba Lipica Turizem. Prihodki s tega naslova bi se smeli namenjati izključno za izvajanje nalog javne službe ter za vzdrževanje in razvoj kulturnega spomenika.

Po moje vsekakor. Osebno si sploh ne znam predstavljati, kako bi nekdo, ki ni obenem tudi odgovoren za lipiško jahalno šolo in lipicance, tržil program klasičnega dresurnega jahanja. Če bi to tržil najemnik hotela, bi zasledoval zgolj ekonomske cilje. To pa seveda pomeni, da bi v marsičem posegal tudi v strokovno delo, v delo javne službe. Toda priprava konja in jahača na tej ravni ni mačji kašelj. Program klasičnega dresurnega jahanja ni naravna danost, ki jo moramo mi le še tržiti. Je končni rezultat dolgega procesa, ki se začne že v hlevih, ko se odločamo, katere žrebce in kobile bomo uporabljali za rejo, konča pa se po desetih, enajstih letih, ko je konj, ki smo ga zredili, odbrali v ta namen in z njim vrsto let sistematično delali, pripravljen na vrhunske predstave.

V tem procesu ne sme biti prav veliko napak. Potekati mora v skladu s standardi za delo s konji, ki so sorazmerno zahtevni, niso sami sebi namen in jih je treba zelo dobro poznati, spoštovati in dosledno uveljavljati. Zato to lahko počne le kobilarna prek javne službe. Takoj ko bi začel nekdo posegati v ta proces z zahtevami po večjem številu predstav in z različnimi dodatnimi pričakovanji in idejami, bi se nedvomno pojavile težave. Takšni pritiski so v javnem zavodu že bili, toda tako ne gre. Naša ekipa ima svoje zmogljivosti in program, ki ga lahko izvede v omejenem obsegu in številu, kajti konj ni stroj, ampak živo bitje. Predstave so zanj tako fizično kot psihično zelo zahtevne.

Neposredna primerjava ni umestna. Treba je primerjati Lipico na eni in kobilarno Piber skupaj s špansko dvorno jahalno šolo na Dunaju na drugi strani. Piber je pač državna kobilarna, ki lipicance redi in katere naloga je špansko jahalno šolo oskrbovati s kakovostnimi žrebci. Uk in trening teh ter priprave na programe v klasični dresuri potekajo na Dunaju, kjer se predstave tudi izvajajo. Stroški Kobilarne Piber – torej zgolj stroški reje lipicancev – so podobni stroškom za celotni program Kobilarne Lipica. Stroški španske jahalne šole na Dunaju so pa še bistveno višji.

Zakaj španska jahalna šola toliko zasluži (lani 11 milijonov evrov, op. p.) in zakaj Lipica ne, je popolnoma jasno. Dunaj je v turističnem smislu nekaj povsem drugega, kot sta Kras in Lipica oziroma Slovenija. So pa v Lipici možnosti za povečanje prihodkov od turizma zelo velike, a so v zelo veliki meri še neizkoriščene.

Ker ni konsenza, kako naj bi se Lipica razvijala. Žal se tudi pri vnovičnem spreminjanju zakona pogovarjamo o tem, kako reševati turizem oziroma lipiška hotela. Občutek imam, da je kategoričen imperativ, kako gostinsko-hotelski del in dejavnosti, ki niso vezane na kobilarno, oddati v najem. Toda vsakomur mora biti jasno, da hotel kot tak na tej lokaciji brez kobilarne v poslovnem smislu ne pomeni nič.

Verjamem, da se bo pojavil nekdo, ki bo zelo zainteresiran za to, da bo prevzel hotel in trženje vsega, kar Lipica počne z izvajanjem javne službe. To so ogledi kobilarne z vsem, kar sodi zraven – muzej lipicanca, galerija Avgusta Černigoja in vsi konjeniški programi, od katerih je ogled predstav dresurnega jahanja najpomembnejši vir dohodka. Odkar je Kobilarna Lipica izgubila igralniško koncesijo, je tempo naložb v kulturni spomenik občutno upadel, kar onemogoča njegovo učinkovitejšo predstavitev in trženje. Poskrbeli smo, da je jedro kobilarne videti kar v redu, odlična pridobitev je tudi muzej lipicanca, ki je bil postavljen z evropskim denarjem, to pa je bolj ali manj vse. Napori so bili ves čas usmerjeni v hotele, v golf, v različne dodatne turistične programe, učinek teh prizadevanj pa je več kot očiten.

Kobilarna Lipica ima od leta 2002 program varstva in razvoja, zdaj se to imenuje načrt upravljanja. To je temeljni programski dokument, v katerem je zapisana strategija razvoja, pa te ne izvajamo, kot bi jo morali. Nenehno se ukvarjati s tem, kaj naj naredimo z Lipico, nima nobenega smisla. Imamo zakon o Kobilarni Lipica, a se pogosto zdi, da vlagamo več napora v prizadevanje, kako bi ga obšli, kot v njegovo izvajanje. Ta konceptualna tavanja niso posledica tega, da Lipice ne bi znali upravljati, ampak tega, da imajo nekateri o njej tudi drugačne predstave. V dvajsetih letih so tako ali drugače skušali posegati v kulturni spomenik, ki pa ni zgolj kobilarna in stavbna dediščina, ampak tudi 311 hektarjev kulturne krajine.

To je popoln zasuk v oceni, kaj je mogoče narediti z lipiškima hoteloma. Mene takrat ni bilo v Lipici, imam le informacije iz druge roke. Po pripovedovanju sodelavcev pa je bilo zelo očitno, da ga hotela pravzaprav ne zanimata kaj dosti. Ocenil je, da je edino, kar je v Lipici resnično pomembno in kar je presežek tudi v poslovnem smislu, kobilarna. O tem se v Sloveniji sicer pogovarjamo in prepričujemo že zelo dolgo, toda Slovenci smo, kakršni smo. Priti mora nekdo iz tujine in nam povedati isto, šele potem verjamemo. Zame zato ni bilo presenečenje, da je gospod Falkensteiner povedal, kar je povedal, ker sem o tem prepričan tudi sam. Zame je bil šok, da je od njegovega prihoda percepcija turističnih potencialov Kobilarne Lipica skorajda diametralno nasprotna dotedanji. Prej je prevladovala predstava, da bodo hoteli financirali kobilarno, zdaj pa je jasno, da hotel in vse druge sekundarne turistične vsebine lahko funkcionirajo le kot turistična infrastruktura izvorni dejavnosti in na njej utemeljenih turističnih programih. To je pač Slovenija.

Glede na to, da smo Kobilarno Lipica razglasili za enega najpomembnejših kulturnih spomenikov v državi, je to zame nepredstavljivo. Tudi zato, ker smo obenem zelo odločni pri stališču, da je Kobilarna Lipica tudi rejska organizacija, ki vodi izvorno rodovniško knjigo. A bojim se, da, kot v prej omenjenem primeru, ne dajemo vtisa, da kot država vemo, kaj imamo v Lipici in kaj bi sploh radi. Če se malce pošalim, je edina stvar, ki je v Lipici še nismo poskusili zgraditi, smučišče.

Čas bi bil, da se po dvajsetih letih reševanja lipiških hotelov osredotočimo na to »nesrečno« kobilarno. Da ji – si omogočimo več časa za nemoteno uresničevanje predpisanega programa, vsaj enemu direktorju pa, da bo končal mandat.