Ni časa za čakanje

Gibanje ne-rasti

Okoljski vrh v Varšavi se je končal z obljubo novih skladov, namenjenih obnovi, sanaciji in prilagoditvi v regijah ter državah, ki jih okoljske spremembe in katastrofe najbolj smrtonosno in uničevalno zadenejo. Tako si zahodni svet, zvest sistemu, ki mu vlada, kupuje odpustke za ekscesno porabo naravnih virov. Ta mu je v zadnjem stoletju vse do pred kratkim omogočala nenehno gospodarsko rast. Barbara Kvac, ki od leta 2003 dela v društvu Fokus, pravi, da se ta pot izteka. Planet, na katerem smo, je v celoti kapitaliziran in prignan do meja vzdržnega. Spomni na globalno, množično mobilizacijo posameznikov in iniciativ za okoljski vrh v Koebenhavnu leta 2009. »Milijoni ljudi so zahtevali ukrepanje. Nato se je vse sesulo in vsi so obstali razočarani.« Ljudje so otopeli in zagon je izginil. »A časa je vse manj. Danes so potrebni mnogo ambicioznejši ukrepi, in to čim prej. V Varšavi smo se strinjali, da je sedanji trenutek pomemben. Spomladi bodo evropske volitve, oblikujejo se okoljski cilji EU do leta 2030. Pritisk se mora okrepiti, končno moramo razumeti širšo sliko,« pripoveduje Barbara Kvac.

Na povabilo društev Fokus in Humanitas je v Ljubljano prejšnji konec tedna prišel francoski aktivist gibanja ne-rasti Vincent Liegey, ki živi v Budimpešti. Tam končuje doktorat o spremembah, ki se razdrobljeno neinstitucionalno, a vse gosteje dogajajo po vsem svetu. »Gibanje za ustavitev gospodarstev rasti deloma črpa tudi iz francoske filozofske in politične tradicije,« razlaga z nasmehom samodistance. »Je globalno in zanima ga dvoje: najprej, kritika našega sedanjega kapitalističnega sistema, ki temelji le na vse večji in večji potrošnji, ki naj ustvarja vse večje in večje dobičke. Takoj zatem pa iskanje in oblikovanje drugačnih pristopov in razmislekov, ki bi lahko povezali vse inciative od dekolonializma do buen vivira, skupnostnih vrtov, tranzicijskega gibanja, ekonomije menjave in popravil ter niza drugih v proces prehoda.«

Prehoda v kaj? »V drugačno, boljšo, pravičnejšo, bolj avtonomno in demokratično družbo,« je neskromen Francoz, soavtor knjižice o gibanju ne-rasti in brezpogojnem avtonomnem dohodku (Un projet de décroissance. Manifeste pour une dotation inconditionnelle d'autonomie). Ko govori o zgodovinskem drobljenju in vse večji specializiranosti znanosti, povleče iz žepa star mobilni telefon: »Danes znamo narediti iphone. To je genialno. A niti sanja se nam ne, kakšne družbene, ekonomske in psihološke posledice ima to. Živimo v družbah, kjer nas učijo, da morajo o vsem odločati strokovnjaki. V to ne verjamem. Gibanje ne-rasti želi povezati tehnologije in gospodarstva s posledicami, ki jih ustvarjajo na vseh drugih ravneh naših življenj. To naj bi bil smisel demokratičnih družb. Največja laž je, da demokracijo dosežemo že z volitvami in večstrankarskim sistemom. Demokracija je sistem, ki prek informacij in institucij omogoči razumevanje procesov vsem in spodbuja v ljudeh željo, da v njem sodelujejo. Zastavljamo tri preprosta vprašanja: Kaj proizvajamo, kako to proizvajamo in zakaj to proizvajamo?«

Pozabljena prihodnost

V sredo je prof. Dušan Plut, eden najvidnejših in najbolj vztrajnih glasov, ki opozarjajo na uničevanje narave in nevzdržnost gospodarskega in družbenega sistema v Sloveniji, sedel v četrti vrsti polne dvorane državnega sveta. Pričenjal se je posvet o odgovornosti države za sanacijo onesnaženega okolja. Predsednik Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije, ki je dan prej tudi sam pred parlamentom opozarjal na zastrupljenost slovenskega okolja, pravi, da je sedanja situacija neukrepanja odraz moči kapitala, ki teži le k dobičku, ljudi in okolje pa razume kot kolonizirane predmete izkoriščanja.

»Sedanji razvoj tehnologije v rokah kapitala gre še vedno v smeri podrejanja narave. Predlagajo se zelo radikalne alternative, ki težijo izključno k dobičku in temeljijo na izkoriščanju soljudi in narave. Taka tehnologija nima v 21. stoletju kaj iskati,« svari dr. Plut. Tehnologijo prihodnosti in hkrati točko odločitve vidi v razvoju in prehodu na neogljično energijsko oskrbo ter razvoju materialov, katerih temeljna funkcija bo reciklaža znotraj krožnega, ravnovesnega gospodarstva. »Vprašanje pa je, ali lahko sedanji, tržno zasnovani sistem tak prehod preživi,« opozori dr. Plut.

Slovenija potroši dva- do trikrat več virov, kot je globalno vzdržno. Ne Slovenija ne Evropa časa krize nista izkoristili za okoljsko in razvojno preoblikovanje družbe. Slepo se beži v čas pred krizo. »EU celo opušča nekatere okoljske omejitve, hkrati pa uničuje največjo pridobitev povojne demokratične Evrope: socialno državo blaginje za ljudi. Pod pritiskom kapitala so pokleknili. Vsi. A raste pritisk od spodaj, od ljudi. To je nujno. Kajti sedanje generacije aktivno ustvarjamo opustošeno Slovenijo in opustošen ter izčrpan planet, ki ga bomo zapustili našim otrokom in vnukom,« sklene profesor geografije na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Prav občutek, ki se je v sosednji prestolnici razpasel po blokadi zagrebške Filozofske fakultete leta 2009, da je treba biti aktiven, če želimo spremembe na bolje, je pripeljal do oblikovanja ekološkega think-tanka, Skupine 22 (Grupa22 ali, krajše, G22). Njej namenjajo svoj prosti čas mladi, visoko izobraženi posamezniki različnih profilov. Skupno jim je, da jih vse intrigira ideja ne-rasti in »kako oblikovati družbo za 22. stoletje«, v kateri bodo vsi člani radi živeli.

Mladen Domazet je doktoriral iz filozofije fizike, sedaj pa dela na sociološkem raziskovalnem inštitutu v Zagrebu. S sodelavci iz G22 je prepričan, da so izzivi 21. stoletja radikalno drugačni od izzivov iz preteklosti. »Tako družbeni kot naravni dejavniki se združujejo v času in v krizah, v katerih živimo, in to na globalni ravni. Gibanje za ne-rast je odziv na globalni imperativ, pred katerim smo.« Mladi filozof pripoveduje, da je rast zadnjih let na Hrvaškem temeljila na prekomernem izkoriščanju naravnih virov, ki je po letu 2000 preseglo mejo vzdržnosti. »A tej rasti navkljub se širše družbeno dobro ni povečalo. Vseskozi je prihajalo do obubožanja delov prebivalstva. Danes je to zaradi krize le bolj očitno. Koristi in dobičke tega izčrpavanja pobira vse manjša skupina ljudi. Kot nacionalno gospodarstvo smo morda bogatejši, a kot družba smo le bolj razslojeni in v mnogih pogledih obubožani.«

V zadnjem letu so v G22 posebej intenzivno delali s prebivalci dveh degradiranih zagrebških četrti v okolici nekdanjih tovarn. »Zanimivo je, da ljudje vidijo padec socializma kot ključni trenutek začetka drsenja na slabše. Po drugi strani njihovi politični predstavniki, izbrani iz centrov političnih strank, za vse težave krivijo nekdanji socializem. Tu je popoln prepad. A če želimo strateško doseči ne-rast in odmik od ogljične zasnove naših civilizacij, bomo to morali narediti čezmejno, s povezovanjem tako prek EU kot Balkana.« Ob tem priznava, da že samo omemba zemljevida balkanskega sodelovanja sproži žolčne politične odzive in nesmiselne primerjave. »Kriminalne mreže po drugi strani nimajo nobenih ideoloških predsodkov pri čezmejnem delovanju. Pridružujejo se jim tudi deli gospodarstev, ki temeljijo na intenzivnem izkoriščanju naravnih virov. EU je danes na ravni institucij zagotovo ovira resničnim spremembam. Kajti temelji na mantri moči, ki gnezdi v gospodarski rasti. Nujnost sprememb priznavajo, a verjamejo, da bo rast mogoče prebarvati v zeleno. Nezelene dele industrij pa bodo verjetno preselili v tujino. Globalno to ne more delovati,« je prepričan Mladen Domazet.

Raznovrstnost na obzorju

Po večletnem sodelovanju na sestankih s političnimi akterji v Sloveniji Barabara Kvac opozori na strokovno podhranjenost, manko volje in znanja na mestih, kjer se sprejemajo odločitve. »Več kot 300 milijonov evrov smo v letih 2008 do 2011 namenili subvencioniranju obnovljivih virov energije. Hkrati smo s skoraj pol milijarde subvencionirali fosilna goriva. Z drugim ukrepom izničimo vse dobre učinke prvega,« zmaje z glavo. »Na politike imajo ključen vpliv lobiji. Tako v Sloveniji kot na ravni EU. Razkrivanja njihovega nedemokratičnega vpliva je še vedno premalo. Če pogledamo samo omejitve izpustov v prometu ali vpliv premogovniških lobijev in idejo, da bi odpirali nove rudnike premoga.«

Politika se v iskanju rešitev prepogostokrat zateka k preprostim, starim idejam, ne da bi resno analizirala številke, posledice in možnosti. Barbara Kvac se v jutru, ko se nad mestnim obrobjem izrisujejo zasneženi vrhovi Kamniških Alp, nasmehne, da lepa in košata narava, gozdovi in vode dajejo občutek, da stvari niso hudo narobe. »Okoljsko degradacijo občutijo tisti, ki živijo v neposredni bližini tovarn in objektov, ki so najhujši onesnaževalci. Morda se zdi, da o okolju že vse vemo, a zelo malo ljudi razume povezanost okoljske krize tako s krizo gospodarstva kot njenim vplivom na družbene in socialne razmere, v katerih živimo. Zadnji podatki ARSO kažejo, da se ozračje v Sloveniji segreva nadpovprečno. To bo imelo posledice za vse vidike naših življenj.«

Tudi zato, pravi Barbara Vodopivec iz društva Humanitas, ki je v zadnjem letu pripravilo niz razprav o ne-rasti kot možnem, drugačnem družbenem modelu, nima smisla gojiti predsodkov. »Učimo se lahko tako od iniciativ iz Afrike in Južne Amerike kot iz lastne zgodovine. Ne verjamem v velike diskontinuitete in zdi se mi izjemno, koliko iniciativ, skupin in dogajanja se je oblikovalo v zadnjem letu. Od mariborskega Centra alternativne in avtonomne produkcije do četrtnih skupščin. Da, želeli bi si velike, hitre spremembe, imamo pa drobne, razpršene aktivnosti. A na koncu verjamem, da se bodo te točke povezale in razširile.« Kot so večplastni izzivi okolja, družbe, ustvarjanja in bivanja, razlaga, so lahko večplastne tudi strategije delovanj. »Treba je ozaveščati in se pogovarjati z ljudmi, treba je iti do političnih odločevalcev, na fakultete in na cesto. Ključno je, da prevprašujemo koncepte, ki jih desetletja nismo postavljali pod vprašaj, in mislimo sisteme, o katerih si prej nismo upali. Ključno je, da nas povezuje skupna, okvirna vizija oblikovanja družbe, ki ne bo ne okoljsko ne družbeno uničujoča,« je prepričana Barbara Vodopivec.

Znamo in vemo bolje

Vincent Liegey se je lahko junija letos na lastne oči prepričal, kaj se zgodi, ko Donava dere skozi mesto po trgih in pod okni. Ljudje so stopili skupaj, gradili zaščite in nasipe. Delo je bilo težko, a imelo je smisel. »To je ključ,« razlaga diplomirani mehanik, ki je tik pred orkanom Katrina predaval tudi v New Orleansu. »Ljudje smo dovolj pametni in sposobni, da lahko oblikujemo sistem, v katerem bomo vsi dobro živeli in bili ljudje, ki si želimo biti. Danes je najmočnejši pogon vojaška industrija. Za njo je oglaševanje, ki ustvarja frustracije. Govorijo nam, da živimo v krizi. A gre za razmere, ki so posledica političnih odločitev, in to stanje se namerno vzdržuje. Služi kot raison d'être, da ljudje še naprej prestrašeno pristajajo na oligarhičen sistem, v katerem njihovo delo in bivanje vse bolj izgubljata smisel in se vrtita le okoli lastnega preživetja.«

Govori o tehnologiji, ki lahko energijo in upravljanje družbe vrne ljudem. Skupnostno financirani projekti gradnje sončnih ali vetrnih elektrarn so le en primer. V Franciji so med razpravami predlagali določitev najvišje plače, ki bi lahko bila največ štirikratnik najnižje plače. Univerzalni temeljni dohodek v denarju so ocenili za preveč preprosto orodje neoliberalizma, ki lahko služi krčenju socialne države in ustvarjanju umetne gospodarske rasti. Namesto tega so predlagali brezpogojni avtonomni dohodek, ki bi vsakemu prebivalcu omogočal dostop do brezplačnega zdravstva, šolstva, osnovne oskrbe z vodo in elektriko, do prebivališča, zdrave, lokalne hrane. »Želimo razširiti ideje univerzalne deklaracije človekovih pravic. Vsakemu človeku bi morali biti brezpogojno zagotovljeni temeljni pogoji za preživetje. To je nekaj, kar ne more biti pogojeno s tržno ekonomijo ali postavljeno pod vprašaj zaradi neoliberalizma ali neizmernega bogastva peščice ljudi. Naš cilj ni spodkopati stopnjo razvoja družbe, v kateri živimo. Želimo pa razmisliti, zakaj ustvarjamo, kar ustvarjamo, in kakšne so posledice. Kaj resnično potrebujemo? Kaj je bilo bolje v preteklosti in kako lahko to združimo s sedanjim znanjem, da bomo v prihodnosti vsi preživeli.«

Ključni trenutki razmisleka in širitve ideje ne-rasti so tako doseg fizičnih meja zmogljivosti planeta, vse večja ekonomska in družbena neenakost ter preprosto vprašanje, kaj lahko poveča srečo in zadovoljstvo ljudi. »Novim idejam se vselej najprej smejimo in jih ignoriramo, potem se jih napade, na koncu pa postanejo nekaj samoumevnega, kar posvojijo vsi. A spremembe se morajo začeti dogajati kmalu. Kajti če bomo prišli do končnih omejitev planeta, so posledice lahko uničujoče,« razlaga pot ideje, ki jo v ključnih elementih veže na romunskega ekonomista Nicholasa Georgescu-Roegna. Če alternative same zase niso dovolj, je prepričan, da prav pozicija zunaj institucij in struktur oblasti omogoča globlja prevpraševanja. »Institucije morajo spet postati orodje, ki služi ljudem in družbi. Zato se pripravljamo na lokalne volitve v Franciji. Povezati želimo aktiviste s terena z naprednimi politiki. Oni lahko sprejmejo pravne akte in pomagajo odpreti prostore, da si jih ponovno prisvojimo in oblikujemo spremembe,« razlaga Vincent Liegey. »Ideja ni, da ljudje v strankah in institucijah postanejo nosilci sprememb. To ne bodo nikoli. Spremembe bodo prišle od ljudi, s terena. Institucije si moramo vzeti nazaj, da nam bodo v pomoč.« Pravi, da ni časa, da bi s spremembami čakali na zmago na volitvah. Začenja se posamezno in skupaj, na vseh koncih sveta. »Čakanje, da bomo šele potem lahko začeli, ne šteje.«