V preiskavi domnevno spornih poslov med Boškom Šrotom in Andrijano Starina Kosem bodo pod drobnogledom Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) tudi privatizacijski posli iz časa prve vlade Janeza Janše.
V njej je imela Starina-Kosmova, do tedaj širši javnosti manj znana podjetnica, ki je bila politično aktivna v gospodarskem odboru SDS, eno najvplivnejših vlog. Bila je državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo, ki je bilo takrat pristojno tudi za upravljanje nekaterih državnih podjetij. Hkrati je predsedovala nadzornemu svetu Kada, ki je po letu 2005 skupaj s Sodom na veliko prodajal svoje lastniške deleže. Kad je takrat vodil še en član SDS Tomaž Toplak. Oba položaja sta Starina-Kosmovi omogočala vpliv na odločitve in – kar je morda še pomembnejše – tudi dostop do informacij o lastniških premetavanjih v Sloveniji. Vse to ji je omogočalo vezano trgovino s tedanjimi kapitalskimi mogotci in menedžerji, ki so želeli izpeljati odkupe. Za nameček je Starina-Kosmova do januarja 2006 sedela še v nadzornem svetu NLB, ki je te operacije z denarjem, izposojenim v tujini, na veliko financirala.
Starina-Kosmovo namočil obsojeni Groff
Enega od teh vezanih poslov zdaj preiskujejo tudi kriminalisti. Po naših podatkih so namreč v hišnih preiskavah minulo sredo iskali tudi dokaze o vlogi Starina-Kosmove pri lastniških manevrih v Letriki, nekoč znani pod imenom Iskra Avtoelektrika. Da je pri njih sodelovala, je že letos potrdil oče propadlega menedžerskega odkupa Letrike in njen nekdanji prvi nadzornik Marijan Groff. Tega je sodišče prve stopnje julija prav zaradi zlorabe položaja pri privatizaciji Letrike obsodilo na pet let in pol zapora. Na enem od zaslišanj je med drugim dejal, da so se pri lastninjenju Letrike pojavili »tajkunski lastniki, ki jih je predstavljala (...) vsa združba okoli Šrota in Starina-Kosmove«.
Začetek te zgodbe sicer sega v drugo polovico leta 2005. Takrat je Iskra, ki jo je vodil Dušan Šešok, začela na veliko kupovati delnice Letrike. Ta ji je vrnila udarec. Po nekaj mesecev trajajoči »vojni« v začetku leta 2006 je prišlo do premirja. Letrika se je umaknila iz Iskre, ta pa iz Letrike. S pomembno razliko: če je Letrika delnice Iskre prodala njenim menedžerjem, se je morala Iskra delnic Letrike znebiti prek posrednika. Šlo je za podjetje Areal iz Šrotovega kroga. To je nakup financiralo tudi s posojili Skupine Laško in jih šele nato po verigi poslov preprodalo menedžerjem Letrike. V njih je Šrotov krog ustvaril osem milijonov evrov dobička, ki je pristal na računu Šrotovega podjetja v Luksemburgu.
Vpliv Šrotovih segal od vrha države do bank
Andrijano Starina Kosem je tako ali drugače mogoče najti na obeh straneh dogovora. Šešok je namreč pri prevzemu Iskre trčil ob oviro, imenovano paradržavna sklada. Oba sta obvladovala 40 odstotkov družbe, prvo ponudbo za prevzem pa sta zavrnila. Kad, ki ga je nadzorovala Starina-Kosmova, in Sod sta nato delnice Iskre februarja 2006 vendarle prodala njenim menedžerjem. »Ko je gospod Šešok želel privatizirati Iskro, so mu postavili politično nalogo, da delnice Letrike proda podjetju Areal,« je marca sodniku povedal Groff.
Kdo natančno je Šešoku postavil »politično nalogo«, ni znano. A poznavalci vedo povedati, da se v prvi polovici leta 2006 v državnem gospodarstvu domala nič ni moglo zgoditi brez zelene luči Starina-Kosmove. Slednja je že leta 2009 zanikala, da bi imela vlogo pri prodaji Kadovih delnic Iskre. A da je šlo za vezan dogovor, nakazuje več indicev. Najprej podatek, da je Iskra delnice le mesec dni zatem res prodala Arealu. Drugi indic je zastavna pravica Starine-Kosmove, vpisana na delnicah Premogovnika Velenje, ki jih je prav z denarjem iz Luksemburga kupil Šrot. Težko je namreč najti logično razlago, zakaj bi bila Starina-Kosmova upravičena do tovrstne odpravnine, če pri »črpanju« denarja za ta posel res ni imela nobene vloge. O takratnem vplivu Šrotovega kroga sicer veliko pove tudi, da je menedžerjem Letrike vire za financiranje kasnejšega odkupa delnic, ki je Šrotu in Starina-Kosmovi prinesel »rento«, pomagala najti kar Šrotova operativka Vesna Rosenfeld. In to pri Novi KBM, ki jo je takrat vodil Matjaž Kovačič. To je že pred meseci potrdil tudi Groff.
Isti vzorec v več podjetjih
Kriminalisti bodo morda pri preiskavi okoliščin dogajanja okrog Iskre in Letrike opazili, da je šlo za vzorec, ki ga je Šrotov krog očitno uporabljal tudi v drugih privatizacijskih zgodbah. Menedžerji so tako pred vsakim pomembnejšim poslom ali odkupom potrebovali zeleno luč države, ki je imela v lasti številne deleže. Pri tem so prej ali slej trčili na Andrijano Starina Kosem. Naključno ali ne so se že kmalu zatem med lastniki delnic družb, ki so jih vodili, pojavila podjetja, povezana s Šrotom. Ta so nakupe teh delnic financirala z denarjem iz Laškega in jih nato že čez nekaj mesecev prodala s precejšnjim dobičkom.
Eden takšnih primerov je odkup manjšinskih deležev v Soških elektrarnah. Državni Holding Slovenske elektrarne (HSE) je takrat za posel moral najeti posojilo, za kar je potreboval dovoljenje ministrstva za gospodarstvo, kjer je bila Starina-Kosmova državna sekretarka. Soglasje je dobil oktobra 2006, že dva meseca zatem pa je Šrotov Infond Holding začel odkupovati deleže preostalih manjših lastnikov. Te je spomladi 2007 – kmalu pred tem, ko je Janševa vlada razrešila Starina-Kosmovo – v paketu preprodal HSE, kjer je to operacijo vodil takratni član poslovodstva Milan Medved, in pri tem ustvaril šest milijonov evrov dobička.
Podobna zgodba je Unior. V prvi polovici leta 2007 so se v krogih blizu države razširile informacije o zanimanju ruskega kupca za prevzem zreške tovarne odkovkov. Že maja tega leta je Šrotova družba Center Naložbe od NLB in Zvona Ena Holdinga začela odkupovati delnice Uniorja in prilezla do devetodstotnega deleža. Čez leto dni ga je za 14 milijonov evrov prodala družbi Štore Steel, ki je v lasti Uniorja, in pri tem spet ustvarila dobiček. Šrotov Infond Holding je sicer v času, ko je na ministrstvu sedela Andrijana Starina Kosem, pomagal v večjem številu menedžerskih odkupov. Prav slednja pa je po »prestopu« v tabor Laščanov leta 2007 Šrota nagovorila k Mercatorjevem naskoku na Merkur, ki je to družbo pozneje posredno pomagal spraviti na kolena. Je namreč krepko podražil ceno odkupa, ki ga je izpeljal Bine Kordež, in ob izbruhu krize pomagal porušiti njegovo finančno konstrukcijo, ki jo je nekdanji prvi mož Merkurja neuspešno skušal reševati s finančnim izčrpavanjem nakelskega trgovca.