»V zadnjih letih smo ustvarili veliko novih delovnih mest,« je rekel. »Na Kitajskem in v Južni Koreji.«
Ekonomske sankcije zaradi razvoja jedrske tehnologije so devastirale iranski srednji razred in znižale življenjsko raven tudi najbolj zaščitenih slojev. V državi, bogati z nafto, so bile vrste na bencinskih črpalkah. Po dolgih letih se je v nedeljo prvič zazdelo, da bodo sankcije postopoma umaknjene. Rohani je zmagovalno gledal na svoje prve tri mesece na vrhu države. Ali tik pod njim, saj je ajatola Ali Hamenej še vedno vrhovni verski voditelj, ki določa meje politike. Pa vendar so te meje danes nezamisljivo široke. Iran in Združene države Amerike so po treh desetletjih hladne vojne, sankcij, ubijanja preko posrednikov in kljub temu, da sta državi brez diplomatskih odnosov, sklenili dogovor o prekinitvi sovražnosti. Reče se mu dogovor o iranskem jedrskem programu.
Položaj se je še pred pol leta zdel brezizhoden. Potem pa se je zgodil skoraj privid. Po nekaj tednih ne preveč kompliciranih pogajanj se je Iran obvezal, da urana ne bo bogatil čez pet odstotkov in da bo dovolil neomejen dostop inšpektorjem Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) do vseh objektov jedrske industrije. Združene države so napovedale omilitev sankcij in sprostitev nekaj milijard dolarjev zamrznjenih sredstev od prodaje nafte. Zveni samoumevno, ampak v primerjavi z grožnjami zadnjih desetih let se sveti kot čudež. Sporazum velja šest mesecev.
Novi zemljevid sveta
Ni ravno mir za vse večne čase, je pa veliko več od začasnega premirja. Kaže se čas, ko bosta državi, okrog katerih se je vrtelo vprašanje naslednje svetovne vojne z jedrskim orožjem, spore reševali z diplomatskim leporečjem. Ameriški predsednik Barack Obama in iranski predsednik Rohani sta s sklenitvijo sporazuma o ureditvi polemik okrog iranskega jedrskega programa z eno potezo ponovno preuredila razmerja razporeditve sil na Bližnjem vzhodu. Svet je ostal isti, zemljevid pa je ta teden videti bistveno drugačen od tistega pred enim letom. Takrat je bila dilema, ali bo Izrael napadel Iran sam ali ob podpori Združenih držav. Ali se bo vojna v Siriji nadaljevala s spopadom Irana in Savdske Arabije prek posrednikov ali pa bosta državi stopili v odkrito konfesionalno vojno.
Potem so imeli v Iranu predsedniške volitve. Grožnje velikemu in malemu satanu, da ju bo doletel božji vihar z Alahovimi sabljami, je v hipu zamenjala pragmatična govorica najbolj dolgočasne politike iskanja konsenza. Grožnje Iranu z bombardiranjem so zamenjale izmenjave komplimentov med ameriškim in iranskim predsednikom.
Že septembra so moji sogovorniki v Iranu govorili v jeziku, kakršnega ni bilo slišati od konca devetdesetih let, ko je bil predsednik Mohamed Hatami. Ob vprašanju, ali je spravljiva govorica novega predsednika stvar zamenjave stila ali politike, so vsi odgovorili, da je prišlo do globokega obrata v politiki. Zdelo se je, da od militantnih nastopov Mahmuda Ahamdinežada ni ostalo nič. Goreče sklicevanje na peklenski ogenj in žveplo so zamenjale skoraj sentimentalno mehke izjave novega političnega vrha države. Vrhovni verski vodja ajatola Ali Hamenej je sicer še vedno čemerno gledal v svet, vendar je podpiral politiko predsednika države, ki je Združenim državam Amerike ponujal roko. Skoraj se je zdelo, da je Iran zajel nepričakovani val liberalizma. Vsi zunanji znaki so kazali v to smer. Predsednik in zunanji minister sta se zabavala na spletnih straneh socialnih omrežij, uradniki v državnih institucijah so sneli suknjiče in so hodili v službo v pisanih majicah s kratkimi rokavi. Ženske so črne rute zamenjale s svilenimi koprenami vseh barv in jih potiskale daleč proti tilniku. Pomladne barve so prekrile sivino, ki je Iran zajela leta 2009 po demonstracijah, na katerih je bilo samo v Teheranu tri milijone ljudi.
Rohani je dal državi nov obraz. Volitve tudi v Iranu seveda niso namenjene zgolj zamenjavi mode na ulicah. Če je vrhovni verski vodja odobril reformista kot kandidata, je moralo priti do sprememb tudi kje drugje, ne samo pri barvah moških majic in ženskih rut. Zamenjava stila ali politike?
»To je zamenjava politike,« je odgovoril Hamenejev svetovalec za Evropo in Ameriko Fatemi.
»Zamenjava politike,« je rekel režiser Nader Talebzadeh.
Isto sta rekla rektor univerze v Isfahanu in urednik dnevnega časopisa za slepe. In prav so imeli. Politika se je spremenila – a Teherančani tega še niso vedeli – že spomladi, ko so se odposlanci ajatole Hameneja v Omanu prvič v najstrožji tajnosti srečali z odposlanci Baracka Obame.
Namesto velikih ideoloških tem, s katerimi so Iranci vedno imeli veselje, so se pogovori na koncu vrteli okrog dveh stvari. Sirija je bila na prvem mestu. Takoj za njo pa so bile mednarodne sankcije. Oboje je državo potiskalo v eksistenčno stisko. Iran se je v zadnjih desetih letih ujel v past. To, kar ga je delalo dve desetletji močnega, ga je na koncu potisnilo v šibkost.
Pred bankrotom
V zunanji politiki sta trdno zavezništvo s Sirijo in podpora stranki Hezbolah v Libanonu Iranu dajala trdno oporo rezistenci politiki Združenih držav in Izraela. Od ameriške invazije na Irak je imel strateške koristi samo Iran. Američani so z oblasti vrgli ateistično birokracijo Sadama Huseina in pripadnike sunitske manjšine. Na oblast je prišla šiitska večina, večina njenih verskih in političnih voditeljev pa je v različnih obdobjih našla zatočišče v Iranu. Bagdad je po odhodu Američanov postal zaveznik Teherana. Od zahodnega Afganistana do libanonske meje z Izraelom je nastajala iranska vplivna sfera.
Celotna konstrukcija pa se je v hipu podrla z državljansko vojno v Siriji. Iran, ki je vedno rad gojil konflikte in se hkrati izogibal vojni, se je s svojimi milicami in obveščevalnimi službami znašel vpleten v obupano državljansko vojno. Podprl je Bašarja Asada in imel proti sebi ZDA, Turčijo in predvsem Savdsko Arabijo. Vojna se je kazala kot zelo dolg in vedno bolj internacionalen spopad med Iranom na eni in Savdsko Arabijo na drugi strani. Okrog njiju se je začel zbirati celoten Bližnji vzhod z jedrsko oboroženim Izraelom v sredini in verskimi blazneži na frontah. To je bila zelo draga avantura.
Iranu pa je začelo zmanjkovati denarja. Prvi val ameriških sankcij so Iranci obšli s tihotapsko mrežo čez Dubaj in druge zalivske države. Monopol nad tihotapstvom so imele državne milice, ki so se ekonomsko krepile in s tem krepile tudi železni prijem teokratskega režima. Razširitev sankcij na finančno sfero in ameriško izsiljevanje evropskih in azijskih družb, ki so poslovale z Iranom, pa je sesulo vrednost nacionalne valute, uničilo ekonomijo, zmanjšalo dotok tihotapljenega blaga in onemogočilo prodajo nafte. Nafto so strankam iz Azije pod ceno prodajali v poslih blago za blago. Iran je bil pred bankrotom. Samo vojno v Siriji bi zdržal, samo sankcije tudi. Oboje skupaj je bilo preveč. Rohani je bil izvoljen, da sklene sporazum z Ameriko, ukine sankcije in Iran izvleče iz vojne.
Trenutek je bil zelo ugoden, ker je Sirija pokvarila tudi ameriške račune na Bližnjem vzhodu. Afganistan in Irak sta imela na ameriško politiko enak učinek kot sankcije na iransko ekonomijo. Ameriška politika se Ameriki ni več splačala. Arabska pomlad se je v Siriji zadušila v bojnih strupih. Tudi ZDA nimajo več toliko denarja, da bi lahko z milijonom vojakov zasedle Sirijo in jo obvladovale dvajset let. Nič drugega pa ne bi delovalo. Državljanska vojna v Siriji je z gledišča ameriških interesov na Bližnji vzhod prinesla neprijetno novost: sunitske milice, ki so za deset let prikovale ameriške vojake v Iraku, so se preselile v Sirijo in začele z denarjem iz Savdske Arabije prevzemati iniciativo pri odstranjevanju Asada z oblasti. Ob njih je poblazneli režim začel vzbujati vtis racionalnega sistema, v vojno pa so se zapletle vse sosednje države. Nobena od njih, s Savdsko Arabijo na čelu, pa ni več pripravljena braniti ameriških interesov za ceno svojih. Z malo sreče bi lahko celotna regija zabredla v konfesionalno vojno, na svetu pa ni sile, ki bi to lahko obvladala od zunaj. Ameriška normalizacija odnosov z Iranom je tako vzpostavila ravnotežje regionalnih sil. Brez sankcij je Iran najmočnejša in tudi najbolj stabilna država Bližnjega vzhoda. Je idealen partner za velesilo, ki v regiji pospešeno izgublja vpliv. To druge države skrbi veliko bolj, kot jih skrbijo jedrske bombe.
Učinek sporazuma je bil takojšen. Črnilo na podpisanem dogovoru med Iranom in šesterico zahodnih držav se še ni posušilo, ko so za januar že napovedali sirsko mirovno konferenco v Ženevi, Izrael in Savdska Arabija pa sta odkrito kritizirala sporazum in se – tudi onadva brez diplomatskih odnosov – popolnoma strinjala, da sta ogrožena. Ameriški predsednik Obama se obnaša, kot da je zaveznik vseh, na celotnem Bližnjem vzhodu pa nima več nobenega iskrenega prijatelja.
