Tik preden je postal Magnus Carlsen šahovski velemojster pri le trinajstih letih (Fischer je ta naslov osvojil pri petnajstih, Kasparov pa pri sedemnajstih), sta njegova starša prodala avtomobil, dala v najem hišo ter se z njim in še tremi hčerami podala na enoletno šahovsko obarvano potepanje po svetu. Najprej jih je pot vodila na Islandijo, v Reykjavik, prizorišče legendarnega hladnovojnovskega šahovskega spopada med Bobbyjem Fischerjem in Borisom Spaskim. Na hitropoteznem šahovskem turnirju na takojšnje izpadanje je marca 2004 Magnus premagal nekdanjega svetovnega prvaka Anatolija Karpova in nato sedel za mizo s svojim kasnejšim mentorjem in tedanjim prvim šahistom sveta Garijem Kasparovom. Remi in nato poraz sta ga izločila s turnirja, zato je moral na naslov velemojstra počakati še mesec dni do odprtega šahovskega prvenstva Dubaja, a je tedaj že postajal vzhajajoča zvezda na šahovskem nebu.

Kasparov, najmlajši svetovni šahovski prvak, si je mladega Norvežana v Reykjaviku zapomnil po tem, da je med razvlečeno prvo partijo zdolgočasen vstal in se sprehodil naokoli. Zamero je pogoltnil in pet let kasneje postal Magnusov osebni šahovski trener, a le za leto dni. Zakaj sta se razšla, ni povsem jasno, sam Carlsen je v kasnejših intervjujih razlagal, da mu je bil Kasparov v veliko pomoč pri razumevanju kompleksnosti šahovskih pozicij, ne pa ambicij, mediji pa so razglabljali o sporu, kdaj bo po Kasparovem mnenju zrel, da izzove šahovskega kralja Viswanathana Ananda. Kasparov je bil sicer že leta 2010 prepričan, da bo v šahovskem svetu naslednjih dvajset let »Carlsenova era«, ni pa verjel, da se je že začela. Kakor koli že, mladi Norvežan kot drugouvrščeni šahist sveta tega leta ni sodeloval na turnirju za Anandovega izzivalca. Po novih pravilih z le osmimi izbranimi najboljšimi igralci sveta je z nekoliko sreče postal Anandov izzivalec letošnjo pomlad in nato najprej preveril, kako bo v domovini šahovskega prvaka spal in jedel, ne pa igral.

Uravnan sladkor in spanje pred igro

Avgusta letos ga je tako okoli dva tisoč privržencev, večinoma deklet, pozdravilo v indijskem Chennaiju, kjer je v hotelu, prizorišču zdajšnjega spopada za šahovsko krono, preverjal, ali bo njegov želodec prenesel indijsko hrano, in se na koncu odločil, da bo s sabo pripeljal norveškega kuharja. »Prizadevam si, da bi jedel zdravo in se izogibam hitrim prigrizkom, ki ti dvigujejo in znižujejo sladkor v krvi, kar ni dobro za koncentracijo,« je tedaj pojasnil svoje prehranjevalne navade, glede spanja pa dodal, da ga skuša podaljšati čim bliže začetku igre, ker njegovi možgani najbolje delujejo štiri ali pet ur po prebujenju in prav takrat so partije običajno v najpomembnejši sklepni fazi. Deveta prejšnji četrtek, ki je po 28 potezah praktično končala dvoboj, ga je torej ujela še pri zmanjšani možganski aktivnosti, kar je bilo na neki način videti v sami igri, ki pa jo je Magnus dobil zaradi tako rekoč začetniške napake Ananda, ki je po zaostanku za dve točki vanjo vložil ves svoj napadalni register.

Prav ta partija je tudi dokazala, da sta Carlsenova odlika inspiracija in zagnanost, ki jima je na koncu dodana še vzdržljivost. Šahovski Mozart, kot so ga že pred časom poimenovali, se izmika tudi računalniško preverjenim otvoritvam, zato pa z računalniško hitrostjo in hladnostjo odkriva nadaljnje poteze. »Navadno vem, katero potezo bom potegnil v desetih sekundah, ves preostali čas je zgolj namenjen ponovnemu preverjanju,« odgovarja na vprašanja o svoji igri novi svetovni šahovski prvak, za katerega trdijo, da v svojem spominu hrani več kot 10.000 partij in služi lepe sponzorske denarce s tako imenovanim slepim igranjem šaha proti desetim močnim nasprotnikom.

Carlson je popoln šahist, briljanten v strategiji in taktiki, mojstrski tako pri otvoritvah, v srednji igri kot končnicah. Mlad, privlačen in odprt so naslednje lastnosti novega prvaka, ki ga odmikajo od stereotipov o šahistih in ga postavljajo v novo ero, ne nazadnje zaznamovano s socialnimi omrežji. O tem se je lahko prepričal vsakdo, ko so iz njegovega tvita po svetu zaokrožili posnetki, kako ga je skupina navdušenih spremljevalcev dvoboja v Chennaiju po vaterpolsko vrgla v hotelski bazen, kjer je z dvignjenimi rokami slavil zmago. Dokaz tudi, da je precej običajen mladenič, ki mu je ob šahu v glavi ostalo mnogo prostora za čisto običajno razigranost, čeprav je v desetih partijah Ananda zmlel ne le fizično, ampak tudi psihično. Bobby Fischer je nekoč dejal, da uživa v trenutku, ko se nasprotnikov ego sesuje, in nekaj podobnega je opaziti tudi pri Carlsenu. Čeprav je v dvoboj po lastni pripovedi stopil negotov, je v tretji igri, ko je iz izgubljenega položaja izvlekel remi, ugotovil, da je Anand načet. Potem ga je s svojo že prislovično zdolgočasenostjo pri mizi vztrajno lomil, kljub temu da je 43-letni indijski velemojster ne le skoraj dvakrat starejši od njega, ampak tudi veliko bolj izkušen s štirimi obrambami naslova svetovnega prvaka.

Ne samo šahovska zvezda

Pri hladnokrvnih Norvežanih in zaradi časa, v katerem šah ni več del blokovskega prestiža, kakršen je bil v času Sovjetske zveze, ki je naravnost producirala vrhunske igralce in na šahovski prestol po drugi svetovni vojni spustila samo enega zahodnjaka, Carlsen ne bo zvezdnik, kakršen je bil svoj čas preminuli Fischer. Vsekakor pa je več kot šahovska zvezda že od svojega trinajstega leta, pogosto v revijah, ki jih šah sploh ne zanima, tudi po zaslugi svojega videza in manekenskega dela za konfekcijsko družbo G-Star Raw. Britanska moška revija GQ, ki je v isti izdaji objavila zgodbo o šahovskem dvoboju v Chennaju in slike z modne prireditve Victoria’s Secret, je presenečena prek Twitterja sporočila, da je Carlsen trenutno bolj popularen kot sto fotografij najbolj znanih manekenk v seksi spodnjem perilu. Pravi šahovski kralj torej, ne pa tipičen, in prav zato se z njim začenja nova šahovska era.