Če lahko gre kaj narobe... (foto in video)

Najprej razočaranje

Naša energična turista sta se na pot proti zdraviliškemu mestu s štiristoletno tradicijo podala v petek dopoldne. Sankalpov GPS ju je do cilja popeljal po lokalnih stranpoteh, a namesto obžalovanja sta se prepustila občudovanju idiličnih in odmaknjenih vasic ob vijugasti cesti. Ko sta se po skoraj dveh urah vožnje že bala, da sta se izgubila, sta končno prispela na cilj in se takoj zglasila na hotelski recepciji. Polpenzion v hotelu Zagreb sta za 55 evrov za eno noč rezervirala po spletni strani booking.com. »Vsi hoteli so bili precej dragi, kar me je presenetilo glede na čas leta. Hotel Zagreb se nama je zdel še najboljša kupčija.« Ugledna zunanjost in recepcija hotela sta obetali, da bo njun sum potrjen, a ob prihodu v sobo so se stvari zasukale v povsem drugo smer. »Soba je bila stara vsaj 20 let, polna starega pohištva, zatohlega vonja in prahu.« Ker bivanje v njej za gosta ni bilo sprejemljivo niti za eno noč, sta bila hitro spet nazaj na recepciji. »Kot astmatik v njej vsekakor ne bi mogel prespati,« prida sicer zelo dobrohoten Rene, študent turizma, ki je sprejemnemu osebju zameril tudi mlačno dobrodošlico ob prihodu. »Sploh naju niso vprašali, kako sva potovala ali poskušali navezati kakršen koli stik z nama, kar je v moji državi vsekakor navada.« Tokrat pa so ju seznanili z edino drugo možnostjo: premestitev v sobo višje kategorije, kar ju je stalo dodatnih 15 evrov.

Nato presenečenje

Začetni zaplet v hotelu je kaj kmalu dobil nadaljevanje. Tokrat v lokalnem turističnoinformacijskem centru (TIC), kjer ju je sprejela nestrpna gospa, ki je bolj kot na potencialne goste čakala na konec svojega delovnega časa. Tja sta namreč prispela 15 minut pred zaprtjem. Povedala sta ji, da sta tu le za eno noč in da bi rada kar najbolje izkoristila kratek čas njunega obiska. Odgovor žal ni odseval njunega entuziazma: »V tem času leta ni tu zunaj hotelov kaj početi.« Dala jima je zemljevid mesta in edino brošuro, ki so jo med morjem materiala v ruščini, italijanščini in nemščini premogli v angleščini. Oboje v enem izvodu – Renejeva prošnja, če lahko dobi svojo brošuro, je naletela na odločen ne. A naša turista se nista vdala tako zlahka. Odločena, da TIC zapustita z obiljem informacij, sta v gospo nadalje vrtala s kupom vprašanj. Žal so vsa – o prehranjevalnih možnostih, turističnih znamenitostih, muzejih in podobno – naletela zgolj na površinske odgovore. Večina uslužbenkine pozornosti je bilo namreč namenjene urinim kazalcem. Tako jima je sicer izdala na primer imena nekaj restavracij, a brez pojasnila, katere vrste hrano strežejo. Kot značilnost Rogaške Slatine je omenila tovarno stekla, ki je odprta le za naročene skupine, in tovarno kozmetike, ki prav tako ne sprejema posameznih obiskovalcev. Nekje naj bi bil tudi »zanimiv muzej« po imenu Anin dvor, ki se čez eno uro zapira, za pot pa naj vprašata kar mimoidoče, ter zbirka kaktusov nekaj kilometrov iz mesta.

Informacijsko luknjo, ki jo je za sabo pustila nezavzetost uslužbenke TIC, sta zapolnila z brskanjem po spletu na njunih pametnih telefonih. Tako sta med drugim odkrila, da stojita naravnost pred 200 let staro Kristalno dvorano Grand hotela Rogaška, ki je gospe očitno ušla iz spomina, pa da se mesto ponaša tudi s paviljonom Tempel, ki označuje mesto prvega mineralnega vrelca... Odkritje ju je spodbudilo, da situacijo prevzameta v lastne roke. Oborožena z edino brošuro, ki jo je pisarna premogla v angleščini, in nepopustljivim entuziazmom sta se odpravila bogati mestni zgodovini nasproti. Med sprehodom po promenadi v središču zdravilišča sta odkrila nekaj kipov in spomenikov, ki pa jima niso ostali najbolj v spominu, saj že na licu mesta nista uspela ugotoviti, komu ali čemu so posvečeni. Vsesplošno mrtvilo, zaprte trgovine (našla nista niti ene trgovine s spominki) in hitro spoznanje, da njuno vandranje ne bo obrodilo sadov, so ju končno pregnali v notranjost hotela, kjer sta se prepustila blagodejnim učinkom termalnega bazena. Storitve Term Lotus, brezplačne za hotelske goste, jima je predstavilo osebje, ki je v prijaznosti daleč prekašalo tisto na recepciji. »Na voljo nama je bil termalni bazen in nekaj savn, ostale spa storitve pa so bile precej drage.« Navdušila ju je čistoča in prijeten ambient srednje velikega bazena, kjer jima je topla voda iz spomina hitro izbrisala izkušnjo mokrega in hladnega vremena. »Bazen je bil res enkraten; v njem sem se popolnoma sprostil in sploh nisem več hotel ven! Ljudi je bilo ravno toliko, da je še vedno deloval pomirjevalno,« se prve prijetne izkušnje tistega dne spominja Rene.

Večerno mrtvilo

Po sprostitvi v objemu blagodejne termalne vode je bil čas kot nalašč za večerjo. A veličastnost restavracije in obilica hrane, mamljivo predstavljene v vsej svoji raznolikosti, ni uspela preslepiti Sankalpa. Naš diplomant kulinarične umetnosti je ponujeno opisal kot industrijsko hrano v elegantni preobleki. »Kljub popolni formi okus ni bil na pravem mestu. Jedi so bile ali preslane ali popolnoma brez okusa.« Poleg tega ju je zmotilo dejstvo, da je bil dnevni meni na voljo samo v ruščini, italijanščini, nemščini in slovenščini. Že čez dan sta se zavedla očitne prevlade ruskih gostov, ko sta opazila celo časopise v tem jeziku. »Morda nimajo veliko angleško govorečih gostov in razumljivo je, da najprej poskrbijo za svojo glavno populacijo, a angleščina je vendar angleščina,« sta si bila edina. Kar se tiče lokalnih specialitet, pa je bila edina, ki sta jo uspela poskusiti med večerjo, štajerska solata. Poleg nje sta v hotelu opazila tudi steklenice ledenih vin in razstavljenih nekaj krasnih produktov Steklarne Rogaška, kozarce za vino in konjak. »Pa tudi obleke znamke Versace – najbrž za Ruse,« se pošali Sankalp.

Četudi ne ravno najbolj zadovoljna, a sita, sta srečo pri pridobivanju koristnih informacij še enkrat poskusila na hotelski recepciji. Tam so jima kot edino možnost večernega razvedrila predlagali igralnico, in da bi ju prepričali o pravilnosti odločitve, celo podarili igralni žeton v vrednosti 5 evrov, čeprav sta na tabli z informacijami prebrala, da bo za večerno animacijo gostov poskrbljeno z živo glasbo in plesom. Tako sta ob plesišču na kratko vendarle popasla zijala in se zapletla v pogovor z natakarjem, ki jima je povedal, da je jutri v mestnem baru koncert hrvaškega DJ-ja, da pa bosta morala danes po dogajanje vse do Maribora. Zavoljo pomanjkanja pametnih alternativ sta na koncu večino večera le preživela v igralnici, čeprav niti eden niti drugi nista ljubitelja hazarderskega načina zabave.

A ko sta se že ob enajstih spravila v posteljo, ju je končno dohitelo vse dogajanje, ki sta ga zaman iskala čez dan. Reneja je vsake pol ure zbujala slabo pritrjena božična dekoracija v obliki snežinke, ki je butala ob okno. Po jalovih poskusih, da bi jo sam popravil, in klicih na recepcijo – brez uspeha, se je prepustil žalostni usodi in nemirnemu spancu vse do jutra.

Ponovno v mestu

Ker je bil njun seznam aktivnosti za soboto zelo dolg, sta bila po zajtrku že ob 9. uri spet v središču mesta. Najprej sta se odpravila do muzeja Anin dvor, a je bil ta kljub nasprotni informaciji iz brošure zaprt. Zato sta se, že vajena vsega hudega, odpravila na pokušino mineralne vode v medicinski center Zdravilišča Rogaška. Tam sta v posebej prirejeni ovalni sobi za 2 evra poskusila vodi styrio in donat, ki v Rogaški izvirata v naravno topli in hladni različici. Opazila sta tudi veliko starejših domačinov, ki se dobro zavedajo učinkov magnezija v boju proti holesterolu, sladkorni in prebavnim težavam. Svojo dnevno dozo zdravja so zajemali s posebnimi, večjimi kozarci za člane. Po enem redkih uspehov njunega izleta (vsaj tako sta mislila v tistem trenutku) sta si, polna novega zagona, želela ogledati še bližnjo Kristalno dvorano, a sta se morala njenim čarom odpovedati zaradi plesne vaje, ki je ravno tedaj potekala v njej.

Nadaljnji sprehod po mestu ju je pripeljal mimo Templa na Zdraviliškem trgu, ki so ga spremenili v mini nakupovalno središče. »Še vedno mi ni čisto jasno, kaj naj bi to bilo, vem samo, da se imenuje Tempel in kdaj je bil zgrajen,« pripomni Rene. V njem sta našla kavarno, cvetličarno, zlatarno in trgovino Steklarne Rogaška, ki pa je bila videti zaprta oziroma celo zapuščena. Nekoliko razočarana sta si še enkrat ogledala kip nekega znanega Slovenca in nekakšen vojni spomenik (proti fašizmu? morda komunizmu?) v dnevni svetlobi, ki pa ni nič bolj razsvetlila njunega razumevanja situacije. »Mesto je zelo čisto in dobro vzdrževano; očitno je, da občina dobro skrbi za javno infrastrukturo, saj ni sledi urbanega razkroja. Z veseljem bi se še enkrat vrnil v poletnih mesecih, ne bi pa izbral istega hotela,« vtise strne Sankalp. Kot enega glavnih problemov je navedel, da različni ponudniki informacij, torej hotel in TIC, ne govorijo istega jezika. »Med sabo bi se morali uskladiti in gostom podajati podobne informacije. Ne pa, da nama prvi prodaja igralnico, drugi pa muzej Anin dvor in zbirko kaktusov.« Medtem pa mlajši Rene ugotavlja, da Rogaška Slatina ne odgovarja njegovim letom in temperamentu: »Očitno je ponudba prilagojena predvsem starejšim gostom, ki pridejo sem v želji po oddihu in zdravstvenih storitvah. Sam se ne bi vrnil, saj tu dejansko ni veliko za početi, sploh ne po dežju in mrazu.«

Spet na cesti

Po odjavi iz hotela sta želela z avtom obiskati še tiste bolj oddaljene točke, kot sta cerkev na hribu nad mestom, od koder naj bi se ponujal čudovit razgled, in paviljon kaktej nekaj kilometrov stran. A Fortuna tudi tokrat ni bila na njuni strani. Prvi načrt jima je prekrižal neustavljiv dež in spolzka, strma cesta do cerkve, ki sta jo v danih razmerah lahko videla samo od daleč, drugi pa moderna tehnologija in splet nesrečnih okoliščin. Po tistem, ko ju je Sankalpov GPS odpeljal na napačno destinacijo slabih 10 kilometrov stran, so vsa nadaljnja raziskovanja padla v vodo, ko je moral slednji na hitro ustaviti ob cesti, da je njegov sopotnik lahko izpraznil vsebino svojega želodca. »Še vedno mi ni jasno, ali je bil problem v jajcih s slanino, ki sem jih v hotelu užil za zajtrk, ali v preveliki količini popitega magnezija v medicinskem centru. Najbrž slednje, saj me od vseh mineralov še vedno bolita glava in trebuh.« Šele po 4 popitih kozarcih mineralne vode je Rene namreč zapazil opozorilo, da naenkrat ni priporočljivo spiti več kot 2 decilitrov.

Ob klavrnem koncu sta si bila naša turista edina, da po slabem vremenu v Rogaši Slatini nimaš kaj dosti početi. »Vedela sva, da je to zdraviliško mesto, a želela sva videti tudi kaj drugega kot samo bazene in notranjost hotelov.« Želeno izkustvo mesta in njegove bogate zgodovine pa je bilo okrnjeno, saj na nobenem koraku nista uspela dobiti dobrih, predvsem pa koherentnih informacij. Kaj šele steklenih spominkov za svoji ženi.