Vse navedeno odseva tudi z naslovnice, na kateri so klasični moški čevlji zoperstavljeni kričeče rožnatim salonarjem oziroma tradicionalna moškost novodobni samozavestni ženstvenosti. Zbirko sicer tvorijo zelo kratke črtice in komentirane prigode, nekajvrstični aforizmi, zgoščene in izčiščene impresije urbanega vsakdana, ki jih z lahkoto poimenujemo za poezijo v prozi. Komunikativnost je ena izmed glavnih odlik Matkovićeve, tako zunaj kot znotraj platnic, a se ne izteče v fraznost in klišejskost. Prav nasprotno, sproščen pogovorni slog kombinira z bolj sofisticiranimi jezikovnimi oblikami in zaznavami, ki stopajo onstran jezikovnih konvencij, pri čemer ji pomaga občutek za ironijo in sproščene duhovitosti. Kratki stavki brez velikih začetnic poudarijo fragmentarno in mimobežno strukturo zapisov, za razliko od večine prvencev pa so izpiljeni do te mere, da jim težko kar koli dodamo ali odvzamemo.
Knjiga se začne – od začetka. Z osnovno celico, ki jo zruši sam nosilni steber, pater familias, ki »odkoraka« ter tako ključno zaznamuje junakinjo z bremenom zavrženosti in globoko potrebo po ljubezni in priznanju. Tako kot Goran Vojnović tudi Dijana Matković nosi svojo priseljensko identiteto ponosno kot zastavo, v liku očeta pa se lepo prepletata tako balkanska kot slovenska tradicija. Prvo zastopa »bog-otac« (bog-oče) oziroma avtoritarni tip družinskega poglavarja s trdo roko, drugo pa odsotni oče. Družinska anamneza je tukaj usoda, saj se obrazci obnašanja prenašajo iz kolena v koleno in se ugotovitev z začetka »tvoj ćale vedno odkoraka« preroško ponovi v zgodbah odrasle hčerke, ki jo srečamo v trenutkih dvoma in odhajanja. Odnosi zavzemajo centralno mesto v zbirki, toda romantična možnost, da se dva uma in telesi uglasita in zabrenkata skupaj, obstaja le v posrečenih epizodnih srečanjih. Dolgoročne zveze so obsojene na propad, še največja sreča pa pride ob vnovični pridobitvi samskega stanu. Takrat junakinja oživi in njeni možgani delajo kot »centrifuga s 1000 obrati na sekundo«.
Mlada dama se gradi v nasprotju do žensk, ki »s svojo toplo maternico« pomirijo moškega, je ženska verzija samotnega jezdeca, ki po avanturah odjaha sam v sončni zahod oziroma se odpelje pred domove svojih bivših, da bi si potrdila, da je natančno tam, kjer hoče biti, onstran zaspanega rutinskega življenja, kjer lahko drži »štafeto popolnoma budnih«. Boemsko ozadje in ponočevanje gresta skupaj z uporom družbenim institucijam, avtoriteti, izobraževalnemu sistemu. Junakinja se gradi v nasprotju do »malomeščanstva«, ki je odraščalo »v dedkovem fotelju« in ob spoznavanju bontona, medtem ko je sama odrasla na betonu in z lahkoto sikne »ko te jebe«. V tej drži je nekaj izjemno nedolžnega in naivnega, tipično mladostniškega, kot sta prepričanje o enkratnosti lastnega početja in pomanjkanje »zgodovinskega« spomina, v katerem se ta isti upor pokaže kot obrazec, ki ga ponavljajo generacije od Holdna Caulfielda naprej. Tudi naši junakinji umanjka zavedanje, da je točka zavračanja sistema že predvidena v sistemu samem, ki nadzora ne izvaja s trdo, temveč z mehko in nevidno roko. Da sploh ne govorimo o »uporu« kot enem najbolj fetišiziranih proizvodov, katerega govorico so že zdavnaj prevzele Mobitelove reklame.
V imenu očeta so večkrat opisali kot »generacijsko« zbirko. S tem so najbrž mislili na generacijo tistih, ki so nam obdobje mladostništva in privilegij samoiskanja podaljšali do poznih dvajsetih let, generacijo, ki je odrasla v relativnem udobju in se v pomanjkanju drugih problemov ukvarjala sama s seboj, proizvajala puer aeternuse in bila zato obenem šarmantna in iritantna. Glede na to, da pripadniki te generacije počasi stopajo proti tridesetim in je zlata kokoš odkorakala, utegne biti, da gre dejansko za eno zadnjih predstavnic opisane izkušnje. Mladostništvo se namreč spreminja in ko rečemo, da je kak mladec »izgubljen«, s tem ne mislimo le tega, da je »prikupno zmeden«, temveč predvsem – »nezaposlen«.