Vtisi so zelo pozitivni. Umetniški ansambli so v zelo dobri kondiciji, za umetniško podobo hiše se v prihodnje nikakor ne bojim. Kar pa se tiče poslovno-upravljalskega vidika, ki je bolj moje področje, sem se z zadolženostjo hiše seznanil že iz medijev in ti podatki so bili razmeroma natančni. Takoj smo pričeli ukrepati. Stabilno finančno stanje je pogoj, da se kar koli ustvarja naprej. Če si dolžan številnim avtorjem v Sloveniji, imaš slabo pogajalsko izhodišče; težko je potem sestavljati programe, zasedbe. Veliko je razlogov, da najprej hišo spravimo iz zadolženosti, se pravi, da se odpravijo vse neplačane zapadle obveznosti. Šele potem bomo lahko bolj pozorno gledali na druge zadeve, povezane denimo z umetniškimi projekti ali naložbami.
Septembra ste javno zagotavljali, da lahko rešite finančno stanje v ljubljanski Operi ob nespremenjenem financiranju. Iz dopolnilne odločbe ministrstva pa izhaja, da ste tik pred tem, še pred uradnim nastopom funkcije, zaprosili ministrstvo za dodatna sredstva in jih tudi dobili. Vaše izjave so se izkazale za kontradiktorne.Nikakršne kontradiktornosti ne vidim. Podobne odločbe so že v preteklih letih prejemali vsi javni zavodi, tudi letos jih je bilo poleg nas še nekaj. Kar se tiče te dodatne odločbe v višini 405.000 evrov, je pomembno to, da so v eno odločbo združene tri različne postavke. 15.000 evrov so nam namenili za izvedbo državne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti 20. decembra in ta postavka je povsem ločena od našega delovanja.
Kar se tiče drugih dveh postavk, izhajata iz dejstva, da je Opera letos spomladi dobila odločbo v višini 163.000 evrov za naložbe. Zdelo se mi je nepotrebno, da zapravljamo denar za naložbe, ki morda ta hip niso nujno potrebne, medtem ko krvavo potrebujemo sredstva za pokritje izgube. Zato sem ministrstvu predlagal, da se 100.000 evrov, ki jih ne potrebujemo, preusmeri v splošne stroške. Tako smo dobili 240.000 evrov za splošne stroške in 150.000 za programske materialne stroške. Ob tem pa je treba nujno poudariti, da bomo letos od ministrstva skupno prejeli skoraj 900.000 evrov manj kot lani.
Poznavalci opozarjajo, da v to proračunsko postavko nikakor ne sodijo dodatna sredstva za splošne materialne stroške, še manj programski materialni stroški. Zakaj ministrstvo preprosto ne prizna, da vam pomaga pokrivati zadolženost?Ne vem, kako to komentira ministrstvo, ampak četudi to jemljete kot neko sanacijo izgube, je to samo del pokritja te izgube. To, da bodo morda nekoliko prej odpravljene zapadle obveznosti do dobaviteljev.
Koliko denarja iz postavke za splošne stroške bo šlo za plače zaposlenih? Še poleti se je govorilo, da bodo jeseni ostali brez njih.Ne vem, od kod so te govorice prišle, vsekakor niso bile nikoli resne. Kot že rečeno, bomo prejeli 900.000 evrov manj denarja, postavko za plače so letos vsem javnim zavodom na področju kulture zmanjšali za deset odstotkov.
Od kod 700.000 evrov dobička, ki ga napovedujete konec leta?Tega nisem nikoli napovedal. Rekel sem, da se bodo zapadle neplačane obveznosti, torej dolgovi, letos zmanjšale za 600.000 do 700.000 evrov. In za to izjavo še vedno stojim. Dolgove bomo zmanjšali zaradi številnih ukrepov, ki smo jih sprejeli in jih izvajamo zato, da bo odhodkov toliko manj, kot bo prihodkov. Skratka, pretežno z zmanjševanjem stroškov dela. Zmanjšali smo avtorske honorarje, odpovedali nekatere pogodbe, znižali ceno študentskega dela, za nami je na stotine sestankov. Pogovorili smo se tudi s številnimi dobavitelji, da znižajo cene – in so to storili.
Toliko je še rezerve v hiši?Seveda in še se bo dalo racionalizirati stroške. Če vam pokažem seznam zapadlih neplačanih obveznosti, so te še konec marca znašale 1,210.000 evrov, zdaj je teh obveznosti le še 595.000 evrov. Novembra smo sicer z odločbo dobili 135.000 evrov več od siceršnje dvanajstine, vendar so naši ukrepi toliko uspešni, da že lahko govorimo o pozitivnem trendu. V bistvu komaj čakam letošnjo bilanco.
Vseeno pravijo, da za trenutno poslovanje v Operi še nimate zaslug. Sanacijski program do leta 2018 izvajajo že od lani, odkar je iz hiše odšel vaš predhodnik Mitja Bervar. Ta predvideva v tem letu presežek 195.000 evrov, realno pa bi bilo celo pričakovati 280.000 evrov.Res me zanima, kdo to pravi. Za zmanjševanje zadolženosti imam prav gotovo zasluge. Veste, res niso vsi ti uspehi tako naključni in tako neodvisni od mene, kot želijo prikazati nekateri. Sanacijski program za lani, ki ga omenjate, je bil izpeljan tako, da je v letu 2012 izkazal izgubo 572.000 evrov. Sicer pa je vseeno, kdo bo na koncu zaslužen za to, glavno je, da Opera končno ne bo več v izgubi.
Problem, na katerega opozarjate tudi vi, je povečanje kvadrature operne stavbe po prenovi in s tem povečanje splošnih stroškov. Vendar je iz Ajpesa in drugih poslovnih poročil razvidno, da je ministrstvo že leta 2011 delno, leta 2012 pa v celoti uskladilo financiranje splošnih stroškov zaradi novopridobljenih površin (torej še v času Bervarja).Nisem seznanjen s temi podatki Ajpesa, zato tega ne morem komentirati. Vsekakor imamo še vedno za tako veliko stavbo samo enega zaposlenega vzdrževalca.
Nad vašim imenovanjem visi upravni spor, ki ga je sprožil eden od kandidatov na razpisu za ravnatelja SNG Opera in balet Ljubljana.Upravni spor je popolnoma legitimna odločitev kandidata na razpisu. Prvega razpisa iz januarja 2013 ne morem komentirati, ker sem bil takrat še v Drami, z drugim razpisom pa je bilo, kar se mene tiče, vse v najlepšem redu. Če bo sodišče odločilo drugače, bo tako pač odločilo.
Kaj je temeljni problem operno-baletne dejavnosti pri nas?Operna in baletna dejavnost pri nas je zelo kakovostna, potrebe po dveh nacionalnih hišah so. Dolgoročno bo treba rešiti probleme baletnih plesalcev, ki so v plačnih razredih prenizko ovrednoteni, bremeni jih pozno upokojevanje, ki ga ministrstvo za socialo ne razume ravno tako, kot bi moralo. Na opernem področju pa se bo treba odločiti, ali se bomo naslanjali izključno na domač ansambel ali bomo zasedali umetnike, soliste iz tujine, kot je praksa na primer v mariborski operno-baletni hiši. Moje mnenje je, da je čvrst domač ansambel osnova, zakonodaja pa mora omogočiti, da bomo lahko bolj fleksibilni.
Oba ansambla, operni in baletni, sta kadrovsko nepretočna, kar je problem večine umetniških korpusov v Sloveniji, ki jih sofinancira država. Kako nameravate voditi kadrovsko politiko?Ta problem ni rešljiv čez noč, je pa denimo v petih letih. Vse glasbene ustanove v Sloveniji se morajo povezati in skupaj zastaviti normative. Naše umetniško vodstvo pa bo seveda moralo še bolj skrbno izbirati pevce, soliste, da bodo avdicije res takšne, kot morajo biti.
Katere predstave novega umetniškega vodje Opere Rocca ste videli? Poznate kritike njegovih predstav zadnjih dveh let na Češkem?Nisem videl nobene od predstav, ki jih je režiral v Sloveniji, kar pa se mi je zdelo pri izbiri umetniškega vodje popolnoma nerelevantno. Neko avtorsko delo oziroma režijski koncept ne more odločilno vplivati na to, kako bo nekdo umetniško vodil opero. Rocc je bil samo eden izmed mnogih kandidatov, s katerimi sem se pogovarjal. Prepričale so me njegove reference, širina, ki jo je pokazal v razgovorih, njegova prednost je tudi mladost in neobremenjenost s slovensko operno sceno. Bil je najbolj kakovosten kandidat na podlagi javnega razpisa. Pri dokončni izbiri sem se posvetoval tudi s komisijo, ki je bila ustanovljena znotraj zavoda, v njej pa so bili dramaturginja, poslovni vodja programa in vodja kadrovske službe.
Letos odpade utečena operna koprodukcija s Cankarjevim domom, ki je partnerja zdaj z izvedbo Aide našel v SNG Maribor. Če še dodatnih programskih sredstev ne bo, kako boste prihodnje leto pokrili šest novih produkcij na repertoarju?Koprodukcija je odpadla, ker se prejšnji vodstvi nista uspeli dogovoriti. Po mojem mnenju zaradi tega izpada dohodkov ne bo. Seveda bi si želel sodelovati s Cankarjevim domom in si bom v prihodnje tudi prizadeval, da se te koprodukcije obnovijo, že zaradi umetniškega napredka ansambla. Ko sem bil še v Drami, smo s CD uspešno sodelovali z Brechtovo predstavo Ustavljivi vzpon Artura Uija v režiji Eduarda Milerja. Menim, da lahko podoben uspeh dosežemo tudi z ljubljansko Opero.
Ljudje se vas ne spominjajo kot obiskovalca opernih in baletnih predstav – ali pač?Seveda sem obiskoval tudi operne in baletne predstave, kot kaže, pa me ti ljudje, ki jih omenjate, takrat niso opazili. Dolga leta sva imela z ženo tudi oranžni in modri abonma Slovenske filharmonije. Priznam pa, da na teh predstavah nisem bil tako pogosto kot v gledališčih, kjer sem v zadnjih desetih letih videl skoraj vse predstave v slovenskem in obmejnem prostoru.
