Bistvenih značilnosti medgeneracijskega konflikta še nismo niti opisali, zato je velika škoda, da ga poskušajo nekateri predčasno pomesti pod preprogo, preden bi ga kdo prikazal kot povsem pozitivno družbenokritično izhodišče. Zanikanje problema ne bi bilo škodljivo, če tega konflikta v resnici ne bi bilo in če ne bi bil najverjetnejši kandidat za gonilo vseh antagonizmov, ki bodo družbo generirali naslednjih 50 let. Ker je konflikt naša bodočnost, pa če se z njegovim obstojem strinjamo ali ne, so povsem destruktivni poskusi interesnih skupin, da bi mlade prikazali ne kot žrtve medgeneracijskega konflikta, pač pa kot njegove povzročitelje, ki bodisi: a) želijo pridobiti svoje pravice na račun zmanjšanja pravic starejših; b) so žrtve oblasti, ki menda zgolj fiktiven konflikt poskuša izkoristiti za vpeljavo nepriljubljenih reform.
Besedi mladi in starejši v nadaljevanju uporabljam kot generični oznaki, prva označuje prekerno (ne)zaposlenega, druga relativno varno zaposlenega. Starostna meja je fluidna in v bistvu ni pomembna. Položaj mladih deli 55-letna sveže odpuščena nekvalificirana delavka.
Generacijskega konflikta ne vidim kot prizadevanja mladih, da bi si izboljšali položaj na račun starejših, kot to poskušajo prikazati interesne skupine. Generacijski konflikt je stanje, v katerem starejši, torej ti z relativno mnogo pravicami, ne delujejo aktivno v smeri širjenja pravic. Osnovni generator medgeneracijskega konflikta ni nekakšno ljubosumje mladih na pravice njihovih starejših kolegov, iracionalna želja, da bi delili ne enako dober, pač pa enako slab položaj. Motor generacijskega konflikta je ljubosumno posesiven odnos starejših do lastnih pravic in trapasta bojazen, da bi »razširitev področja pravic« nekako zmanjšala delež pravic zanje.
Večja briga starejših bi imela prav nasprotne učinke. Generacijski konflikt je bil doslej zamujena priložnost, da starejši pomagajo mladim in tako pomagajo sebi. Že vse krizno obdobje stojijo zakrčeni v vlogi zgolj zaščitnikov pridobljenega in z bojaznijo čakajo na vsako novo nakano delodajalca, da pride in poreže njihove plače, dodatke in dopuste. Če bi starejši začeli aktivneje ščititi pravice mladih, bi se tudi sami prelevili v aktivne pogajalce z delodajalci. Iz objektov delodajalčeve samovolje bi se prelevili v subjekte, ki postavljajo zahteve in pogoje, s čimer bi delodajalcu pustili bistveno manj časa in energije za posege v obstoječe pravice. In to je vsa skrivnost. Napad je najboljša obramba. Aktivno ščitenje mladih na trgu dela za starejše v prvi vrsti pomeni učinkovito ščitenje in celo boljšanje lastnega položaja. Prav nasprotno od tega, kar nam pripovedujejo predstavniki zaposlenih: da je defenzivno varovanje priborjenega in pridobljenega edini način, kako pravice nekako ohraniti za mlade, ko in če se bodo vremena nekoč zjasnila tudi njim.
Zadnji poskusi sindikalistov, da bi generacijski konflikt prikazali kot vsiljen od oblasti, je neokusen in prozoren, predvsem pa je nekonstruktiven. Mlade postavlja v vlogo žrtev oblastne manipulacije, s čimer jim jemlje pravico do odprte, vsebinske kritike, naslovljene na generacije staršev in starih staršev, katere cilj je boljša družba za vse. Kar verjetno samo kaže, kako neznosna je mnogim legitimna in zaslužena kritika. Z zanikanjem generacijskega konflikta se zamuja priložnost, da postane utemeljena kritika vrednota, zamuja se priložnost za dialog, ki ni le prazna floskula za pokroviteljstvo enih in poslušnost drugih. Dialog si namreč naši starejši kolegi predstavljajo kot stanje, kjer se mladi borimo za besedo z oblastjo, ne pa za pošteno besedo z njimi.
Ne pristajam na zanikanje medgeneracijskega konflikta z argumentom, da je to ustvarjanje nepotrebnega problema, zanikanje pravega in zgolj potuha oblasti, ki lahko medtem nemoteno zganja svoje lumparije. Češ, ko se mi koljemo med sabo, se neka abstraktna oblast tam zunaj valja po tleh od smeha, skozi parlament šiba nove varčevalne ukrepe in sploh kuje vseh vrst zarot proti nam malenkostnim tepcem, ki se ruvamo okoli trivialnosti. Žal, spet vidim generacijsko pravičnost kot družbeno vzdušje aktivnosti, s katerimi od oblasti zahtevamo doslednost pri širjenju pravic, ne pa zgolj umetnega ohranjanja sedanjega stanja relativne pravičnosti do starejših in popolne nepravičnosti do mladih.
Kupim en kilogram medgeneracijske solidarnosti na dan, ko bomo razčistili tudi s tem pojmom sumljivega porekla. Še nikoli nisem slišala, da bi frazo uporabil kdo pod 50. Z njo starejši k solidarnosti kličejo mlajše. A dejstvo je, da smo mladi lahko solidarni le načelno, medtem ko za solidarnost težko kaj zastavimo, ker pač ničesar nimamo. Razmere v resnici terjajo večjo solidarnost starejših z mladimi, ki je pri nas nismo vajeni zares misliti. Starost in izkušnje starejših predstavljajo vrhovno vrednoto, spoštovanje mladih do starejših pa osnovni bonton. Mladi delamo za njihove pokojnine, cenimo njihove nasvete, jih spoštujemo, nikoli ne ugovarjamo, previdno kritiziramo, vedno pridržimo vrata, nesemo vrečko po stopnicah, odstopimo svoj sedež. Vse lepo in prav. A ko pride do antagonizmov na trgu dela, smo mladi težko dovolj vljudni. Lahko jim podržimo odprta vrata v pogajalsko sobo z delodajalcem, ki se je tokrat spomnil, da je božičnica pa res čisto odveč.