Če pogledaš galerijo obrazov članov prve ekipe in prebereš njihove biografije, lahko ugotoviš, da gre za kombinacijo igralcev iz manjših, večinoma štajerskih klubov, kot so na primer Aluminij, Drava in Veržej, izmed katerih je redko kdo kako sezono že tudi prebil pri Olimpiji ali Mariboru, sicer pa so to igralci, ki se v prvi ligi do sedaj niso izkazali ali pač opozorili nase. Razen Roja in Miheliča, seveda.
Pa ne nujno zato, ker bi bili slabi nogometaši, si lahko najpreprostejše misliš zdaj, ko zganjajo, kar zganjajo, torej premagujejo prvaka na njegovem terenu, na lestvici so pa tretji z golom razlike. Tudi dokombinacija štajerske posadke z okrepitvami z igralci iz bližnje hrvaške soseske se zdi smiselna. Za podobne ljudi s precej podobno govorico (in hrano) gre. Na čelu z Nikolo Šafarićem, Maradono iz Varteksa, ki nikdar ni zaigral za nobenega od največjih hrvaških klubov in vsega trikrat za reprezentanco, se je pa zato Varteksovo tekmo vedno splačalo pogledati. Zaradi njega. Desetka na hrbtu, kapetan, izvajalec vseh prostih strelov in penalov, najmanjši na terenu in tisti, ki najbolj obvlada. Arhetipski nogometaš. Igralec, ki je znal več kot ne malokateri hrvaški reprezentant iz njegove generacije in ki se na to, kako se poskušaš z avtsajdersko ekipo boriti z najboljšimi, izrazito spozna.
V bistvu je liga, ki dopušča, da se zgodi kaj takega, kot je Zavrč, po svoje dobra. Ali vsaj zanimiva. Ker to so lepe zgodbe. Romantično športne. Odpadniki, ki se zberejo, da poskusijo še enkrat. Primerljivo z ekipo iz filma Divja horda, ki se loti zadnjega podviga, kar pa se za njih ne konča zmagovito. Za Zavrč se zdi, da lahko zdrži vse prvenstvo.