Nič izjemnega. Prejšnji teden smo ponovno dobili stališča koalicijskih strank do nekaterih vprašanj pri zakonodaji, kot običajno pa so bila popolnoma diametralna. Zato je moje prepričanje, da srednje poti ni mogoče najti, še trdnejše. Ob tem sem se zavedel, da nove zdravstvene zakonodaje ni mogoče sprejeti.
Usklajevali ste se glede zakona o zdravstveni dejavnosti in zdravstvenem zavarovanju, pri tem pa ste imeli v koaliciji zelo različne poglede na ureditev koncesij in zavarovanja.Več točk je odprtih. V zakonu o zdravstvenih dejavnostih je zame ključno vprašanje vodenje zdravstvenih zavodov in njihova avtonomija brez vmešavanja politike in ministra za zdravje. Prepričan sem, da bi morali to urediti na podoben način, kot to velja za korporativno upravljanje. Če tega ne bomo uredili, se ne bo nič spremenilo. Tudi tukaj prevladuje nesmiselna bojazen, da bi bila poslovna avtonomija neke vrste privatizacija, v čemer pa jaz ne vidim nobene logike.
Vsak čas bodo izbirali novega generalnega direktorja UKC Ljubljana. Sami ste se zavzeli za zdravnika na čelu naše največje bolnišnice, nekateri v koaliciji pa bi menda raje videli, da jo še naprej vodi Simon Vrhunec. So ta trenja pripomogla k vašemu odstopu?Interesov glede vodenja UKC Ljubljana je res veliko, a to ni bilo ključno za mojo odločitev. Svoje mnenje sem povedal in mislim, da se na vladi zavedajo, da je treba v tej bolnišnici še marsikaj narediti.
Je velik interes za UKC Ljubljana povezan tudi z dobaviteljskimi lobiji?Osebno sem prepričan, da je tako. UKC Ljubljana predstavlja tako rekoč polovico zdravstva v Sloveniji in razpolaga z ogromnim proračunom, zato je pomembno, kdo ga vodi in kakšni so njegovi rezultati. Glede na podatke, ki prihajajo v javnost v zvezi z dobavami, sem prepričan, da v tej ustanovi veliko denarja porabijo neupravičeno.
V zadnjih tednih se je zapletalo tudi v zvezi z dopolnilnim zavarovanjem – tako glede različic ukinjanja kot glede načina delitve preteklih dobičkov.Minister ni pravo mesto pritiskov glede na to, da se zakoni sprejemajo v državnem zboru in na gumb za ali proti pritisnejo poslanci. Tudi če bi ministru kdo kaj ponudil, da bi sprejel neki zakon, mu tega nihče ne more zagotoviti. Pravo mesto lobiranja je državni zbor. Ker pa so tudi v zvezi z dopolnilnim zavarovanjem stališča zelo različna, bi bilo težko najti skupno rešitev, še posebej po tistem, ko bi se zavarovalničarji začeli zavzemati za svoje interese.
Drži pa, da so bile praktično vse rešitve označene za neprimerne, dokler se ne poišče rezerv v zdravstvu?Tako je. Večkrat je bilo rečeno, da je problem financiranja v zdravstvu samo korupcija in da zdravstvo zato dodatnega denarja ne potrebuje. To je zame poenostavljanje problema in zdravstvo se dolgoročno ne bo moglo razvijati, niti ne bo moglo zagotavljati tega, kar ljudje potrebujejo, če ne bo dodatnega denarja.
Aktualna vlada zdravstvu ne bi dala več denarja?Država je v stiski, kar razumem. A kljub vsemu, vlada daje soglasje za financiranje tako podjetij kot bank. Zdravstvo bi z bistveno manjšimi vložki lahko v miru dočakalo reformo brez fige v žepu pri dogovorih in mislim, da se tej finančni injekciji ne bo mogoče izogniti.
Že v prihajajočem letu?Mislim, da bo tako. Slovenija je sicer med redkimi državami v EU, ki denarja za zdravljenje ne namenja tudi iz državnega proračuna. Poleg tega je treba v drugih državah za zdravstvo prispevati tudi na osnovi kapitalskih prihodkov, kar pri nas ni bilo sprejeto.
Zdravstvo zato, da bi ga stabilizirali, v primerjavi s preostalimi resorji potrebuje bistveno manj denarja. Izgubo zdravstvene blagajne bi bilo mogoče tudi ob sedanji omejeni porabi rešiti. Očitno pa vlade nisem znal prepričati, da je to res nujno in da brez tega ne bo šlo.
Ministri za zdravje so imeli doslej praviloma majhno moč v vladi. Pogosto je imel več besede finančni minister.Reševanje zdravstva mora biti projekt predsednika vlade in skupnega dogovora, da je to vladna prioriteta, ki je ne moreš enačiti s krpanjem lukenj na cestah. Dobro bi bilo, da bi zdravstveno ministrstvo vodil človek, ki bi imel ali veliko politično moč ali pa vsaj zelo močno stranko za seboj. Kljub vsemu je problem tudi v tem, da se na zdravstvo spoznajo vsi, in zato bi morala vlada trdno stati za svojim ministrom in spremembami, ki si jih je zadala na tem področju.
Ste imeli veliko težav pri usklajevanju med resorji – s finančnim ministrom Čuferjem, ministrom Virantom...?S finančnim ministrom sva korektno sodelovala tudi pri pomoči bolnišnicam, da so lahko poravnale neplačane račune. Večji problem v celotnem javnem sektorju pa je v načinu dela, organizaciji vodenja javnih zavodov in plačnem sistemu. Imel sem nekaj razgovorov z ljudmi, na primer za vodenje UKC Ljubljana. A vsak, ki se vsaj malo spozna na stvari, za sedanje plačilo ni pripravljen voditi ustanove s skoraj 8000 zaposlenimi. Če primerjamo plače direktorjev Luke Koper in UKC Ljubljana, je razlika štiri proti ena. Podoben problem je tudi s plačilom, kjer vlada uravnilovka. Ta je destimulativna za tiste, ki hočejo delati in delajo, kar je v zdravstvu, kjer imamo 25 odstotkov manj zaposlenih kot v EU, še izrazito škodljivo. To so tista področja, na katera zdravstveni minister ne more vplivati, so pa ključna za zagotavljanje drugačnega načina vodenja in dela v javnih zdravstvenih zavodih.
Izpostavili ste diametralno nasprotna stališča DL in SD. S katero stranko ste teže sodelovali?Pri interventnem zakonu je bilo potrebnega največ prepričevanja pri DL, medtem ko se mi zdi zelo trdo in pretirano stališče SD do nekaterih pomembnih področij v zakonu o zdravstveni dejavnosti. Zelo lahko je ljudem obljubljati, kaj vse bo zakonodaja omogočila, a je treba ostati realen, saj denarja za vse ni dovolj.
Drži, da ste imeli s koalicijo več težavkot pa z lobiji?Pri zakonodaji nedvomno. Lobiji so bolj pika na i.
Aktivni pa so bili pri gradnji urgentnih centrov. Je ta projekt še mogoče rešiti?V vladi se o tem nismo pogovarjali. Razgovore sem imel le z gospodarskim ministrstvom, da bi našli možnosti, da ne bi izgubili evropskih sredstev. Tudi v tem primeru so javni razpisi pokazali vso absurdnost tega sistema. A prepričan sem, da nam zaradi kakšnega dneva zamude pri podpisovanju pogodb z izvajalci ne bodo onemogočili črpanja sredstev, saj je očitno, da so projekti pripravljeni.
Se vam je kdaj zdelo, da imajo gradbeni lobiji svoje strice in sestrične tudi v politiki?Tega ne bi mogel trditi.
Torej so osnovni vzrok vašega odstopa težave pri zdravstveni reformi?Definitivno. Moramo se zavedati, da reforma ne bo imela takojšnjega učinka, tudi če jo sprejmemo danes. Že lani smo na primer sprejeli reorganizacijo na področju javnega zdravja. Letos bo končana in šele v prihodnjem letu bo prišlo do drugačnega načina dela.
Razmere pa so pretežke, da bi lahko z reformo še odlašali. Zavedam se, da bi bil lahko deležen kritik kogar koli, tudi bolnikov, da sem premalo naredil. Bolnikov ne zanima, kakšen je moj položaj v vladi, ali me kdo ovira ali ne. Zavedam se odgovornosti in hkrati svoje nemoči, zato sem odstopil.
Zdravstvena blagajna bo morala verjetno še dodatnih 34 milijonov evrov za odpravo plačnih nesorazmerij dobiti tako, da bo spet znižala cene zdravstvenih storitev. Kaj nas čaka?Če se bo to zgodilo, je to dobesedno kraja zdravstvene blagajne. Če je bila narejena napaka, ki jo bodo odpravili tako, da bodo denar za izplačila tretje četrtine plačnih nesorazmerij vzeli iz proračuna, potem ne razumem, zakaj bi samo za zdravstvene delavce jemali iz zdravstvene blagajne. Tudi tu pa so, seveda, stališča znotraj koalicije različna.
Se vam zdi realno, da bi bila zdravstvena reforma z vašim naslednikom sprejeta prihodnje leto?Ob zelo velikem popuščanju celotne vlade in posameznikov v njej zaradi poslabšanih razmer v zdravstvu bi se to lahko zgodilo. Ne želim biti vedno pesimist. Želim si, da bi predsednica vlade zdravstveno reformo spet vzela za vladno prioriteto, in če bo tako, bi se dalo narediti korak naprej. Tudi zahvaljujoč njeni besedi nam je le uspelo sprejeti interventni zakon. Jasno sporočilo EU pa ostaja, da moramo izpeljati strukturne reforme, saj nam v nasprotnem primeru ni pomoči. Tega se zavedajo tudi predsedniki strank in verjamem, da bo to omogočilo nadaljevanje dela koalicije v prihodnje.
V intervjuju za Dnevnikov Objektiv pred dobrim letom ste nam povedali, da si boste prizadevali svojo zdravniško licenco ohraniti z delom v ambulanti, tudi zato, ker radi delate z ljudmi. Res odhajate v ambulanto h koncesionarju?Dobil sem soglasje vlade za 20-odstotno delo v Bolnišnici Sežana in tam bom za zdaj delal v tem obsegu. Za naprej pa ne vem, ne izključujem nobene možnosti.
Zapuščate politiko?Ta trenutek gotovo, sebe tudi nisem nikoli videl kot običajnega politika. Ponosen sem, da sem zdravnik, in zdravstvo mi veliko pomeni. Želim si, da bi to, kar meni ni uspelo, uspelo nekomu drugemu, saj zdravstveni sistem ne sme zaiti v še večje težave.
