En hlebec kruha zase, drugega pa za prijatelja. Za tistega neznanega »prijatla« z ulice, ki v teh mrzlih dneh nima toplega zavetja. Za tistega prijatelja, ki je ves skromen dohodek namenil za plačilo položnic, doma pa ima lačna usta. Za tistega, ki mu je danes zmanjkalo, bo pa mogoče imel jutri. Ali pojutrišnjem. »Da so ljudje v 21. stoletju v Sloveniji lačni, to ne gre! Opazujem ulico, v kateri živim, in že leta se nič ne spremeni, to ne gre. Slovencem je treba dopovedati, da se z majhnimi koraki dosegajo velike spremembe,« je prepričan 26-letni Dejan Roljič, ki skupaj z nekaj prijatelji dela ta majhen korak z akcijo Kruh za prijatla.
Podobna akcija z imenom Kruh za kasneje se je pravzaprav že močno razširila na Hrvaškem, od tam pa se je s pomočjo le ene dobrotnice in njenih sokrajanov razširila še po Bosni in Hercegovini. Toda Roljič te ideje prej ni poznal. Kot pogosta stranka pekarn je razmišljal le v tej smeri, kako bi lahko vsi prišli vsaj do kruha, povsem osnovnega živila. Skupaj s prijatelji so potem dognali, da bi bilo najbolje, da bi naredili enako kot pri vnaprej plačanih kavah, obrokih in podobno. Ko je bila ideja oblikovana, pa je takoj sledila akcija. Brez omahovanja. »V petek zvečer smo se o tem pogovarjali, v soboto zjutraj sem že angažiral oblikovalce, potem pa smo šli na teren. Najprej do pekarn, v katerih me že poznajo, in tako se je na hitro začelo,« pripoveduje Roljič in obljublja, da bo še naprej ves prosti čas, čeprav ima poln urnik, namenjal rasti tega projekta. Nimam otrok, imam punco, ki vse razume, in ogromno energije, pravi. In logično se mu zdi, da če delaš dobro, se ti dobro tudi povrne.
Tako te dni v večini pekarn, ki imajo na vratih nalepko Kruh za prjatla, na označenih mestih čakajo hlebci kruha, da jih ljudje, ki jih potrebujejo, preprosto vzamejo. »Že prvi dan akcije so ljudje prispevali pet hlebcev kruha, naslednji pa jih je bilo že okoli 20. Vzelo jih je za zdaj še manjše število ljudi, ampak tudi ta glas se počasi širi,« sta zadovoljna Roljič in njegov prijatelj Luka Planinc, ki prav tako vlaga svoj čas in trud v to dobro delo.
Seveda lahko kupci kupijo tudi drugo pekovsko pecivo, kar pač želijo. Včeraj so imeli tudi primer, da je gospod doniral 15 evrov za hlebce. In kaj, ko je nenadoma kruha preveč? Hkrati naj bi bili na pultu samo po trije hlebci, da se kruh ne suši, če več ur ni nikogar, pa se ta kruh proda naprej in nadomesti z novim. Za preostalo pa morajo peki voditi evidenco. »Seveda bi nas lahko obhajale črne misli, vendar treba je tudi zaupati v dobroto drugih ljudi. Mi se sklicujemo na poštenost vseh, nismo pa tukaj zato, da sodimo, kdo kruh potrebuje in kdo ne,« odgovarjata pobudnika.
Da bo projekt res zaživel samostojno, bo še trajalo, a zagotovo se bo še zelo razširil. Sistem bi radi prenesli še na trgovska središča in Roljič računa, da bo do konca tedna v akcijo vključenih od 30 do 40 pekarn. Hkrati ta mlada ekipa, v kateri so še Klemen Tavčar, Alex Rusec in Patricija Virtič, poziva vse, da se tudi sami aktivirajo, odidejo do lokalne pekarne in jih spodbudijo k sodelovanju. »To ni moj projekt, niti Lukov projekt, to je projekt vseh ljudi,« poudarja Roljič in ponovi geslo, ki spremlja njihovo akcijo na vseh lokacijah: Sreča je sestavljena iz tega, da živimo za druge. In iz tega, da zvečer, ko se uležeš v posteljo, veš, da si naredil nekaj dobrega – ne samo zase, ampak še za nekoga drugega.