Istega dne zvečer se je moral predsednik komisije pred novinarjem nacionalne televizije braniti, da KPK res ne piše zakonov in da ni na njej, da zapira barabe, v sredo je komisija o svojem odstopu obvestila predsednika republike, včeraj je odstop tudi javno obelodanila. Lahko bi rekli, da je protikorupcijska komisija vnovič izdala še eno odmevno zaključno poročilo, tokrat generalno, o stanju korupcije v državi. Svoj odstop je v njem utemeljila z besedami, ki so zelo podobne temu, kar je od nje par dni prej že moral slišati Erjavec. Teden se je tako zaključil, kakor se je začel: z nepričakovanim in s protestom motiviranim odstopom, pri čemer je korupcija ministrovemu odstopu služila za ozadje, ob odstopu KPK-jevskega moštva pa je bila v ospredju. Tja do torka, ko bo Transparency International Slovenia objavil indeks zaznave korupcije, se ji ni treba bati, da bi nanjo pozabili, potem pa bo njeni medijski pojavnosti (do kakšnega novega škandala) spet slabo kazalo.
Včeraj je bilo neprijetno biti slovenski politik. Najprej zato, ker odstop KPK ob obrazložitvi, s katero je bil pospremljen, pomeni najbolj ostro in najodmevnejšo kritiko tukajšnje politične kaste po vstajniškem gibanju (ki je po ulicah nosilo tudi transparent z napisom »Klemenčič – car«), in potem še zato, ker bodo politiki zagotovo deležni vprašanj iz tujine, zakaj je v Sloveniji odstopila njena najpomembnejša nadzorstvena komisija, kakšna strankarska internacionala pa bo o odstopu KPK morda sprejela celo kakšno posebno resolucijo. O tem, da je protikorupcijska komisija z odstopom računala ravno na vsestransko odmevnost tega svojega dejanja, pač ne more biti nobenega dvoma. Svoj protest je v resnici zastavila kot pritisk, zato ga je treba razumeti kot politično dejanje KPK, njeno prvo in s tem nujno tudi zadnje. Če namreč po tako dramatično artikuliranem protestu komisija ne bi tudi odstopila, bi sama postala eden od političnih akterjev republike in ne bi več mogla biti, kar je bila – njena slaba vest. Za tiste, s katerimi se je ta posadka KPK ukvarjala, je obnemoglost slabe vesti zagotovo dobra novica, za vse druge pa zelo slaba: vedno več jih je, ki ne vidijo več smisla in odidejo. S funkcije ali v tujino, je prav vseeno.
